Jedro

Tožnik se je za celotno škodo, ki jo je pretrpel oz. ki je bila znana in predvidljiva do 31. 5. 2016, s toženo stranko poravnal. Za uspeh s predmetno tožbo bi zato moral zatrjevati in dokazati, da mu je novo zmanjšanje premoženja nastalo iz razloga posledic nesreče, ki do 3. 5. 2016 niso bile znane in tudi ne predvidljive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka, ki je stranki nista zajeli v sklenjeni sodni poravnavi 16. 5. 2016 in naj bi nastala kasneje. Ocenilo je, da je tožnik ni dokazal. 2. Zoper sodno se tožnik pritožuje, sklicuje se na vse dopustne oz. predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Povzema nesporno kronologijo zadeve; prometno nesrečo (9. 3. 2007), odločbo o invalidnosti z dne 3. 8. 2008, sklenitev pogodbe o zaposlitvi 24. 10. 2016 pri delodajalcu A. Slednji mu je kljub temu, da je invalid, nalagal več dela, in ga ni zmogel. Opozarja, da je sodišču to povedal, da delo ni bilo prilagojeno. Nadalje navaja, da je bil v soglasju premeščen na drugo delovno mesto, kjer pa ni uspešno opravil preizkusnega dela, zato mu je to prenehalo. Očita, da je neživljenjska ocena, da je s sklenitvijo zaposlitve pretrgal vzročno zvezo. Poudarja, da si je ves čas prizadeval, da bi našel delo, ni iskal bonitet. Nasprotuje razlogom sodišča, češ da bi moral poiskati ustrezne poti, da bi delodajalec spoštoval njegove omejitve, npr. delovno inšpekcijo, saj trdi, da bi si s tem zaprl vrata pri nadaljnjem iskanju dela. Morda je to po črki zakona razumljivo, človeško oz. smiselno pa gotovo ne, navaja pritožnik. Trdi, da gre za specifično situacijo, saj je hendikepiran človek, ki išče zaposlitev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

6. Pritožnik nominalno uveljavljanih kršitev prava, ne materialnega ne procesnega, ne konkretizira, nasprotno; navaja, da je odločitev "po črki zakona". Tudi ugotovljenim dejstvom ne nasprotuje, pač pa se nanje sklicuje. Pritožba torej (dobesedno) ni utemeljena.

7. Kot navaja sodišče prve stopnje in kar ni sporno, je tožnik v posledici prometne nesreče l. 2007, za katero je bil odgovoren toženkin zavarovanec, invalid II. kategorije, po končani poklicni rehabilitaciji pa je invalid III. kategorije z določenimi omejitvami (ki so nesporne in povzete na str. 6 tč. 2. izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje korektno navaja, in tudi to ni izpodbijano oz. niti ni bilo sporno, da je tožnikova invalidnost posledica predmetne prometne nesreče, zaradi česar je bil razvrščen v ustrezno kategorijo invalidnosti, v skladu z omejitvami pa lahko opravlja prilagojeno pridobitno delo.

8. Pravdni stranki sta za škodo, ki je tožniku nastala do 16. 5. 2016, sklenili sodno poravnavo, po kateri mu je bila dogovorjena odškodnina izplačana. Sodišče prve stopnje je na vprašanje, ali je tudi tožnikovo zmanjšano premoženje (izguba zaslužka), ki naj bi nastopilo kasneje, konkretno v l. 2017, posledica prometne nesreče iz l. 2007, pravilno odgovorilo negativno. Pravilno (s pomočjo izvedenke) je ugotovilo, da so bila dela po pogodbi 15. 9. 2017 prilagojena tožnikovim delazmožnostim, kot tudi dela po pogodbi z dne 15. 11. 2017. Če je njegov delodajalec navedene pogodbe kršil, to ni odgovornost toženke, pač pa kvečjemu delodajalca.

9. Vprašanje, ali je tožnikov izguba zaslužka, ki naj bi nastala po sklenjeni poravnavi kasneje, konkretno v l. 2017, posledica prometne nesreče iz l. 2007, ni v celoti ustrezno, saj se bodoča škoda prisodi lahko le, če je ni bilo mogoče predvideti. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda nastala (182. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Temeljna lastnost bodoče škode je torej v njeni predvidljivosti ob koncu glavne obravnave. Za to škodo se po ustaljenem stališču sodne prakse šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene s sodno poravnavo.1 Škodo, ki je bila torej ob koncu glavne obravnave oziroma sklenitvi sodne poravnave v prejšnjih postopkih predvidljiva, bi torej tožnik moral zahtevati že takrat, v tem postopku pa bi bil upravičen le do povračila za novo škodo, za katero je značilno, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju poravnave in da je ni bilo mogoče pričakovati kot gotove po normalnem teku stvari. "Dodatno" odškodnino je tako denimo mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Gre za tako poslabšanje zdravstvene stanja (in posledično delazmožnosti), ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Tožnik pa sploh ničesar od tega ni zatrjeval (niti tega ne zatrjuje v pritožbi).

10. Sodišče razume tožnikovo subjektivno prizadetost zaradi nesreče in to, da vse težave, povezane z njegovim zdravjem, povezuje z nesrečo. Vendar mora sprejeti oz. razumeti, da se je za celotno škodo, ki jo je pretrpel oz. ki je bila znana in predvidljiva do 16. 5. 2016, s toženo stranko poravnal. Za uspeh s predmetno tožbo bi zato moral zatrjevati in dokazati, da mu je novo zmanjšanje premoženja nastalo iz razloga posledic nesreče, ki do 16. 5. 2016 niso bile znane in tudi ne predvidljive. Tega pa ni uspel. Pritožnik v tem kontekstu tudi napačno interpretira razloge sodišča prve stopnje, ko to skuša pojasniti, da ravnanje tretje osebe (konkretno kršitev pogodbe delodajalca A.) ne more bremeniti tožene stranke. Tožnika sodišče ne napotuje na inšpekcijske postopke, le v oklepaju je (primerno) navedlo, da ima na razpolago različne oblike pravnega varstva proti osebam, ki mu kršijo njegove pravice (8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svoje neuspele pritožbe, tožena stranka pa (sicer minimalne) svoje stroške nepotrebnega odgovora nanjo, saj ta ni prispeval k odločitvi.

1 VS RS II Ips 671/2007, II Ips 413/2006.