Jedro

Če ima območje občine, skladno z normativi in standardi za vzpostavitev mreže javne zdravstvene službe zadoščene potrebe po zdravstveni dejavnosti, tudi ni potrebe po podelitvi koncesije. Za prisilitev koncedenta k podelitvi koncesije ni zakonske podlage v tisti občini, v kateri so zadoščene potrebe po javni zdravstveni službi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 388/99-24 z dne 4.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.1999. S to odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku (v zvezi s sodbo Upravnega sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 594/97-13 z dne 22.10.1998) ponovno zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo, občo upravo in družbene dejavnosti občine L.-B. z dne 4.2.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju splošne medicine. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da si je tožena stranka v ponovnem postopku pridobila podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), Mestne občine L. ter Zdravstvenega doma L., na podlagi katerih je ocenila, da je preskrbljenost prebivalcev na območju Mestne občine L. (pravne naslednice Občine L.-B.) s storitvami splošne medicine ustrezna in v okviru finančnih zmožnosti. Tako je sodišče prišlo do sklepa, da je tožena stranka presojala utemeljenost tožnikove zahteve po kriterijih iz 4. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92, 26/92 in 13/93, v nadaljevanju ZZDej), ki se praviloma upoštevajo pri sprejetju plana zdravstvenega varstva, s katerim se določijo merila za postavitev mreže javne zdravstvene službe. V prvotnem postopku je bil namreč tožnikov zahtevek zavrnjen, ker še ni bil sprejet plan zdravstvenega varstva. Ker je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka svojo odločitev sedaj pravilno oprla na podatke, ki jih je imela na razpolago, pri čemer je ugotovila, da je število opredeljenih oseb na zdravnika enako povprečju v Sloveniji, število zdravnikov splošne medicine pa celo nad povprečjem v Republiki Sloveniji, torej da obstoječa javna zdravstvena služba pokriva potrebe po zdravstvenem varstvu, sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov v pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnik v pritožbi in dopolnitvah k pritožbi izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi oba druga pritožbena razloga iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi. Meni, da se izpodbijani upravni akt opira na statistične podatke, ki so jih posredovali najhujši nasprotniki uveljavitve pravice do podelitve koncesije splošnemu zdravniku, ki na osnovi 3. člena ZZDej lahko pod enakimi pogoji z drugimi, ki jih omenja ta člen, opravlja svoj poklic v okviru javne službe. Sodišče prve stopnje je presodilo posredno izvedene dokaze na osnovi statističnih podatkov, ki so mu bili prikazani. Zdravniška zbornica že leta brezuspešno dokazuje diskrepanco pri obremenitvah zdravnikov zaradi statistično določenih ur plansko-analitskih služb, pri sami analizi teh podatkov pa zbornica ni bila vključena. Pravne praznine, ki je nastala zaradi nepravočasno sprejetega plana zdravstvenega varstva (sprejet je bil šele v letu 2000) zakonodajalec ni predvidel. Gre torej za vprašanje o legitimnosti zahteve tožnika, da bi lahko opravljal svoj poklic v osnovnem zdravstvu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga v upravnem postopku ugotovila upravna organa prve in druge stopnje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo kršitev postopka v upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V času odločanja upravnih organov je zagotavljala mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni po določbi 1. odstavka 5. člena ZZDej občina oziroma mestna občina, v obravnavani zadevi torej Občina L.-B. in po njeni ukinitvi Mestna občina L. Javno zdravstveno službo na področju primarnega zdravstvenega varstva občina zagotavlja z javnimi zavodi - zdravstveni domovi, lahko pa tudi na podlagi podeljene koncesije (2. odstavek 3. člena ZZdej). Koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli občinski ali mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, na podlagi 1. odstavka 42. člena ZZdej z odločbo domači ali tuji pravni ali fizični osebi kot izbranemu koncesionarju, če obstaja potreba po zagotovitvi ustrezne preskrbljenosti z zdravstvenimi storitvami v občini ali mestu. Za podelitev koncesije sta potrebni tudi mnenji ZZZS in Zdravniške zbornice. Če ima območje občine, skladno z normativi in standardi, ki veljajo za vzpostavitev mreže javne zdravstvene službe zadoščene potrebe po zdravstveni dejavnosti, tudi ni potrebe po podelitvi koncesije. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zakonske podlage za prisilitev koncedenta k podelitvi koncesije v neki občini, v kateri so zadoščene potrebe po javni zdravstveni službi.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da v trenutku odločanja upravnih organov v Občini L.-B. oziroma v Mestni občini L. ni bilo potrebe po podelitvi koncesije za izvajanje javne zdravstvene službe na primarni ravni na področju splošne medicine po standardih in normativih, ki veljajo za vzpostavitev mreže javne zdravstvene službe. Negativni mnenji sta podali tudi ZZZS in Zdravniška zbornica Slovenije (odločba z dne 28.4.1993) kot relevantni dajalki mnenj k podelitvi koncesije iz 3. odstavka 42. člena ZZdej. Brez pozitivnih mnenj navedenih soglasodajalk pa občina niti ne more podeliti koncesije. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijani upravni akt tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.