Jedro

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikom se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njihovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se prekinjeni postopek zoper prvo toženko nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka) ter da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku zoper prvo toženo stranko (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožujejo tožniki iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se prekinjeni postopek z dnem 19. 12. 2019 nadaljuje za obe pravdni stranki ter da sodišče prve stopnje zadevo v celoti odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o vseh odločilnih dejstvih, in sicer ni navedlo, kateremu sodišču bo zadeva zoper prvo toženko odstopljena, pri čemer obrazložitev ne more nadomestiti izreka, niti ni navedlo, ali gre za krajevno ali stvarno nepristojnost sodišča prve stopnje ter ni odločilo o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko, zaradi česar bi bil postopek v tem delu prekinjen vse do odločitve o zahtevku zoper prvo toženko. Sodišče bi v izpodbijanem sklepu moralo ugotoviti, da se postopek nadaljuje zoper obe toženki ter da se posledično zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru. Enotno obravnavanje narekujeta predvsem argumenta (1) neločljiva povezanost tožbenega zahtevka (2) ekonomičnost vodenja postopka. S tem, ko sodišče ni odločilo tudi o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v izpodbijanem sklepu ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih, kar ima za posledico nepravilen in nezakonit sklep, v posledici pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, vezanih na nadaljevanje predmetnega postopka ter ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Pravna in dejanska vprašanja, ki se bodo reševala ob odločanju o utemeljenosti zahtevka proti prvi toženki in utemeljenosti zahtevka proti drugi toženki, so neločljivo povezana. Bistvenega pomena je zato, da se tožba tožnikov zoper toženki obravnava enotno in hkrati, saj je uspeh tožnikov odvisen tudi od presoje nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih ter s tem v zvezi od presoje nasprotujočih navedb toženk, katerih stališča bi morala biti soočena in razčiščena. Zato so tožniki zoper obe toženki vložili enotno tožbo na solidarno plačilo odškodnine. Če bi tožniki želeli, da se zadeva obravnava ločeno, ne bi vložili enotne tožbe ter zagotovo zahtevka ne bi postavili na način, kot so ga. Zato ni logično, da sodišče temu ne sledi in ne odloči, da se postopek nadaljuje hkrati za obe toženki pred istim sodiščem.

Poleg tega sodišče s tem, ko je postopek odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru zgolj v delu, ki se nanaša na prvo toženko (in dejansko razdružilo postopek na način, da tožba ne bo obravnavana enotno), ni ravnalo po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve pravdnega postopka (11. člen ZPP). Z odstopom zgolj enega dela tožbe Okrožnemu sodišču v Mariboru je spregledalo tudi pravico tožečih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jim je zagotovljena na podlagi 23. člena URS in 6. člena EKČP.

Če se zadeva ne bo obravnavala hkrati za obe toženki (četudi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru), se bo postopek zoper drugo toženko nadaljeval šele, ko bo končan postopek zoper prvo toženko, ki pa bo lahko glede na kompleksnost zadeve zagotovo trajal več let, šele potem pa bodo tožniki lahko nadaljevali postopke zoper drugo toženko. V primeru podvajanja postopka bodo stroški tožnikov dvojni. Potni stroški zaradi obravnavanja zadeve v Mariboru bodo zanemarljivi. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje lahko tožniki dokončno razrešitev zadeve pričakujejo bistveno kasneje in dražje, kot bi jo lahko, če sodišče ne bi razdružilo očitno enotnega postopka uveljavljanja odškodninske odgovornosti zoper obe toženki. Glede na to je jasno, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo določila 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prav tako ni uporabilo materialnega prava, in sicer temeljnega načela iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ni v skladu z načelom pravičnosti, da so tožniki najprej zaradi protipravnih ravnanj toženk utrpeli zatrjevano škodo, sedaj pa imajo še dodatne stroške in nevšečnosti z dolgotrajnimi in dragimi postopki, ki trajajo že od leta 2013.

