Jedro

Da bi stisko pri mld. A. A. zaradi izvajanja stikov povzročala nasprotna udeleženka, ni ugotovil niti CSD v svojem mnenju, ki ima po določbi 108. člena ZNP-1 položaj izpovedi osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Predlagatelj v pritožbi sicer navaja, da pred CSD izražena otrokova volja ni pristna in je izključno posledica vplivanja nasprotne udeleženke, vendar ima takšna pritožbena navedba ob upoštevanju, da ima mnenje CSD pomen, ki se po vsebini približuje izvedenskemu mnenju, značaj posplošenega in s tem neutemeljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je s predlogom, vloženim dne 19. 10. 2023, predlagal (-) spremembo sodne poravnave N 277/2014, ki je bila sklenjena dne 10. 12. 2014 pri Okrožnem sodišču v Celju glede izvajanja stikov med predlagateljem in mld. A. A., roj. ... 2008, ter (-) spremembo sodbe P 455/2010 Okrožnega sodišča v Celju z dne 30. 11. 2020, s katero je bilo predlagatelju naloženo plačilo preživnine za mld. A. A. Predlaga razširitev obsega stikov in znižanje preživnine.

Nasprotna udeleženka je skupaj z odgovorom na predlog predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se stiki med predlagateljem in mld. A. A. začasno omejijo na vsako drugo nedeljo od 13.00 do 16.00 ure.

2. Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje sklenilo, (-) da stiki med predlagateljem in sinom obeh udeležencev (mld. A. A.) od izdaje sklepa o začasni odredbi tečejo vsako drugo nedeljo od 11.00 do 16.00 ure, (-) da stiki v času praznikov in šolskih počitnic tečejo skladno z dogovorom med mld. A. A. in predlagateljem, (-) da se stik, ki odpade zaradi bolezni ali morebitne otrokove obveznosti, ki se je oče ne more udeležiti, nadomesti takoj naslednji teden, (-) ter odločilo, da bo za primer kršitve obveznosti kršitelju izreklo denarno kazen.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je predlagatelj na mld. A. A. ob izvajanju oziroma z namenom izvajanja stikov izvajal čustveni pritisk, zaradi česar je ta v stiski (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po tem, ko je pridobilo mnenje otroka (preko CSD) in mnenje CSD o največji koristi otroka, je sodišče nadalje zaključilo, da bi nadaljnje izvajanje stikov, kot so določeni z zadnjo odločbo o stikih, s stopnjo verjetnosti ogrozilo otrokov zdrav psihofizični razvoj (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato jih je začasno omejilo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3. Predlagatelj v pritožbi in njeni (pravočasni) dopolnitvi navaja, da dejstva, da se stiki od poletja 2023 dalje niso izvajali, ni mogoče pripisati predlagatelju, pač pa delno razlogom na strani otroka (zlomljen prst, operacija slepiča), predvsem pa razlogom na strani nasprotne udeleženke. Na naroku dne 15. 1. 2024 je nasprotna udeleženka izpovedala, da ji izvajanje stikov predstavlja breme, da jih ne vzpodbuja, in da je na otrokovem telefonu blokirala predlagateljevo telefonsko številko, čeprav je vedela, da sta se predlagatelj in otrok v preteklosti o izvajanju stikov neposredno dogovarjala po telefonu. Poudaril je, da ne drži ugotovitev sodišča, da mld. A. A. pri predlagatelju pred tem nikoli ni prespal. Nelogično je, da je sodišče z izrekom denarne kazni zagrozilo predlagatelju in ne nasprotni udeleženki, ki stikom nasprotuje. Predlagatelju ni jasno, kako naj izvede stik, če nasprotna udeleženka sina ne bo pripeljala na dogovorjeno mesto, kot se je to že večkrat zgodilo. V konkretnem primeru denarna kazen ni ustrezno sredstvo za dosego izvrševanja stikov, saj jih predlagatelj želi izvajati.

