Jedro

Glede na to, da za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ne zadošča zgolj malomarnost, naklepa obdolžencev pa glede na izpostavljene okoliščine prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti, je obdolžence tudi utemeljeno oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki nagrada njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega B. V. oprostilo storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega F. Š. storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, obdolženo D. S. pa storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence spozna za krive kaznivih dejanj po „celotni obtožnici Specializiranega tožilstva RS...“ in obdolžencem izreče kazni, ki jih je tožilstvo predlagalo v zaključni besedi podani 14. 7. 2020 in 25. 1. 2021. 3. Na pritožbo so podali pisne odgovore zagovorniki obdolžencev. V odgovorih na pritožbo so predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Zagovorniki so v odgovorih na pritožbo sicer predlagali tudi, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, glede na časovno omejenost pri reševanju obravnavane zadeve, ki ji je grozilo zastaranje in glede na ukrepe sprejete v zvezi z epidemijo COVID-19, pritožbeno sodišče procesnih udeležencev o seji ni obveščalo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Glede na navedbe zagovornika obdolženega B. V. v odgovoru na pritožbo, ko je navajal, da bi naj v navedeni zadevi že nastopilo zastaranje kazenskega pregona pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da v skladu s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 in drugim odstavkom 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) zastaranje ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Navedeno pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona, saj je bilo zastaranje za že navedeno obdobje zadržano.

6. Glede pritožbenih trditev državnega tožilstva, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in tudi popolnosti dejanskega stanja, kot ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejansko stanje je bilo namreč na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in tudi popolno. Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolžence spoznalo za krive storitve očitanih kaznivih dejanj. V posledici navedenega je obdolžence tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbene navedbe ne morejo v ničemer ovreči pravilnosti razlogov napadene sodbe.

7. Bistvo pritožbe pa je sicer v navedbah, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da ni dokazano, da je bila družba G. G. P. d.d. insolventna že na dan 30. 6. 2010. Poleg tega bi naj napačno ugotovilo tudi, da je sicer dokazano, da je bila družba G. G. P. d.d. insolventna na dan 30. 12. 2010, da pa v tem primeru ni dokazano, da sta bila obdolženega V. in Š. z insolventnostjo na dan 30. 12. 2010 tudi seznanjena.

8. V podkrepitev svojih navedb pritožnica povzema in analizira posamezne dele mnenj dr. D. in dr. L. in skuša pri tem z izseki oz. iz konteksta izvzetimi deli mnenj in izpovedb prikazati, da je obdolžencem storitev kaznivih dejanj dokazana. Svoje trditve, da je prvostopno sodišče napačno interpretiralo podatke dr. D. pritožnica tako med drugim pojasnjuje tudi s tabelo iz izvedenskega mnenja dr. D. (mnenja izdelanega v stečajnem postopku pri Okrožnem sodišču na Ptuju), pri čemer izpostavlja, da bi naj že iz navedenega izvedenskega mnenja izhajalo, da je bila družba G. G. P. d.d. po stanju na dan 31. 12. 2009 trajno nelikvidna, ob tem pa bi naj dr. D. podatke o trajnejši nelikvidnosti na dan 30. 12. 2010 pravilno oprl tudi na javno objavljeno letno poročilo za leto 2009, ko bi naj družba G. G. P. d.d. izkazovala kar 27,10% delež več kot dva meseca zapadlih obveznosti glede na vse obveznosti.

9. Kot to pravilno izpostavlja tudi obramba, in kot je to navedeno v prvostopni sodbi (točke 69 do 73, pa tudi ostale) je bila bilanca po stanju na dan 31. 12. 2010 pripravljena šele v mesecu marcu 2011, torej po inkriminiranem dogajanju. Kot je navedeno v točki 67 izpodbijane sodbe pa je dr. D. podatke uporabljene tudi za izdelavo že omenjene tabele, na katero se sklicuje pritožba, pridobil šele 8. 3. 2011, pri čemer računski izkazi tudi še niso bili revidirani. Ob tem pa je dr. D. tudi izpostavil, da bi se podatki za leto 2010 še lahko spremenili, pri čemer pa tudi nikakor ne gre spregledati, da je imel G. G. P. d.d. še 7. 1. 2011 poravnane vse zapadle davščine in druge obvezne dajatve, prav tako pa je bilo podjetje na dan 30. 12. 2010 tudi še vedno kapitalsko ustrezno, niti ni bila ugotovljena prezadolženost, torej dolžnik ni bil dolgoročno plačilno nesposoben. Sodišče pa ob tem tudi ni prezrlo izpovedbe stečajnega upravitelja M. V., ki je izpostavil tudi, da je bila v času predlaganega stečaja družba še vedno delujoča in je imela zaposlene in odprtih več projektov. Stečajni upravitelj M. V. pa je pri tem izpostavil tudi spor med posameznimi akterji, ki so v tistem času delovali na področju gradbeništva na območju P. in M., pri čemer je posledično tudi po njegovi oceni bil predlagan stečaj s strani upnika. Ob navedenem pa obramba v odgovorih na pritožbo tudi utemeljeno izpostavlja, da je iz tabele, na katero se v pritožbi pod točko A.) izrecno sklicuje tožilstvo „izpadel“ podatek, ki je vpisan v že omenjeni tabeli, ki jo je znotraj svojega mnenja izdelal dr. D., in sicer, da gre pri za več kot dva meseca zapadlih obveznostih za podatke z 30. 12. 2010, ki so, kot je že obrazloženo, bili pridobljeni šele v mesecu marcu 2011. Navedeno pa nikakor ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da so zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča glede seznanjenosti obdolžencev z letnim poročilom za leto 2010, ker bi naj bili že z letnim poročilom za leto 2009 seznanjeni s stanjem v družbi.

