Jedro

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji tožena stranka plača 13.067,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanih od zapadlosti vsakokratnih mesečnih zneskov 300,00 EUR od 18. 3. 2012 do 18. 11. 2012 v plačilo do plačila (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi vtoževano rento v višini 300,00 EUR mesečno od vložitve tožbe dalje (II. tč. izreka) ter povračilo stroškov sodnega postopka (III. tč. izreka). Presodilo je, da tožbeni zahtevek o vtoževani odškodnini iz naslova gmotne škode in renti že po temelju ni dokazan.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je v tožbi opredelila vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki ji je nastala v zvezi z odločbo št. ... z dne 21. 12. 2010 in št. … z dne 23. 3. 2011, sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo le z elementom protipravnosti in zato ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni izvajalo. Protipravnost se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja. Pri posamičnih aktih torej za materialno in procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. S predloženo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 960/2011 z dne 29. 8. 2011 sta bili upravni odločbi tožene stranke odpravljeni, in priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti, vključno s pravico do invalidske pokojnine. Navedena sodba dokazuje, da je šlo za strokovno napako organa tožene stranke, ki je pri odločanju o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ugotovil drugačne omejitve pri delu, kot kasneje sodni izvedenec v socialnem sporu. Šlo naj bi za hudo malomarnost in očitno strokovno napako, zaradi katere je ostala brez zaposlitve. Izvedenska organa tožene stranke naj bi odstopila od potrebne skrbnosti, saj njenega zdravstvenega stanja nista presodila celovito. Invalidska komisija jo je površno pregledala in se zdravstvenemu stanju ni dovolj posvetila. Tožena stranka naj bi tudi samovoljno in nedopustno spremenila odločbo iz leta 2000 in s tem posegla v že pridobljene pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je temeljito obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožničinim vztrajanjem pri nepravilnem materialnopravnem izhodišču, poudarja predvsem naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 196. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2), ki izrecno določa, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika(3) (OZ) ter s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske škode. Za pozitivno odločitev o odškodninski terjatvi morajo biti izkazane kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja, kot je pravilno razlogovano že v izpodbijani sodbi.

Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, zagotovo ni, niti ne more biti dokazano.

6. Zaradi nedokazene protipravnosti je vtoževana odškodninska terjatev iz naslova gmotne škode v višini 13.067,00 EUR s pp in renta višini 300,00 EUR mesečno že po temelju zakonito zavrnjena. Ostalih elementov pravnega temelja te terjatve zato ni bilo potrebno niti ugotavljati, kot je pravilno razlogovano v izpodbijani sodbi.

V ustaljeni sodni praksi(4) je bilo že večkrat poudarjeno, da bi za odškodninsko odgovornost tožene stranke moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

7. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi zagotovo ni izpolnjen elementi protipravnosti. Pritožničino vztrajanje na stališču, da za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke zadostuje zgolj poseg v posamični upravni akt v postopku sodnega varstva pravic, da že to dejstvo dokazuje očitno strokovno napako organa tožene stranke, da je bilo ocenjevanje njenega zdravstvenega stanja in preostale delovne zmožnosti pred izvedenskimi organi tožene stranke površno, je zmotno in samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(4) npr. zadeva VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd.