Jedro

Tožnik je moral v svoji vlogi izkazati, da se bo prijavljeni projekt nadaljeval tudi po obdobju upravičenih stroškov. Takšna zahteva je namreč razvidna posredno oz. je tak sklep mogoče napraviti na podlagi cilja razpisa in opredelitve obdobja nastanka upravičenih stroškov, ki se bodo sofinancirali s sredstvi razpisa. Prejem finančne pomoči v času po zaključku projekta bi bil namreč v nasprotju s ciljem javnega razpisa, da se prepreči zaustavitev projekta.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek toženke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo, s katero je tožnik kandidiral na javnem razpisu izvajanja ukrepa omejene vrednosti za dokončanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezaposlitev in samozaposlovanje v letih 2009 in 2010 (Uradni list RS, št. 63/2009, v nadaljevanju: javni razpis), in sicer za sklop 1 – sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov. V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je tožnik dne 17. 8. 2009 vložil pravočasno in formalno popolno vlogo, za katero pa je strokovna komisija ugotovila, da ni skladna s ciljem javnega razpisa za sklop 1, ki je opredeljen v točki 2. javnega razpisa – preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav kot odziv na spremenjene gospodarske razmere. Tožnik je namreč v vlogi navedel, da se že začeti razvojno investicijski projekt zaključuje z dnem 30. 10. 2009. To pomeni, da projekt ni pred zaustavitvijo, temveč je z dnem 30. 10. 2009 tudi zaključen. V točki 4.2.1.3. javnega razpisa je določeno, da so do sofinanciranja upravičeni samo tisti stroški, ki so nastali od 1. 7. 2008 do 30. 10. 2009 in bi odsotnost sofinanciranja teh stroškov z državno pomočjo zaustavilo nadaljevanje razvoja projekta, kar je bil tudi osnovni namen razpisa. Ker je iz vloge razvidno, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi brez pomoči države zaključil projekt z dnem 30. 10. 2009, takšen projekt ne more biti pred zaustavljanjem zaradi likvidnostnih težav.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pri oceni vloge upoštevala dodatne pogoje, ki predhodno niso bili znani oz. so bili v nasprotju z uradno objavljenimi pogoji. Tožena stranka namreč v izpodbijanem sklepu navaja, da so do sofinanciranja projekta upravičeni samo stroški med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009, kar pa je v popolnem neskladju z razpisnimi določili. Prav tako v razpisu ni bilo nikjer zahtevano, da se projekt mora nadaljevati po 30. 10. 2009. Ker takega določila v razpisu ni, dejanska ustavitev projekta ni bistvena, saj tudi v razpisu ni navedeno, da se projekt na katerikoli točki mora zaustaviti. Namen razpisa je namreč preprečevanje zaustavljanja in ne ponovni zagon že zaustavljenih projektov. Tožnik pa je v vlogi navedel, da je projekt ustavljen ter da bo brez pomoči države projekt težko ali celo nemogoče zaključiti. Takšen zaključek lahko poda tožena stranka v vseh primerih, ko so prijavitelji v rubriko „zaključek izvajanje projekta“ zapisali katerikoli datum. To pomeni, da bi moral v rubriki kot zaključek projekta zapisati „nikoli“. Samo to bi po interpretaciji tožene stranke pomenilo, da projekt potrebuje državno pomoč. Zmotna je tudi interpretacija, da bo treba projekt izvajati tudi po 30. 10. 2009. Tožena stranka je namreč v razpisu navedla 60-dnevni rok, v katerem naj bi bili znani rezultati. Ta rok je potekel 26. 10. 2009, torej pred 30. 10. 