10. Glede na že izpostavljene razloge prvostopnega sodišča in glede na zaključke (predvsem točke 72 do 74 prvostopne sodbe) ter mnenja dr. L., ki je potrdila, da je treba poslovno poročilo za preteklo leto oddati najkasneje v marcu tekočega leta, kar je v skladu z v času obravnavanega kaznivega dejanja veljavnim 54. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar velja tudi še danes, saj navedeni člen ni bil noveliran, in ko je dr. L. v svojem mnenju tudi navedla, da bi morali imeti za ugotovitev natančnejšega stanja oz. ustreznosti bilanc na dan 31. 12. 2010 celo mnenje pooblaščenega revizorja, pa pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na posamezne dele mnenja dr. L., pri čemer je glede slabitev, kar v pritožbi še posebej izpostavlja pritožnica, z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pojasnjeno v točkah 53 in 54 izpodbijane sodbe, zato pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

11. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da sta obdolženca B. V. in F. Š. v obravnavanem časovnem obdobju sicer res vedela, da je družba G. v slabi finančni situaciji, pri čemer pa ni dokazov za nedvomen očitek o tem, da sta vedela o definitivni insolventnosti v smislu nezmožnosti dolžnika za plačilo, kar je zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Kot izhaja iz dokaznega postopka, sta se namreč navedena obdolženca z insolventnostjo nedvomno seznanila šele 17. 3. 2011 na 82. redni seji nadzornega sveta G., pri čemer pa letno poročilo oz. računovodski izkazi v času inkriminiranih cesij, kot izhaja to tudi iz izpovedbe dr. D. in zagovora obdolženega V., pred marcem 2011 še sploh niso bili izdelani in jih s tem torej obdolženca tudi nista imela na razpolago, saj ustreznih analitičnih podatkov, ki bi omogočali njuno nedvomno oceno o insolventnosti G. še ni bilo. Pri tem ni spregledati, kar je v točki 72 izpodbijane sodbe še posebej izpostavilo prvostopno sodišče, da je dr. D. že v stečajnem postopku ob zaslišanju na naroku 30. 3. 2011 pojasnil, da dolžnik podatka, ki ga je glede preseganja mejnega praga za trajnejšo nelikvidnost sam ugotovil v svojem mnenju, ni imel, saj družba takšnih analitičnih podatkov tedaj ni imela. Navedeno bi bilo mogoče ugotoviti le z ročno računovodsko analizo. Navedenega namreč ni bilo mogoče ugotavljati zgolj z vpogledom v knjige, kot je že rečeno, še posebej pojasnil dr. D..

12. In glede na to, da za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ne zadošča zgolj malomarnost, naklepa obdolžencev pa glede na izpostavljene okoliščine prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti, je obdolžence tudi utemeljeno oprostilo obtožbe.

13. Pritožbeno sodišče pa ob vsem navedenem dodaja še, da sodišče izreče oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP ne le, če ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje katerega je obtožen, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. Ob upoštevanju določbe „v dvomu v korist obdolženca“ in določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije zato sodišče obdolžence oprosti obtožbe ne le v primeru, če sploh ni dokazov, da so storili kaznivo dejanje, temveč tudi, kadar o tem obstoji dvom. In v obravnavani zadevi je dvom nesporno obstajal, zaradi česar je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je obdolžence v dvomu oprostilo obtožbe in pri tem navedlo, da gre v obravnavani zadevi pri ravnanju obdolžencev v korist družbe T. le za civilno pravne posledice v smislu civilne protipravnosti, pri čemer so te posledice tudi že nastopile, saj so bili inkriminirani posli tudi že uspešno izpodbiti.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo vloženo zoper prvostopni oprostilni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

16. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke Specializiranega državnega tožilstva zavrglo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.