Jedro

Ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 354. člena ZPP, če tožena stranka ni bila opozorjena na pravico do uporabe svojega jezika. Bistvena kršitev po tej točki je podana le, če je sodišče zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik. Če je cena dela določena za izdelavo neke količine izdelkov, se ne more zvišati zaradi napake pri ocenjevanju vrednosti repromateriala, temveč kvečjemu zaradi izdelave večjega števila izdelkov od prvotno dogovorjenega. Ker je material ves čas izvajanja pogodbe zagotavljal naročnik, računska napaka pri vrednosti materiala ne more iti v korist izvajalca temveč tistega, ki ga je dostavljal, to pa je bil naročnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 570.374,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi in stroški pravdnega postopka ter kot neutemeljeno zavrnilo nasprotno tožbo tožene stranke.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, naj sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa naj pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke II.

odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) naj bi bila, ker sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, saj je bil na naroku dne 20.2.1995 njen pooblaščenec rezident republike Hrvaške, iz zapisnika pa ni razvidno, da bi bil opozorjen na pravico do uporabe svojega jezika. Ostale navedbe pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in v njih tožena stranka obširno razlaga, kako je prišlo do napake in koliko ena stranka dolguje drugi. Na napačno ugotovljeno dejansko stanje naj bi bila potem napačno uporabljena določila materialnega prava v zvezi s tem, ali je tožeča stranka sploh kaj preveč plačala.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in trdila, da je pooblaščenec tožene stranke na naroku 20.2.1995 na izrecno vprašanje predsednika senata izjavil, da se bodo glede jezika razumeli. Navedbe v pritožbi glede cene železa naj bi bile nerelevantne, saj je znašala pogodbena cena za delo tožene stranke 255.155,36 DEM, zato računske napake pri vrednotenju materiala za razmerje med strankama niso bistvene, tožena stranka pa svojega zahtevka iz nasprotne tožbe sploh ni izkazala, čeprav je bilo celo dogovorjeno, da bosta stranki izvensodno rešili spor.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene kršitve postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, saj soglaša z njegovo pravno presojo.

K navedbam v pritožbi pa je treba dodati naslednje: Ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II.

odstavka 354. člena ZPP, če tožena stranka ni bila opozorjena na pravico do uporabe svojega jezika. Bistvena kršitev po tej točki je podana le, če je sodišče zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik. Pooblaščenec tožene stranke na naroku dne 20.2.1995 takšne zahteve ni podal, napaka, da pouka o pravici do uporabe lastnega jezika ni v zapisniku, pa ni takšna, da bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj so se glavni dokazi izvajali šele na naroku dne 27.5.1995, katerega se tožena stranka kljub pravilnemu vabljenju sploh ni udeležila. Očitana kršitev sodišča prve stopnje torej ni bila podana.

Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji trdila le, da je prišlo do napake v pogodbi glede cene železa, in da iz tega naslova zahteva 5.397,77 DEM, podala je ugovor iz 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), predlagala pa je tudi izvedenca za ugotovitev dejanskega stanja. Zato so v pritožbi zapisane trditve o večji količini dobavljenih jeklenih konstrukcij, rekapitulaciji posla, knjiženjih, fakturiranju in neosporavanju izvršenih del s strani tožeče stranke ter priloženi dopisi nova dejstva in novi dokazi, za katere bi tožena stranka morala izkazati za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati do konca glavne obravnave (496.a člen ZPP). Ker pa tega ni storila, jih sodišče druge stopnje pri odločanju ni moglo upoštevati, tožena stranka je čisto sama kriva, če je v postopku na prvi stopnji povedala približno toliko, kot je na polovici ene strani njene pritožbe, in če ni predložila vseh dokazov, ki jih je imela na razpolago.

Sodišče prve stopnje je zahtevek iz nasprotne tožbe povsem pravilno zavrnilo, čeprav je res, da bi moralo nasprotno tožbo tožniku najprej vrniti v popravo, saj le-ta nasprotnega tožbenega zahtevka ni oblikoval pravilno, tako kot je predvideno v 186. členu ZPP. Povsem po nepotrebnem pa je sodišče prve stopnje navajalo 4. člen pogodbe in določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o grajanju napak, saj zgolj večja količina vgrajenega železa ne more predstavljati napak izvršenega dela.

O računski pomoti v pogodbi o delu z dne 26.1.1996 ima tožena stranka povsem napačno mnenje. Cena njenega dela je določena v znesku 255.155,36 DEM v 3. členu pogodbe. Po 99. členu ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, zato v 3. členu določene cene dela ni mogoče razumeti drugače, kot da mora omenjeni znesek naročnik plačati izvajalcu za izdelavo 194.004 kg jeklenih konstrukcij. Ker je material ves čas izvajanja pogodbe zagotavljala tožeča stranka, računska napaka pri vrednosti materiala ne more iti v korist izvajalca temveč tistega, ki ga je dostavljal, to pa je bil naročnik - tožeča stranka. Če je cena dela določena za izdelavo neke količine izdelkov, se ne more zvišati zaradi napake pri ocenjevanju vrednosti repromateriala, temveč kvečjemu zaradi izdelave večjega števila izdelkov od prvotno dogovorjenega.

Navedb o večjih količinah izdelanih jeklenih konstrukcij, ki bi lahko bile relevantne, saj je za več stvari potrebnega tudi več dela, pa tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni podala, temveč je svoje ugovore in zahtevke uveljavljala le na podlagi omenjene računske napake, trditev o neugotovljenih vrednostih izdelanih stvari pa tudi ni konkretizirala v smeri, da je izdelala več kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Za ugotovitev dejanskega stanja je sicer predlagala dokaz z izvedencem, pri čemer pa ni povedala niti, izvedenca katere stroke naj sodišče določi, torej je bil nepopoln tudi njen dokazni predlog.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje po 368. členu ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in napadeno sodbo prve stopnje potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.