V nadaljevanju pritožbe predlagatelj opozarja, da je nasprotna udeleženka na naroku izjavila, da predloga za začasno odredbo ni vložila zaradi otrokove ogroženosti, pač pa kot povračilni ukrep. Navedel je, da se je glede stikov vedno prilagajal sinovim željam, vendar je vztrajal, da mu to sporoči otrok sam. Prepričan je, da na CSD podana sinova izjava ni pristna, pač pa je nanjo vplivala mati. Ponovno je opozoril na njeno izpoved, da je na sinovem telefonu zablokirala predlagateljevo številko in jo odblokirala šele nekaj dni kasneje, kar po njegovem kaže, da stike načrtno onemogoča. Po njegovem otrok zaradi izvajanja stikov nikakor ni ogrožen, saj je nasprotna udeleženka sama povedala, da si jih otrok želi in da bi jih rad imel enkrat na 14 dni. Enako je otrok povedal tudi pri CSD. CSD v svojem mnenje ne omenja otrokove ogroženosti. Po predlagateljevih pritožbenih navedbah otrokovo odklanjanje stikov v vmesnem obdobju ne pomeni njegove ogroženosti, saj je otrok predlagateljeva prigovarjanja glede izvajanja stikov in treningov kot večina najstnikov težko prenašal. Poslabšanje sinovega uspeha v šoli ni posledica izvajanja stikov. Tudi to, da sin ne hodi več na treninge rokometa, ni posledica izvajanja stikov. Zaključek sodišča, da je treba stike omejiti zgolj na nedeljo, ko ni treningov in pouka, je napačen, ker otrok treningov ne obiskuje več. Predlagatelj sina nikoli ni silil k stikom, pač pa je treba upoštevati, da ga nasprotna udeleženka k stikom ne vzpodbuja.

Predlagatelj v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje neposredno pridobiti mnenje otroka in da ne zadošča mnenje, ki ga je izrazil na CSD. V pritožbi nato opisuje, kako je potekal stik dne 16. 1. 2024. Poudaril je, da 4. 2. 2024 stik ni bil izveden, nato pa nasprotna udeleženka glede načina nadomestitve stika tega dne ni bila dosegljiva, kar kaže na to, da vzpostavlja dodatno negativno vzdušje. Nasprotna udeleženka je tista, ki stikom nasprotuje. Predlagatelj je k dopolnitvi pritožbe priložil sms sporočila z dne 7. 2. 2024 in 8. 2. 2024 o njegovih poskusih vzpostavitve kontakta z mld. A . A. zaradi izvajanja stikov. Navedel, je da nasprotna udeleženka ni odzivna glede nadomeščanja odpadlih stikov.

4. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila vse pritožbene navedbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določbe 141. člena DZ, ki urejajo razmerje med starši in otrokom glede izvajanja stikov, in na določbo 161. člena Družinskega zakonika (DZ), ki omogoča izdajo začasne odredbe v primeru otrokove ogroženosti, če je ta dokazana s stopnjo verjetnosti. V določbi prvega odstavka 162. člena DZ, ki primeroma določa možne oblike začasnih odredb, je predvidena tudi začasna odredba o prepovedi ali omejitvi stikov. Obstoj ogroženosti je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vsebino iz določb drugega in tretjega odstavka 157. člena DZ.

7. Predlagatelj v pritožbi na več mestih ponavlja, da je razloge za to, da je izvrševanje stikov med njim in mld. A. A. od poletja 2023 oteženo (oziroma, da stiki večinoma ne potekajo), pretežno iskati v tem, da jih nasprotna udeleženka namenoma onemogoča. Predlagatelj s temi navedbami smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja o dejanskih okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi bil mld. A. A. ob nadaljnjem izvajanju stikov s predlagateljem v obsegu, kot so bili dogovorjeni so sodno poravnavo N 277/2014, sklenjeno dne 10. 12. 2014 pri Okrožnem sodišču v Celju, ogrožen zaradi negativnega vpliva na njegov psihofizični razvoj.

Predlagatelj skuša to pritožbeno navedbo utemeljiti z nekaterimi izseki izpovedi nasprotne udeleženke, vendar jih navaja povsem iztrgano iz celote konteksta. Iz (neizpodbijanega) povzetka vsebine izpovedi (prvi odstavek 11. točke izpodbijanega sklepa) namreč ne izhaja njena izpoved, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložila le kot povračilni ukrep ("kontra ukrep") in ne zaradi ogroženosti otroka, kot to neutemeljeno navaja predlagatelj. Celotna vsebina povzetka njene izpovedi jasno izraža njeno stališče, da je predlog vložila zaradi svojega mnenja o ogroženosti otroka. Predlagatelj v pritožbi poleg tega niti ne navaja, v katerem delu izpovedi naj bi nasprotna udeleženka izpovedala, da je predlog vložila kljub svojemu zavedanju, da otrok ni ogrožen. Ugotovljenih dejstev, ki so sodišče prve stopnje pripeljala do zaključka o otrokovi ogroženosti, predlagatelj s takšnimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

Podobno velja tudi glede očitka o blokiranju predlagateljeve telefonske številke, saj v predlagatelj v pritožbi sam navaja, da jo je nasprotna udeleženka čez nekaj dni zopet vzpostavila.

8. Da bi stisko pri mld. A. A. zaradi izvajanja stikov povzročala nasprotna udeleženka, ni ugotovil niti CSD v svojem mnenju, ki ima po določbi 108. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) položaj izpovedi osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Predlagatelj v pritožbi sicer navaja, da pred CSD izražena otrokova volja ni pristna in je izključno posledica vplivanja nasprotne udeleženke, vendar ima takšna pritožbena navedba ob upoštevanju, da ima mnenje CSD pomen, ki se po vsebini približuje izvedenskemu mnenju, značaj posplošenega in s tem neutemeljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Poleg tega predlagatelj v pritožbi sam priznava, da so težave pri izvajanju stikov v zadnjem času vsaj delno posledica tega, da si je otrok zlomil prst in imel operacijo slepiča. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo še (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je razlog za to tudi v otrokovih težavah ob prilagajanju spremenjenim razmeram pri prehodu iz osnove v srednjo šolo, česar pritožnik obrazloženo prav tako ne izpodbija. Pritožbene navedbe, s katerimi skuša predlagatelj izpodbiti dejansko stanje o razlogih za težave pri izvajanju stikov in jih v pretežnem delu prevaliti na nasprotno udeleženko, so posledično neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o otrokovi stiski zaradi izvajanja stikov ter nadaljnji zaključek o njegovi ogroženost zaradi vpliva na njegov psihofizični razvoj oprlo na vsebino elektronske korespondence med predlagateljem in mld. A. A. ter na dejstvo, da je predlagatelj otroka dne 15. 11. 2023 snemal, in da mu je rekel, da ne bo mogel iti na tekmo, če ne bo prišel na stik. Omenjenih dejstev predlagatelj ne izpodbija. Sodišče prve stopnje poleg tega ni ugotovilo prav nobene dejanske okoliščine, iz katere bi izhajalo, da nasprotna udeleženka izvrševanje stikov neutemeljeno preprečuje. Nadalje tudi iz mnenja CSD, ki se je v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe opredelilo do največje otrokove koristi, izhaja, da je treba upoštevati izraženo otrokovo mnenje glede obsega stikov, zato predlagatelj s svojimi navedbami, da stike preprečuje nasprotna udeleženka in da otrokova ogroženost ni izkazana, ne more uspeti.

Ob zgoraj povzetih ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bil mld. A. A. ob nadaljnjem izvajanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo, ogrožen, kar utemeljuje izdano začasno odredbo za začasno omejitev stikov. Predlagateljevo uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri zaključku o obstoju otrokove ogroženosti je posledično neutemeljeno, saj ugotovljena nevarnost za nadaljnji otrokov psihofizični razvoj ustreza definiciji ogroženosti iz določb 157. člena DZ.