Dodaten argument za obravnavanje pred istim sodišče je v tem, da je bilo v nezakonitih odločbah, ki jih je izdala prva toženka, razlaščenih več kot 110.000 oseb, kar posledično pomeni potencialnih 110.000 postopkov zoper prvo toženko in komercialne banke. Z razdružitvijo in čakanjem na odločitev v postopkih zoper prvo toženko bodo torej sodišča obremenjena še z novimi, dodatnimi postopki zoper komercialne banke, zaradi česar bo prišlo do podvajanja postopkov namesto da bi se zagotovila enotna in celovita obravnava tako zoper prvo toženko kot tudi zoper komercialne banke. Sodišča bodo s takšnim postopanjem kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bo imela za posledico odškodninske tožbe zoper RS, kar za slednjo pomeni še dodatno finančno breme.

Prav tako je sodišče zmotno uporabilo ZPSVIKOB, ki nikjer ne izključuje uporabe njegovih odločb za odškodninski tožbeni zahtevek, ki temelji na poslovni odškodninski odgovornosti druge toženke. ZPSVIKOB ne določa, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo izdati sklepa, s katerim bi oba prekinjena postopka, torej pravdni postopek zoper prvo toženko in pravdni postopek zoper drugo toženko, ki sicer ne temelji na 350. členu ZBan-1, nadaljevalo z dnem 19. 12. 2019 pred istim sodiščem (ki glede na ZPSVIKOB pač mora biti Okrožno sodišče v Mariboru). Sodišče je zato zmotno uporabilo določila 3. in 45. člena ZPSVIKOB. Poleg tega bo protiustavnost ZPSVIKOB obravnavana pred Ustavnim sodiščem, saj sta do dneva te pritožbe že vloženi pobuda in zahteva za začetek postopka presoje ustavnosti navedenega zakona, kar izhaja sklica 3. seje Ustavnega sodišča RS z dne 21. 01. 2020, pri čemer Banka Slovenije izpodbija praktično celotni ZPSVIKOB.

3.Prva toženka na pritožbo ni odgovorila. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožniki so 14. 3. 2017 vložili tožbo, s katero kot nekdanji imetniki podrejenih obveznic NLB26 in ISIN kodo SI0022103111 zahtevajo nadomestilo za škodo, ki jim je nastala zaradi odločbe prve toženke o izrednih ukrepih št. 24.20-021/13-010 z dne 17. 12. 2013, na podlagi katere je prišlo do izbrisa navedenih obveznic. Svoj zahtevek zoper prvo toženko opirajo na določila Zakona o bančništvu, ZBan-1 (253a, 320. in 350 člen) ter na 26. člen Ustave. Zahtevek zoper poslovno banko temeljijo na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (zaradi nevložitve tožbe zoper omenjeno odločbo prve toženke na podlagi 347. člena ZBan-1, zaradi nesprejetja sanacijskih ukrepov, opustitve pojasnilne dolžnosti).

6.Izpodbijani sklep je bil izdan ob upoštevanju določb ZPSVIKOB1 , ki je začel veljati 19. 12. 2019, in s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je najprej začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa je zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Nov zakon, ki ureja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1,2 je bil sprejet 31. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. Tožniki so tožbo vložili 16. 12. 2016, torej že pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1.

7.ZPSVIKOB-1 v 1. alineji 1. čl. določa, da ta zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerimi se nekdanjim delničarjem oz. delničarkam ali upnikom oz. upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261. a. čl. ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Nekdanji imetnik lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (1. odst. 3. čl. ZPSVIKOB-1). Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena (3. odst. 3. čl. ZPSVIKOB-1). Skladno z zadnjim stavkom 1. odst. 27. čl. ZPSVIKOB-1 se tožba vloži zoper Banko Slovenije. Nekdanji imetnik je upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (1. odst. 4. čl. ZPSVIKOB-1). Če ta zakon ne določa drugače, se za postopek, ki se vodi v skladu s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer pravila postopka v gospodarskih sporih (1. odst. 5. čl. ZPSVIKOB-1). Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (1. odst. 6. čl. ZPSVIKOB-1). Po 1. odst. 48. čl. ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopke, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih.

