Jedro

Postavitev novega izvedenca je potrebna, ko ostanejo po izvedbi dokaza s prvotno postavljenim izvedencem pravno odločilne okoliščine nerazjasnjene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5.409,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska: 5.409,78 EUR od 15. 6. 2006 do plačila in zneska 1.594.866,00 SIT od dne 15. 6. 2006 do 7. 11. 2006, vse v 15 dneh, pod izvršbo (1. točka izreka sodbe); v preostalem delu, to je glede plačila zneska 22.009,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe); glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja) pritožuje tožnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva pošlje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami za toženo stranko. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini pravične odškodnine, niti ni upoštevalo zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, ker tožniku ni prisodilo odškodnine za težave z ventralno – epigastrično kilo, ki jih je tožnik imel po prometni nesreči. Izvedenec medicinske stroke dr. P. je v izvedenskem mnenju zapisal, da je glede epigastrične kile mnenja, da prometna nesreča ni bila izključni vzrok za njen nastanek, po vsej verjetnosti je bila manjša kila prisotna že pred obravnavano prometno nesrečo, sunkovito povečanje notranjega trebušnega pritiska ob sunkoviti zategnitvi varnostnega pasu preko trebuha pa je bil vzrok za izstop manjšega dela trebušne pečice v kilno vrečko skozi odprtino, ki je bila prisotna že od preje v sprednji ravni trebušni mišici. Zaslišan na naroku je trdil, da so bila kilna vrata že prej odprta, do iztisnitve trebušne vsebine v podkožje pa je prišlo zaradi povišanega pritiska na trebuh. Izvedenec je glede nastanka kile med zaslišanjem izjavil drugače, kot je zapisal v izvedenskem mnenju. Izjavil je, da je nemogoče trditi, da bi kila nastala zaradi pritiska varnostnega pasu na trebuh, kar pa je povzročilo iztisnitev trebušne votline v podkožje. Vendar pa tudi med zaslišanjem ni spremenil izjave, da prometna nezgoda ni bila izključni vzrok za nastanek kile. Tudi v primeru, da je bila prometna nesreča le delni vzrok za nastanek kile, je bila zagotovo izključni vzrok za iztisnitev trebušne vsebine v podkožje in za nastanek tožnikovih težav, ki jih v zvezi s tem pred prometno nezgodo ni imel. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da celo izvedenec ni izključil prometne nesreče kot vsaj delni vzrok za nastanek kile, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo slediti predlogu tožnika in postaviti drugega izvedenca medicinske stroke (abdominalnega kirurga), saj je izvedenec P. svoje trditve utemeljeval z domnevami o obstoju epigastrične kile že pred prometno nesrečo, zlasti pa tudi zaradi njegovih izjav, ki nimajo nikakršne dejanske niti strokovne podlage, ko je dejal, da bi tožnik lahko celo življenje živel s kilo brez težav, lahko pa dve uri in da je to nepredvidljivo. Tako izjavo je dal, kljub temu, da je bilo iz medicinske dokumentacije, ki jo je pregledal, razvidno, da tožnik ni imel pred nezgodo nobenih težav s kilo. Tožnik ni strokovnjak na področju medicine, zato je do seznanitve z izvedenskim mnenjem P. zaupal v vsebino zdravniškega izvida dr. Po., v katerem je zapisano, da je bila kila travmatskega izvora in je enačil težave, ki jih je imel po nezgodi zaradi iztisnitve trebušne vsebine v podkožje z epigastrično kilo. Tožnik brez strokovne pomoči novega izvedenca ne more učinkovito nasprotovati izjavi izvedenca P. o obstoju epigastrične kile pred prometno nesrečo, vendar pa izvedenec za tako trditev ni ponudil drugih dokazov, kot zgolj njegovo mnenje, ki nasprotuje zdravstveni dokumentaciji. Izjava izvedenca P., da je diagnoza dr. Po. delovna, ad hoc diagnoza, je samovoljna ugotovitev, ki nima nobene podlage. V izvidu kirurga dr. M. po operaciji se diagnoza dr. Po. sicer res ni ponovila, vendar pa to zgolj zato, ker je operacijo opravil M., ki se več kot leto pozneje z nastankom kile sploh ni ukvarjal. Sodišče je zapisalo, da je mnenje izvedenca verodostojno, kar je nesprejemljivo, saj sodišče ne razpolaga z znanjem medicinske stroke. S tem, ko sodišče ni postavilo drugega izvedenca, je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno pomembnih dejstev in s tem kršilo pravila pravdnega postopka. Tudi v kolikor pa bi sodišče sledilo izvedencu P., da kila ni nastala zaradi prometne nesreče, pa je tudi po mnenju slednjega podana vzročna zveza med prometno nesrečo in iztisnitvijo trebušne vsebine v podkožje. Ugibanja sodišča in izvedenca, iz katerih razlogov bi pri tožniku lahko prišlo do iztisnitve trebušne vsebine v podkožje, niso podkrepljena z ničemer, zlasti nasprotujejo zdravstveni dokumentaciji. Operativno zdravljenje kile ni postalo nujno zaradi eventualnega obstoja kile, pač pa je postalo nujno zaradi prometne nesreče, saj je težave povzročalo stalno in pogosto izstopanje trebušne vsebine v podkožje šele po prometni nesreči. Posledic zdravljenja kile tožnik ne bi trpel, če ne bi prišlo do izstopa trebušne vsebine v podkožje. Glede na navedeno je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko tožniku ni priznalo telesnih in duševnih bolečin zaradi popoškodbene epigastrične kile oziroma težav zaradi iztisnitve trebušne vsebine v podkožje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delno ugodilo, uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo v prometni nesreči dne 22. 10. 2004. Predmet pritožbenega izpodbijanja je le zavrnilni del sodbe. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, sprejetim na podlagi izvedenskega mnenja dr. P., da tožnik ni dokazal vzročne zveze med nastankom kile oziroma izstopom trebušne vsebine v podkožje in prometno nesrečo. Sodišču prve stopnje tudi očita, da mu je s tem, ko ni postavilo drugega izvedenca, odvzelo pravico do dokazovanja. Navedeni pritožbeni očitek je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen.

Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (prvi odstavek 245. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Če so podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedenec nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru je tožnik za dokazovanje obsega nepremoženjske škode med drugim predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in za izvedenca določilo sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologa dr. J. P.. Slednji je izdelal pisno izvedensko mnenje, v katerem je med drugim ugotavljal vzroke za nastanek epigastrične kile. Zapisal je, da je mnenja, da prometna nesreča ni bila izključni vzrok za nastanek kile ter da je bila po vsej verjetnosti manjša epigastrična kila prisotna že pred prometno nesrečo, sunkovito povečanje notranjega trebušnega pritiska ob sunkoviti zategnitvi varnostnega pasu preko trebuha pa je bilo vzrok za izstop manjšega dela trebušne pečice v kilno vrečko. Tožnik je na pisno izvedensko mnenje podal pripombe. Navedel je, da izvedenec dr. P. ni podal strokovno utemeljenega mnenja, poleg tega pa je mnenje podal ob predpostavki, ki nikakor ni izkazana in je v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, to pa je, da je bila pri tožniku že prisotna majhna epigastrična kila. Zaradi razjasnitve okoliščin v zvezi z nastankom kile, s katero pred prometno nesrečno ni imel nobenih težav, je zato predlagal, da sodišče izvede dokaz z drugim izvedencem medicinske stroke, specialistom za abdominalno kirurgijo. Sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni ugodilo, temveč je na naroku izvedenca dr. P. zaslišalo, pri čemer je slednji glede nastanka kile in vzrokov za izstop trebušne vsebine v podkožje na naroku, nekoliko drugače izpovedal, kot je zapisal v pisnem mnenju. Povedal je, da prometna nesreča ni povzročila nastanka kile pri tožniku, saj so bila kilna vrata že prisotna. Če bi namreč kila nastala v prometni nesreči, bi prišlo do raztrganine tkiva, zaradi česar bi pri tožniku nastala takojšnja huda bolečina in tožnik kile ne bi opazil šele tretji dan po nesreči. Pojasnil je tudi, da je povišan pritisk na trebuh verjetno iztisnil manjši del trebušne vsebine v podkožje, kar bi se pri tožniku lahko v vsakem primeru zgodilo, ni pa to nujno, saj bi lahko prišlo do izstopa šele čez nekaj časa (lahko do tega sploh ne bi prišlo, lahko pa že čez dve uri), pri čemer niti ni nujno, da je do tega prišlo zaradi nesreče. Glede na povzeto vsebino izvedenskega mnenja, iz katere ne izhaja jasno, zakaj je prišlo do izstopa trebušne vsebine v podkožje (oziroma je glede tega vprašanja prišel izvedenec dr. P. celo sam s seboj v nasprotje), in ker je izvedenec najprej zapisal, da prometna nesreča ni bila izključni vzrok za nastanek kile, na zaslišanju pa je to možnost povsem izključil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožnikovega predloga, naj se postavi še drugi sodni izvedenec, specialist za abdominalno kirurgijo. Postavitev novega izvedenca, abdominalnega kirurga, je v konkretni zadevi, ko je po izvedbi dokaza z izvedencem dr. P. ostalo odprto vprašanje glede nastanka kile in (predvsem) vzroka/vzrokov za izstop trebušne vsebine v podkožje, potrebna zato, da se razčistijo vse sporne okoliščine, od katerih je odvisen zaključek sodišča prve stopnje, ali obstoji pravno upoštevna vzročna zveza med prometno nesrečo in tožnikovimi težavami, povezanimi s kilo. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo drugega izvedenca, tožniku onemogočilo, da bi njegovo argumentirano nasprotovanje izvedenskemu mnenju dr. P. presodil še nek tretji, neodvisen strokovnjak s specializiranega področja, kar pa bi mu zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde moralo zagotoviti.

Ker torej sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sprejelo tožnikovega predloga za postavitev drugega izvedenca, je zagrešilo smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opustitve izvedbe tega dokaza pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v takem primeru glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člena ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v obravnavanem primeru moralo, da bi popolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi, v kolikor bi na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ocenilo, da je podana pravno relevantna vzročna zveza med tožnikovo kilo oziroma težavami s kilo in prometno nesrečo, prvič ugotavljalo, kakšne težave je tožnik trpel zaradi kile oziroma izstopa trebušne vsebine v podkožje (prvič bi ugotavljalo s kilo povezane pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri ter nato na podlagi izvedenih dokazov še enkrat oceniti, ali je podana vzročna zveza med prometno nesrečo in nastankom kile. V kolikor bo presodilo, da vzročna zveza ni dokazana, bo moralo oceniti, ali je zaradi prometne nesreče prišlo do izstopa trebušne vsebine v podkožje. Če bo ugotovilo, da je temu tako, pa bo moralo prometno nesrečo šteti kot pravno upošteven vzrok nepremoženjske škode tožnika kljub predhodno že obstoječi kili, saj je bil škodni dogodek tisti, ki je sprožil manifestacijo tožnikovega latentnega bolezenskega stanja, glede na to, da tožnik pred prometno nesrečo ni imel težav s kilo (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 487/2008, II Ips 636/2005, II Ips 625/2008).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.