Jedro

Delovno razmerje nastane s sklenitvijo PZ in je pogodbeno razmerje posebne vrste, za katerega veljajo določbe ZDR, smiselno pa tudi splošna načela civilnega prava. Odpoved PZ je urejena v členih od 83 ZDR do 88 ZDR. V postopku odpovedi PZ iz krivdnega razloga se ne uporabljajo določbe kazenskega postopka, postopek odpovedi PZ pa tudi ni primerljiv z disciplinskim postopkom po starem ZDR.

Kršitev postopkovnih pravil pri podaji odpovedi PZ ne pomeni avtomatično nezakonitosti odpovedi PZ. Bistveno je, da je bil tožnici v postopku odpovedi PZ omogočen zagovor in da je zagovor podala.

Vročitev odpovedi PZ je zakonita, tudi če se delavcu vroči v času zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1/2-1557/04 - VM z dne 10.5.2004 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ugotovitvi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku 30 dni odpovednega roka, šteto od dneva vročitve odpovedi z dne 10.5.2004 in ji še traja, zato jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila in plačati za tožnico vse davke in prispevke. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi. Meni, da bi oseba, ki je izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala voditi tudi celoten predhodni postopek oziroma vsaj voditi zagovor. S tem ko je zagovor vodila ena oseba, odpoved pa podala druga oseba, so kršena bistvena načela kaznovalnih postopkov, in sicer načelo neposrednosti, načelo proste presoje dokazov in načelo iskanja materialne resnice. Kršena je bila tudi pravica do zagovora, saj je tožnica obdolžitev prejela 29.4.2004, zagovor pa je bil razpisan za 6.5.2004. Tožnica je zahtevala, da se obvesti sindikat, ki je obdolžitev prejel šele 3.5.2004. Delavcem v sindikatu je potrebno zagotoviti primeren rok za pripravo obrambe, ki ne sme biti krajši od 8 dni. Tožena stranka bi morala tudi postopek ugotavljanja alkoholiziranosti izvesti skladno s

13. členom Pravilnika o preverjanju delovne zmožnosti delavcev.

Ko je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnica pod vplivom alkohola, bi morala tožnico poslati tudi na izredni zdravstveni pregled, česar ni storila. Ker sodišče ni upoštevalo določb pravilnika, je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je dogodek priznala in na zagovoru izjavila, da se bo šla zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola in je zdravljenje nastopila dne

10.5.2004 v bolnišnici, kjer ji je bil tudi vročen sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po prepričanju tožnice vročitev ni bila opravljena zakonito, saj je bila takrat pod hudim psihičnim pritiskom. Tožena stranka bi lahko glede na vse okoliščine tožnici izrekla disciplinsko sankcijo, npr. denarno kazen, saj je ob zagovoru vedela, da se bo šla tožnica zdraviti, poleg tega pa tudi, da tožnica živi sama z mladoletno hčerko. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je prehud ukrep zoper tožnico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, da je potrebno postopek pred odpovedjo presojati po "načelih kaznovalnih postopkov". Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, ki nastane na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je pogodbeno razmerje posebne vrste. Zanj veljajo določbe delovnopravne zakonodaje, za kar pa ni posebej določeno se podrejeno in smiselno uporabljajo tudi splošna načela civilnega prava, kot to določa 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 52/2002). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejena v ZDR v 86. členu, kjer je določeno, da je to enostranska pisna izjava volje ene od strank pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti vročena nasprotni stranki in mora vsebovati zakonske razloge in pogoje za odpoved, ki so pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov določeni v 1. odstavku 82. člena,

83. in 88. členu ZDR, sicer je nezakonita. Pravne značilnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in pogoje za njeno zakonitost, je tako presojati v okviru določb ZDR. Pogodbeni značaj delovnega razmerja in navedene določbe ZDR kažejo, da primerjava med redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in prejšnjim disciplinskim postopkom ni mogoča. Glede na zgoraj navedeno tako postopkovnih pravil ni mogoče tolmačiti kot stroge formalnosti, katere kršitev sama po sebi pomeni tako kršitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Bistvo pravice do zagovora je v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato zakon ne more določiti strogih merih obličnosti njenega uresničevanja. Da določba 2. odstavka 83. člena ZDR, ki ima sicer naslov postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, ne pomeni nekega formalnega postopka z odločitvami v obliki sklepov ter vsemi procesnimi zagotovili in roki, je že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah, in sicer npr. opr. št. VIII Ips 267/2004, opr. št. VIII Ips 215/2004, opr.

št. VIII Ips 87/2004. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sklep oziroma pravilno odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je tožnica zagovor opravila pred drugo osebo in ne pred osebo, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Bistveno namreč je, da je bil tožnici omogočen zagovor, da se je zagovora udeležila in da je bila seznanjena, katere obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi je kršila in v zvezi s tem podala zagovor. Tako je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, ki je določena v 2. odstavka 83. člena ZDR.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da bi tožena stranka morala postopek ugotavljanja alkoholiziranosti izvesti skladno s 13. členom Pravilnika o preverjanju delovne zmožnosti delavcev, ki sodelujejo neposredno pri opravljanju prometa tožene stranke. Tožena stranka je namreč nesporno ugotovila, da je tožnica pod vplivom alkohola, kar je tožnica tudi priznala in to dejstvo in bilo sporno niti v sodnem postopku. Alkoholiziranost je bila ugotovljena s pričami po vizualnem pregledu in tudi z alkotestom, ki je v izdihanem zraku tožnice pokazal prisotnost alkohola. Tožnica je glede na delo, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi, bila dolžna imeti ves čas v krvi 0,0 promila alkohola, kolikor se zahteva za delo v prometu. Zaradi navedenega je kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, česar se je tudi sama zavedala, kar izhaja iz njene izpovedi. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena, dejstvo da je bila vročena v času, ko se je nahajala na zdravljenju zaradi alkoholizma, pa na zakonitost vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva. Tožnica je tudi v zakonskem roku vložila tožbo na sodišče, tako da je njeno sklicevanje na psihično stanje v času sprejema odpovedi nepomembno. Delodajalec pa delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga v času, ko se ta nahaja na zdravljenju oziroma v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je krivdni razlog, iz katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, resen in utemeljen ter tak, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kar je tudi obrazložilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala tožnici izreči disciplinski ukrep in ne odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bila tožnica že opozorjena v disciplinskem sklepu zaradi enakih kršitev delovnih obveznosti dne 25.8.2003 in zato od delodajalca ni bilo mogoče pričakovati, da bi vztrajal v pogodbenem razmerju s tožnico.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.