2009. Ker bi tako morali biti rezultati znani že pred navedenim datumom, to pomeni, da bi lahko tožnik s pozitivnim sklepom tožene stranke projekt že zaključil. Ker je razpis določal, da mora projekt predhodno doseči enega izmed v razpisu določenih rezultatov (prijavljeni patent, inovacijo, izdelan prototip, zagon poskusne proizvodnje, prodaja razvitega produkta), to pomeni, da brez doseganja teh rezultatov financiranje sploh ni mogoče. Takšna zahteva pa dejansko pomeni, da mora prijavitelj projekt zaključiti brez financiranja države, ker dobi sredstva povrnjena šele na osnovi dokazil o zaključenem projektu. Kljub temu pa je tožena stranka navedla, da ravno dejstvo, da bo tožnik projekt zaključil sam, pomeni, da ni upravičen do pomoči. V pripravljalni vlogi pa še navaja, da je tožena stranka sama z zamudo v razpisu določenega roka za obveščanje povzročila pogoje, ki so onemogočili zaključevanje projekta do 30. 10. 2009. Projekt tako zaradi pomanjkanja denarja dejansko ni bil zaključen. Tožena stranka je očitno sama ocenila, da bo projekt zaključen brez sofinanciranja do 30. 10. 2009. Do navedenega datuma pa bi naj bila zagnana le poskusna proizvodnja, kar pomeni le neko razvojno stopnjo in ne dokončno končanje projekta. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila v skladu z usmeritvami evropske komisije državne pomoč namenjena podjetjem, ki imajo težave pri pridobivanju finančnih virov za izvajanje projektov. Razpis je bil tako izdelan na osnovi prijavljene sheme državne pomoči, in sicer: Državna pomoč N 228/2999-Slovenija ter Začasni program pomoči za dodeljevanje združljive pomoči omejene vrednosti. V skladu s shemo državne pomoči pa so do pomoči upravičeni samo projekti, ki jih zaradi krize ni bilo mogoče dokončati. V primeru, ko je prijavitelj v vlogi izkazal, da bo projekt zaključil do 30. 10. 2009, ni mogoče govoriti o zasledovanju cilja razpisa, ki je preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov. Tožnik je v rubriki zaključka izvajanja projekta sam navedel datum 30. 10. 2009. Prav tako je v obrazcu S1: Dispozicija projekta za sklop1 razvojno investicijski projekt opisal predviden potek razvojno investicijskih dejavnosti glede na aktivnosti projekta ter prikazal terminski plan izvajanja projekta. Prijavitelj pri tem ni izkazal izvajanja projekta tudi po zaključku obdobja sofinanciranja, kar jasno izkazuje, da se projekt zaključuje z datumom 30. 10. 2009, ki ga je tudi sam navedel kot datum zaključka projekta. Res je razpis določal, da mora prijavitelj do 15. 11. 2009 doseči enega izmed v razpisu navedenih rezultatov, ki so tipični za razvojno raziskovalno dejavnost, vendar s tem ni prejudiciral zaključka projekta. Tožnik je tako sam opredelil, katerega izmed rezultatov bo v okviru projekta dosegel do 15. 11. 2009. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Upravno sodišče v zvezi s spornim javnim razpisom obravnava več zadev, ki se nanašajo na sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov (sklop 1). V vseh primerih je sporno vprašanje, ali je tožena stranka upravičeno štela kot relevantno dejstvo za zavrnitev prijave na javni razpis zaključek izvajanja projekta 30. 10. 2009, kot ga je prijavitelj navedel v obrazcu S1 (dispozicija projekta za sklop 1 – razvojno investicijski projekti). Glede navedenega vprašanja je sodišče že zavzelo stališče (na primer v zadevah I U 2110/2009, I U 2111/2009, I U 2122/2009). Ugotovilo je, da je v skladu z 2. točko javnega razpisa cilj za sklop 1, da se prepreči zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav. Po točki 4.2.1.1. (vsebina razvojno investicijskih projektov) je namen javnega razpisa zagotovitev dopolnilnih virov za financiranje, da bi se preprečila zaustavitev že začetih razvojno investicijskih projektov in investicij. Obseg sofinanciranja je razviden iz točke 4.2.1.3., ki določa, da se sofinancirajo samo tisti upravičeni