10. Predlagatelj izpodbija ugotovitev sodišča, da ob izvajanju stikov mld. A. A. pri predlagatelju nikoli ni prespal, vendar omenjenega dejstva sodišče ni štelo kot relevantnega pri presoji obstoja otrokove ogroženosti in določitvi obsega stikov, ki so glede na izrek izpodbijanega sklepa otroku še v korist. Omenjena ugotovitev in pritožbene navedbe, ki jo izpodbijajo, na presojo utemeljenosti pritožbe zato nimajo nobenega vpliva.

11. Zaključka o ogroženosti zaradi nadaljnjega izvajanja stikov pritožnik ne more izpodbiti s pritožbenim navajanjem, da CSD v svojem mnenju ogroženosti ne omenja. Pri tej presoji gre namreč za materialnopravno sklepanje na podlagi ugotovljenih dejstev, ki je pridržano sodišču, zato zgolj to, da CSD v svojem mnenju ogroženosti izrecno ne omenja, na pravilnost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva. Prav tako na pravilnost zaključka o ogroženosti ne vplivajo predlagateljeve pritožbene navedbe, da je želel otroku dopovedati, da je treba sodne odločbe o stikih spoštovati, kar je kot najstnik težko prenesel. Da bi bila otrokova ogroženost posledica poslabšanja otrokovega šolskega uspeha ali (ne)obiskovanja treningov sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato predlagatelj s pritožbenim razpravljanjem o teh dejstvih prav tako ne more uspešno izpodbiti dejstev, ki so sodišče prve stopnje nato vodila do zaključka o otrokovi ogroženosti.

12. Morebitno dejstvo, da mld. A. A. ob izdaji začasni odredbe ni obiskoval treningov rokometa med tednom, kar sicer ni del dejanske podlage izpodbijanega sklepa, prav tako ne vpliva na pravilnost ocene otrokove ogroženosti, odločitve o obsegu stikov, ki so še v otrokovo korist, in o času njihovega izvajanja. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno upoštevalo mnenje CSD in mnenje otroka glede obsega stikov ter izvajanje stikov določilo za vsako drugo nedeljo. Pritožbeno sodišče dodaja, da se bodo takrat, ker je to prost dan, stiki lahko izvajali na najbolj kvaliteten način.

13. Pritožnik z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje sámo neposredno pridobiti otrokov mnenje, smiselno uveljavlja procesno kršitev zaradi neizvedbe neformalnega razgovora z otrokom in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Določbe 96. člena ZNP-1 določajo možne načine pridobitve mnenja otroka, pri čemer je neformalni razgovor s sodnikom samo eden od med seboj prirejenih metod njegove pridobitve. Otrok je svoje mnenje pri CSD izrazil povsem jasno in izrecno, pri čemer se dvom v njegovo pristnost pri strokovnih delavcih CSD ni pojavil. Glede na pomen mnenja CSD, ki ga ima na podlagi 108. člena ZNP-1, pritožnik ne more uspeti z vztrajanjem, da bi moralo sodišče mnenje otroka pridobiti ponovno še z neformalnim razgovorom, zlasti upoštevajoč dokazni standard verjetnosti, ki velja v postopku izdaje začasne odredbe.

14. Pri izvrševanju začasne odredbe gre za t. i. nenadomestno dejanje v smislu določb 226. člena ZIZ, zato je moralo sodišče za primer kršitve skladno z navedenimi določbami dolžniku izreči tudi denarno kazen. Denarna kazen je torej lahko izrečena le, če gre za kršitev na strani na dolžnika (predlagatelja), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Pritožnikov opis izvedbe stika dne 16. 1. 2024 v ničemer ne izpodbije ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na način izvedbe stikov po 30. 1. 2024, ko je bila izdana izpodbijana začasna odredba, ne spadajo v obdobje, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (trditve o izvajanju stikov dne 4. 2. 2024 in sms sporočila z dne 7. 2. 2024 in 8. 2. 2024), zato so za presojo utemeljenosti pritožbe nepomembne in se do njih pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 273.a členom ZIZ in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 273.a členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

17. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da bo o stroških postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe odločilo s končno odločbo. Pritožbeno sodišče je zato do končne odločbe odložilo tudi odločitev o pritožbenih stroških.