Jedro

O pridobitvi državljanstva ni mogoče odločati na podlagi nejasne vloge, zato je organ dolžan stranko opozoriti in jo pozvati, da v določenem roku odpravi takšno pomanjkljivost vloge.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu v zvezi z 12. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja in sicer s sodbo Temeljnega sodišča za k.d. po členu 251/III-I KZ SRS na 4.000 din denarne kazni, s sodbo istega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča za k.d. po členu 166/I-1 KZ SRS na eno leto in dva meseca zapora, s sodbo Temeljnega sodišča za k.d. po členu 165/I KZ SRS upoštevajoč navedeno sodbo na eno leto in tri mesece zapora, s sodbo Temeljnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča za k.d. po členu 176/I KZ SRS na eno leto in šest mesecev zapora, s sodbo Temeljnega sodišča za k.d. po členu 56 in 106/I KZ SRS v zvezi s členom 114/II KZ SRS na 500.000 din denarne kazni in s sodbo istega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča zaradi k.d. po členu 223/III-I KZ RS v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ na osem mesecev zapora. Zadnjo zaporno kazen je tožnik prestal 1.2.1991. Na tej dejanski podlagi je zaključila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red in zato niso izpolnjeni pogoji za njegov sprejem v državljanstvo iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZDRS. Tožnik v vlogi uveljavlja tožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe zakona. Tožena stranka se je postavila na stališče, da tožnik lahko pridobi državljanstvo le z naturalizacijo, pri čemer je prezrla, da je tožnik rojen na ozemlju Republike Slovenije, da je mati državljanka Republike Slovenije in sedaj tudi oče. Po predpisih, ki so urejali državljanstvo v času tožnikovega rojstva v primerih, ko eden od staršev ni bil "Slovenec", sta starša sporazumno odločila o državljanstvu otroka. Starša tožnika nikoli nista bila klicana na SNZ občine in nikoli nista dala nikakršne izjave o njegovem državljanstvu. Zato ni jasno, zakaj je tožnik vpisan kot državljan R Hrvatske. Ko je tožnik kot mladoletnik v letu 1976 urejal osebne dokumente, ni bilo jasno, katero državljanstvo ima, zato je vložil prošnjo, da se to ugotovi. O rešitvi prošnje ni bil obveščen, menil pa je, da je državljan R Slovenije, saj je na prvi osebni izkaznici pisalo, da je Slovenec. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnikovo vlogo z dne 13.11.1992 je tožena stranka obravnavala kot prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu ZDRS. V navedeni vlogi tožnik uvodoma res navaja, da zaproša za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS, vendar kot razlog za pridobitev državljanstva navaja, da je Slovenec, rojen v Sloveniji - materi Slovenki, kjer tudi stalno prebiva, ter da je v rojstno matično knjigo vpisan brez vednosti staršev. Iz takšne vsebine vloge pa bi bilo mogoče sklepati, da tožnik meni, da mu po rodu gre državljanstvo Republike Slovenije, kar smiselno ponavlja tudi v tožbi. Tožnikova vloga torej ni povsem jasna, zato tožena stranka ni imela zadostne podlage za njeno obravnavanje po 10. členu ZDRS. Navedeno nejasnost vloge bi moral odpraviti že za notranje zadeve pristojni upravni organ občine, ki je bil pristojen za njen sprejem in tudi za odločanje o ugotovitvi državljanstva (2. odstavek 27. in 29. člen). V skladu z določbo 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) bi tako moral tožnika pozvati, da v določenem roku odpravi to neskladje oziroma, da se izjasni ali želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo ali pa uveljavlja ugotovitev državljanstva po rodu. Če navedene nejasnosti vloge ni odpravil že za notranje zadeve pristojni upravni organ občine, bi to morala storiti tožena stranka, preden je odločila o zadevi. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s citirano določbo ZUP so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

V ponovnem postopku bo torej potrebno najprej razčistiti, ali tožnik želi pridobiti državljanstvo z naturalizacijo ali pa zahteva ugotovitev državljanstva Republike Slovenije po rodu. Če tožnik uveljavlja pridobitev državljanstva po rodu, bo potrebno upoštevati tudi dejansko stanje in predpise, ki so veljali ob njegovem rojstvu 1.8.1961 t. j. zakon o državljanstvu Ljudske Republike Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50).

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev in v posledici česar je tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.