stroški, ki so nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009. Iz točke 4.4. (merila in način izbire prejemnikov sredstev) izhaja, da je bilo prijaviteljem naloženo, da predložijo dokumentacijo za posamezno vlogo, iz katere mora biti razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisnim kriterijem in da je vloga prijavljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije in skladna s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. Navedene določbe javnega razpisa tudi po mnenju sodišča pomenijo, da naj bi z javnim razpisom zagotovljeno sofinanciranje upravičenih stroškov predstavljalo dopolnilni finančni vir za izvajanje že začetih projektov, brez katerega bi prišlo do njihove zaustavitve. Ker pa se upoštevajo tisti upravičeni stroški, ki so nastali do 30. 10. 2009, pa po mnenju sodišča glede na cilje razpisa (preprečitev zaustavljanja že pričetih projektov) lahko pomeni le-to, da brez sofinanciranja do tega dne nastalih stroškov nadaljevanje projekta ne bo več mogoče. Zato je logičen sklep, da je o taki posledici mogoče govoriti le pri projektih, ki naj bi se nadaljevali tudi po 30. 10. 2009. Pri projektu, katerega zaključek je predviden do 30. 10. 2009, se namreč ne more pojaviti nevarnost njegove zaustavitve zaradi izpada sofinanciranja stroškov, nastalih do tega datuma, saj je projekt do tedaj že zaključen. O taki posledici je mogoče govoriti le pri projektih, ki se bodo nadaljevali tudi po 30. 10. 2009. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v vlogi kot rok zaključka izvajanja projekta navedel datum 30. 10. 2009. Prav tako iz ostalih navedb tožnika v vlogi, ki se nanašajo na aktivnosti projekta ter prikaz terminskega plana projekta, ne izhaja izvajanje projekta tudi po zaključku obdobja sofinanciranja. Glede na zgoraj navedeno stališče sodišče zavrača tožbene ugovore, da javni razpis nima jasnih določil o zaključku izvajanja projekta, oz. da je tožena stranka upoštevala pogoj, ki v javnem razpisu ni bil določen. Kolikor je tožnik menil, da so razpisni pogoji nejasni, pa je imel možnost pridobiti dodatne informacije v zvezi s pripravo vloge (10. točka javnega razpisa), zato se ne more šele sedaj v tožbi sklicevati na drugačno razumevanje razpisnih pogojev. Sodišče se zato strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je moral tožnik v svoji vlogi izkazati, da se bo prijavljeni projekt nadaljeval tudi po obdobju upravičenih stroškov, torej po 30. 10. 2009. Takšna zahteva je namreč razvidna posredno, oz. je tak sklep mogoče napraviti na podlagi cilja razpisa in opredelitve obdobja nastanka upravičenih stroškov, ki se bodo sofinancirali s sredstvi razpisa. Prejem finančne pomoči v času po zaključku projekta bi bil namreč v nasprotju s ciljem javnega razpisa, da se prepreči zaustavitev projekta. Tožena stranka bi zato z drugačno odločitvijo v obravnavani zadevi kršila merilo iz točke 4.4. razpisa, to je skladnost vloge s cilji javnega razpisa. Ker je v zadevi bistveno, da je tožnik v vlogi navedel, da bo projekt zaključen 30. 10. 2009, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka sama z zamudo v razpisu določenega roka dne 26. 10. 2009 za obveščanje povzročila pogoje, ki so onemogočili zaključevanje projekta do 30. 10. 2009. Navedena okoliščina namreč ne spremeni dejstva, da je tožnik kot datum zaključka projekta navedel 30. 10. 2009. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dejansko stanje, ki ga je ugotovila pravilno in v skladu s pogoji razpisa ter na podlagi navedb tožeče stranke v vlogi, odločitev pa je tudi vsebinsko skladna s pogoji in namenom javnega razpisa. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.