Jedro

Ni vsako ravnanje, čeprav ni z zakonom prepovedano, dovoljeno. Ravnanje je protipravno, če je z njim kršen določen predpis ali pa (»le«) običajne norme obnašanja ali dobri običaji. Osebnostne pravice so absolutne – učinkujejo erga omnes. Prepoved njihove kršitve je določena ne le z zakonom, pač pa celo z URS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec (i) tožnici plačati 6.000 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2003 do plačila ter (ii) prenehati z vznemirjanjem tožnice s pošiljanjem pisem, s telefonskimi klici, z zasledovanjem ali drugim podobnim ravnanjem, ker mu bo sicer ob vsakem takem dejanju izrečeno 1.000 EUR denarne kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od storitve dejanja do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presojo o kršitvi tožničinih osebnostnih pravic, ki je podlaga za odločitev o odškodninskem in o kvazinegatornem tožbenem zahtevku, so narekovala dejanske ugotovitve, da je toženec več kot četrt stoletja pošiljal številna pisma, jo zasledoval in ji (do pred par leti) telefoniral kljub večkrat ponovljenemu pozivu k opustitvi takega ravnanja; da toženec tožnici sicer ni grozil, jo je pa njegovo ravnanje močno vznemirjalo, jo strašilo, spravljalo v tesnobo, tako stanje pa jo je oviralo v zasebnem življenju in v odnosih s sodelavci.

2. Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča druge stopnje sprejelo kot pravilni in pritožbi obeh pravdnih strank potrdilo.

3. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).(1) Uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v zvezi s presojo o protipravnosti toženčevega ravnanja, o obstoju vzročne zveze med njegovim ravnanjem in tožničino škodo in v zvezi z zavrnitvijo njegovega ugovora zastaranja tožničine terjatve. Trdi, da je sodišče poleg tega zagrešilo več procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je obrazložitev pritožbenega sodišča o tem, da »telefonski klici v zadnjih treh letih niso izkazani« sama s sabo v nasprotju; izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ne vsebuje navedbe, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (v zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP-D(2)); obrazložitev vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in tožničino škodo naj bi bila pavšalna in nekonkretizirana in zato nesposobna preizkusa; odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja naj bi bila nelogična in sama s seboj v nasprotju, ker pritožbeno sodišče najprej pravilno pojasnjuje, da je odškodninska terjatev za škodo, nastalo pred 2.6.2003 zastarala, nato pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da so bile tožničine duševne bolečine v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe intenzivnejše na račun predhodnega dolgotrajnejšega nadlegovanja s strani toženca. Opozarja na kriterije za določitev višine odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v revizijskem postopku vezani na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o pravno pomembnih dejstvih (vključno z oceno dokazov, na katerih so te ugotovitve zgrajene) in ki so prestale pritožbeni preizkus ter so v bistvenem povzete v 1. točki obrazložitve te sodbe. Zato ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, ki kakorkoli odstopajo od dejanskih ugotovitev, na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje, jih grajajo ali dopolnjujejo (na primer o tem, da tožnica ni dokazala, da bi ji toženec v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe pošiljal številna pisma, da ni predložila nobenega dokaza o tem, da naj bi jo toženec zasledoval, da je prvostopenjsko sodišče le ugibalo, srečanja pravdnih strank niso bila zgolj naključna in podobno).

7. Osebnostne pravice so pravice, ki gredo človeku kot takemu; tičejo se neposredno osebe in njenih osebnih dobrin, ki ji gredo kot biološkemu(3) in socialnemu(4) bitju in so neposredno namenjene varovanju človekove osebnosti.(5) Pretežno je sprejeta, tudi v slovenskem pravnem sistemu, doktrina o (eni) splošni osebnostni pravici, katere pojavne oblike so različne osebnostne pravice, katerih krog je odprt in se spreminja glede na nova življenjska razmerja, razvoj civilizacije, tehnični napredek(6)…ter ga je po potrebi mogoče dopolnjevati z novimi vrstami teh pravic.(7) Varstvo te splošne osebnostne pravice zagotavlja Ustava (v nadaljevanju URS) v 34. in 35. členu, oblike in obseg bodisi njenega civilnopravnega varstva bodisi varstva posameznih osebnostnih pravic, ki spadajo v njen krog, pa določajo tudi posamezni zakoni, v prvi vrsti OZ, ki vsebuje tako določbe o ukrepih za preprečitev škode (134. člen(8)) kot tudi tudi določbe o reparaciji že nastale škode (134. člen, 177. člen,(9) 178. člen,(10)179. člen(11)). Tožnica je zahtevala denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zasebnosti in mirnega družinskega in zasebnega življenja in zavezo tožencu, da mora s temi kršitvami prenehati. Predmet revizijskega preizkusa je z revizijo izpodbijana (le) odločitev o tožničinem odškodninskem zahtevku. Odškodninsko varstvo je pogojeno z obstojem vseh predpostavk civilnega delikta (prvi odstavek 131. člena(12)), presoja pritožbenega sodišča, da so te podane, pa je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

8. Pred obrazložitvijo svojih pravkar navedenih zaključkov Vrhovno sodišče, kot že v številnih odločbah, pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v revizijskem postopku vezani na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o pravno pomembnih dejstvih (vključno z oceno dokazov, na katerih so te ugotovitve zgrajene) in ki so prestale pritožbeni preizkus ter so v bistvenem povzete v 1. točki obrazložitve te sodbe. Zato ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, ki kakorkoli odstopajo od dejanskih ugotovitev, na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje, jih grajajo ali dopolnjujejo (na primer o tem, da tožnica ni dokazala, da bi ji toženec v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe pošiljal številna pisma, da ni predložila nobenega dokaza o tem, da naj bi jo toženec zasledoval, da je prvostopenjsko sodišče le ugibalo, da srečanja pravdnih strank niso bila zgolj naključna in podobno), čeprav jih revizija formalno uveljavlja kot procesne kršitve.

O protipravnosti

9. Toženec nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da ni protipravno le tisto dejanje, ki je kaznivo ali ki je v nasprotju z določenim predpisom, pač pa je protipravno tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Meni prav nasprotno: protipravno je samo ravnanje, s katerim storilec prekrši materialni predpis oziroma pravno normo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca, medtem, ko kršitev običajnih norm obnašanja in dobrih običajev ne predstavlja elementa civilnega delikta.

10. Toženec nima prav. V odškodninskem pravu je uzakonjena prepoved povzročanja škode (10. člen OZ). Pomeni, da ni vsako ravnanje, čeprav ni z zakonom prepovedano, dovoljeno. Ravnanje je protipravno, če je z njim kršen določen predpis ali pa (»le«) običajne norme obnašanja ali dobri običaji, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. Poleg tega pa je v konkretnem primeru to pravno vprašanje nepomembno. Osebnostne pravice so absolutne – učinkujejo erga omnes. Prepoved njihove kršitve je določena ne le z zakonom, pač pa celo z URS: po določbi tretjega odstavka 15. člena URS so lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa zakon, o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Pravico do osebnega življenja in zasebnosti tvorita dve nerazdružljivo povezani komponenti. Prvo predstavlja pravica vsakogar, da sme imeti v mejah mogočega in dovoljenega svoje zasebno življenje v svoji »oblasti« in ga živeti brez samovoljnega uvida in vpletanja vanj, skladno s svojimi željami, čustvi, svetovnim nazorom, moralnimi, verskimi in drugimi opredelitvami. Drugo predstavlja pravica osebe, da sme vsakogar, oblast in vsakogar drugega, izključiti od kakršnegakoli nepooblaščenega vdora v zasebno sfero svojega življenja. Tisti, čigar pravica do osebnega življenja in zasebnosti je kršena, lahko izključi posege vsakogar v neposreden objekt svoje pravice (zasebno življenje, družinsko življenje…), pa tudi v posredne objekte pravice (stanovanje, pisma…). Nobenega dvoma ne more biti, da je toženec z ravnanjem, opisanim v 1. točki obrazložitve te sodbe, ki mu ga je tožnica nesporno prepovedala, pa prepovedi ni upošteval, ne glede na to, da je bil očitno motiviran z naklonjenostjo tožnici in ne z namenom povzročitve škode, kršil tožničino tu obravnavano osebnostno pravico. Njegovo ravnanje je bilo protipravno. Takšno ne bi bilo le, če bi tožnica nanj pristala ali če bi temeljilo na zakonski normi, ki sicer nedopustnemu ravnanju odvzema lastnost protipravnosti.(13)

11. Toženec nadalje trdi, da bo stališče o protipravnosti toženčevega ravnanja, če bo sprejeto v sodni praksi, omogočilo uveljavljanje odškodnin že na podlagi večjega števila pisem, voščilnic…, ki za naslovnika niso žaljiva, zanj nimajo nobenega negativnega pomena in predstavljajo kršitev osebnostnih pravic le z njegovega subjektivnega stališča. 12. Tudi ta pomislek je neutemeljen. O toženčevi zavezi tožnici plačati odškodnino ni bilo razsojeno zgolj zato, ker ji je toženec pisal večje število pisem: bistvenega pomena je bilo, da je s pismi, upoštevaje njihovo vsebino in količino, tožnico vznemirjal oziroma ji povzročal duševno trpljenje in da je to počel navkljub njeni prepovedi.

13. V zvezi s presojo o protipravnosti njegovega ravnanja tožnik pritožbenemu sodišču očita tudi, da je zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je obrazložitev o tem, da »telefonski klici v zadnjih treh letih niso izkazani« sama s sabo v nasprotju, saj je bila odškodnina prisojena tudi za telefonske klice in ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ne vsebuje navedbe, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (v zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP-D).

14. Očitek je neutemeljen. Plačilo odškodnine je sodišče tožencu naložilo samo za pisma in zasledovanje tožnice. V izpodbijani sodbi je izrecno zapisano, da v letih, za katera je prisojena denarna odškodnina, telefonski klici niso izkazani; to ni vplivalo na presojo, da je bil zagrešen civilni delikt (zanjo so zadoščala pisma in zasledovanje). Sodišče druge stopnje je sicer res kot pravilno sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v zvezi s telefoniranjem, vendar se ta ugotovitev nanaša na odločitev o kvazinegatornem zahtevku, zapis o odsotnosti telefonskih klicev v letih 2003 do 2006 pa je bil relevanten v zvezi s sodbo odškodninskem zahtevku. Medsebojnega nasprotovanja razlogov o tej okoliščini v izpodbijani sodbi ni. Prav tako ne drži, da ta ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, pojasnila o tem, katera dejstva so odločilna in katera od odločilnih dejstev so dokazana. Ta pojasnila so zapisana na 3. in 4. strani sodbe. Uveljavljane procesne kršitve torej ni.

O vzročni zvezi

15. Toženec trdi, da pošiljanje pisem ni takšen vzrok, ki bi naslovniku lahko povzročil škodno posledico. Meni, da ne po teoriji o adekvatni vzročnosti ne po teoriji o ratio legis vzročnosti vzročna zveza med njegovim ravnanjem in tožničino škodo ni pravno relevantna.

16. Presoja o vzročni zvezi je po prepričanju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Temelji na ugotovitvah, da je toženec tožnici pisal (številna in pogosta) pisma in jo zasledoval, kar je včasih ugotovila z neposrednim zaznavanjem, včasih pa posredno, iz vsebine njegovih pisem, ter da je bila vznemirjena in prestrašena zaradi obojega. Duševno trpljenje je pričakovana posledica opisanega ravnanja, ki si ga revizija neutemeljeno in nedovoljeno, z zanemarjanjem njegovih bistvenih značilnosti, prizadeva prikazati kot družbeno sprejemljivega in katerega učinke poskuša relativizirati.

17. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je glede vzročne zveze potrditvah revizije pavšalna, premalo konkretizirana in nesposobna preizkusa.

18. Očitek je neutemeljen. Razlogi so navedeni v zadnjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe in so za preizkus odločitve povsem zadostni. Absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

O zastaranju

19. Toženec trdi, da se »dogodki, ki jih je opisovala tožnica v tožbi« nanašajo na čas pred 28 leti in več oziroma zanesljivo na čas pred 2.6.2003(14) ter da zato sodišče dejstev, nastalih pred tem datumom ne bi smelo ugotavljati zaradi absolutnega zastaranja »vsake aktivnosti toženca.«

20. Odločeno je bilo, da je zastaral tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi škodnega ravnanja toženca pred 2.6.2003, ki je za več kot 3 leta oddaljeno od vložitve tožbe. Zato je bila odločilna prav ugotovitev, da je tožnici škoda nastajala tudi v obdobju, ki ni zajeto z zastaranjem, torej tudi v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Predpisi o zastaranju (352. člen OZ(15)) niso bili kršeni. Toženčeve posege v tožničino zasebnost v obdobju, zajetim z zastaranjem, je sodišče upoštevalo zgolj kot eno od okoliščin, ki so vplivale na intenziteto njenega duševnega trpljenja v obdobju, na katerega se nanaša nezastarana terjatev: zaradi prizadetosti z izkušnjami iz preteklosti, to je zaradi ravnanja toženca in ne zaradi njenih osebnostnih lastnosti,(16) je bilo tožničino doživljanje kršitev v relevantnem obdobju bolj travmatično oziroma obremenilno, kar je vplivalo na višino denarne satisfakcije (prvi odstavek 179. člena OZ). Tak pristop je materialnopravno pravilen.

21. Revizija uveljavlja, da je odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila nelogična in sama s seboj v nasprotju zato, ker pritožbeno sodišče najprej pravilno pojasnjuje, da je odškodninska terjatev za škodo, nastalo pred 2.6.2003, zastarala, nato pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da so bile tožničine duševne bolečine v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe intenzivnejše na račun predhodnega dolgotrajnejšega nadlegovanja s strani toženca.

22. Tudi ta očitek je neutemeljen. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je sodišče tožnici odškodnino prisodilo le za duševno trpljenje po 2.6.2003, kar je iz sodb sodišč prve(17) in druge(18) stopnje nedvoumno razvidno. Pojasnjeno je tudi, da je bilo kršenje tožničine osebnostne pravice pred 2.6.2003 upoštevano le pri odmeri odškodnine. Medsebojnega nasprotovanja razlogov o zastaranju zato ni.

O višini odškodnine

23. Odločitve o višini odškodnine toženec ne izpodbija izrecno. Materialnopravni preizkus po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) napak v sojenju ni pokazal: tožnici je bil prisojen znesek, primeren glede na dejanske ugotovitve in intenziteti in trajanju duševnih bolečin in glede na kriterije iz 179. člena OZ.

Op. št. (1): Postopek v tej zadevi se je na prvi stopnji končal s sodbo z dne 6.6.2008, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato je treba skladno z določbo drugega odstavka 130. člena navedenega zakona kot procesni predpis uporabiti ZPP v nenoveliranem (ob zaključku glavne obravnave veljavnem) besedilu.

Op. št. (2): Po procesnem zakonu, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, je bila kršitev, ki je sedaj urejena v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP-D, del abstraktnega dejanskega stanu 14. točke drugega odstavka 339. člena.

Op. št. (3): Zdravje, življenje, celovitost telesa… Op. št. (4): Osebno življenje, čast, dobro ime, prostost… Op. št. (5): Finžgar,A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, stran 38 in 39. Op. št. (6): Finžgar, A., navedeno delo, stran 39. Op. št. (7): Gavella, N., Osobna prava, I. del, Pravna fakulteta Univerze v Zagrebu, Zagreb 2000, stran 19. Op. št. (8): (1) Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.

(2) Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.

Op. št. (9): (1) Kdor žali čast drugega ali kdor zatrjuje ali raznaša trditve o preteklosti, znanju ali sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti, da so neresnične, in mu s tem povzroči premoženjsko škodo, jo mora povrniti.

Op. št. (10): Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se ga doseže z odškodnino.

Op. št. (11): (1) Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

(2) Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Op. št. (12): (1) Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Op. št. (13): Gavella, N., navedeno delo, stran 236. Op. št. (14): Tri leta pred datumom vložitve tožbe.

Op. št. (15): (1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. (2) V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Op. št. (16): Ali je bilo tožničino duševno trpljenje hujše zaradi toženčevega ravnanja pred relevantnim obdobjem ali zaradi njenih osebnostnih lastnosti, je v obravnavanem primeru neodločno: po ustaljeni sodni praksi osebnostne lastnosti niso pravno relevanten vzrok; če je škoda zaradi njih večja, kot bi bila sicer, zanjo odgovarja (tudi v „povečanem“ delu) povzročitelj škode. Primerjaj sodbo II Ips 178/2007 in številne druge.

Op. št. (17): Zadnji odstavek na 9. strani sodbe.

Op. št. (18): Prvi odstavek na 5. strani sodbe.