8.ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

9.Glede pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti zoper obe pravdni stranki, torej tudi zoper drugo toženko - poslovno banko in ga tudi zoper njo nadaljevati pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je treba navesti, da je bilo o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 000/2017 z dne 2. 12. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 707/2021 z dne 2. 6. 2021, v katerem je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da povezanost pravnih in dejanskih vprašanj, povezanih z zahtevkoma zoper toženki, ni razlog, zaradi katerega bi ZPP narekoval, da se zahtevka obravnavata v okviru istega postopka niti da se obravnavata hkrati v okviru istega postopka. Zato je pritožbeno poudarjanje, zakaj naj bi bili očitki zoper toženki povezani, nerelevantno. Pritožbeni očitek, da so tožniki zoper toženki vložili enotno tožbo na solidarno plačilo, ni utemeljen, saj to iz tožbenega zahtevka ni razvidno. Kot je bilo že pojasnjeno v 7. točki obrazložitve sklepa VSL I Cp 707/2021, tudi če bi bilo tako, to ne bi preprečevalo ločenega obravnavanja zoper pravdni stranki. Poleg tega ZPSVIKOB-1 v tretjem odstavku 3. člena izrecno določa, da se ZPSVIKOB-1 ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja bistvene kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, prav tako je poudarjena samostojnost zahtevkov upnikov kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do poslovne banke, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na načelo ekonomičnosti postopka, kar naj bi bil po mnenju pritožbe razlog za nedopustnost ločenega obravnavanja zahtevka zoper pravdni stranki. Posledično je tudi očitek pritožbe o bodoči kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kršitvi 6. člena EKČP neutemeljen. Očitek, da z izpodbijanim sklepom o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko ni bilo odločeno, ni relevanten, saj je bilo o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko, kot rečeno, že pravnomočno odločeno.

10.Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. 1. odst. 48. čl. ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikom se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njihovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

11.Pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo o odločilnem dejstvu, kateremu sodišču bo zadeva zoper prvo toženko odstopljena v obravnavanje, ni upravičen, saj je to razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer iz 6. točke izpodbijanega sklepa, ki določa, da bo sodišče zadevo v delu, ki se nanaša na zahtevek zoper prvo toženko, po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru kot izključno pristojnemu sodišču.

12.Tožniki uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije in gre torej za zahtevek v smislu 1. odst. 3. čl. ZPSVIKIB-1. Pritožbena navedba, da ima zahtevek podlago tudi v 26. čl. Ustave, nima vpliva na presojo o pravilnosti izpodbijane odločitve, ker se tudi preostala zatrjevana pravna podlaga nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253a. in 261. a čl. ZBan-1.

13.V ZPSVIKOB-1 je (enako kot prej v ZPSVIKOB) poudarjena samostojnost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do poslovne banke (1. in 3. odst. 3. čl. ZPSVIKIB-1). Z izpodbijano odločitvijo, ki temelji na pravilu o izključni krajevni pristojnosti, torej ni bilo poseženo v procesna upravičenja in pričakovanja, ki jih imajo tožniki zoper poslovno banko³ , kot to očitajo pritožniki, sicer pa se bodo imeli tožniki o svojih siceršnjih procesnih upravičenjih možnost izjaviti⁴ v nadaljevanju postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, zaradi česar v njihovo pravico do izjave s potrditvijo izpodbijanega sklepa ne bo poseženo (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP in 22. čl. Ustave RS).

14.Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni še posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. čl. ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V 9. členu ZPSVIKOB je bilo določeno, da je za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

2Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, UL RS, št. 44/2024.

3Pristojnost za odločanje v postopkih zoper poslovno banko temelji na splošnem pravilu o krajevni pristojnosti iz 48. člena ZPP (pristojnost glede na sedež pravne osebe).

4Glej sklepa VS RS III R 17/2022 in III R 5/2020.

Zveza: