Jedro

Postopek za spremembo otrokovega osebnega imena ima po ZOI dve fazi. V prvi upravni organ na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 7. člena ZOI odloči o sporu med roditeljema in njegova odločba nadomesti soglasje tistega roditelja, ki se spremembi upira. V tej odločbi še ni odločeno o spremembi otrokovega imena, saj to odločitev sprejme pristojni organ za notranje zadeve v smislu prvega odstavka 9. člena ZOI. Po določbi šestega odstavka 9. člena tega zakona so zavarovane tudi otrokove pravice, saj je za otroka, ki je star 10 let, za spremembo imena potrebna njegova privolitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 233/96-12 z dne 13.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.1.1996, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Centra za socialno delo Ž. z dne 12.7.1995. S to odločbo je prvostopni organ izdal soglasje k zahtevku K.S. za spremembo osebnega imena sinu B.Z., v novo osebno ime P.Z.S. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta ob otrokovem rojstvu starša živela skupaj v izvenzakonski skupnosti in sta se ob rojstvu otroka sporazumela, da ima otrok osebno ime B.Z. Ko je bil otrok star 4 mesece, sta se starša razšla in od tedaj dalje otrok živi pri materi K.S., ki je v skladu z 114. členu ZZDR izvršuje roditeljsko pravico. V tej zakonski podlagi je bila upravičena predlagati spremembo otrokovega osebnega imela. Ker oče mladoletnega otroka (tožnik) ni dal soglasja za to spremembo, je na navedeni zakonski podlagi to soglasje izdal Center za socialno delo. Sodišče je sledilo ugotovitvam upravnih organov o tem, da je otrok uporablja ime P., čeprav za to ni zakonske podlage, vendar je, po njegovi presoji, v otrokovo korist, da to ime uporablja še v naprej. Kot P.S. je otroka sprejelo tudi okolje, zato bi bilo vztrajanje pri tem, da otrok ohrani uradno določeno osebno ime v nasprotju z njegovo koristjo. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno za pravilno odločitev pritegniti v postopek izvedenca psihiloga, ki bi ugotovil, da otrok dejansko želi uporabljati ime B. oziroma B., to je ime, ki ga uporablja tožnik v svojih stikih s sinom. Ni mogoče prezreti dejstva, da otrok že od starosti štirih mesecev dalje živi z materjo in njenimi starši, da je sedaj star 12 let in da si je mati, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, utemeljeno ali ne, ves čas prizadevala in s svojimi prizadevanji tudi uspela, da je bil otrok vseskozi obravnavan z imenom P. ter da je sicer neformalno uporabljal njen priimek. Zato ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da je otrok tak priimek in ime sprejel, se z njim poistovetil v okolju, v katerem živi in da ga je okolje sprejelo pod tem priimkom. Zato vztrajanje pri dosedanjem osebnem imenu ne bi bilo v otrokovo korist, kar je v tem sporu edino pomembno. Te ugotovitve tudi ne more spremeniti pritožbena navedba, da otroka v šoli kličejo z imenom B. in da tožnik to ime uporablja v stikih z njim. Otrok večino časa preživi v okolju, kjer živi tudi njegova mati, zato je za presojo njegovih koristi odločilno to okolje in ne tisto, v katerem se otrok giblje občasno. Glede tožbene trditve o dvomljivosti otrokove izjave pri Centru za socialno delo v Ž. o tem, da želi uporabljati ime P. in priimek S., prvostopno sodišče meni, da so bile v upravnem postopku dovolj raziskane vse okoliščine primera, ki potrjujejo odločitev, da je sprememba osebnega imena v otrokovo korist in zato dvom v težo otrokove izjave na odločitev v tem sporu ni relevanten. Sam priimek otroka ne vzpostavlja večje čustvene navezanosti med staršem in otrokom, ampak se ta vzpostavlja in ohranja z osebnimi stiki.

Vprašanje urejenosti teh stikov, pa ne more biti predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Bistvena kršitev postopka je podana, ker je sodišče izdalo sodbo brez obravnave in mu s tem ni omogočilo izjavljanja o bistvenih relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Izpodbijana sodba zato temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotno uporabljenem materialnem pravu. Kršitev pravil postopka je tudi v tem, da mu sodišče ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo, temveč le odgovor otrokove zainteresirane matere. Ime P. in priimek S. sta otroku vsiljena, zato bi moralo sodišče dati otroku možnost, da se o spornih trditvah sam izjavi pred sodiščem, saj je že dovolj star, da bi povedal, katero ime in kateri priimek sprejema in s katerim se želi v bodoče identificirati. Pozna navezava stikov z otrokom je posledica ravnanja otrokove matere in uveljavljanja njenih osebnih interesov v roditeljskem razmerju.

Sprememba otrokovega imena in priimka sta bistveni identifikacijski okoliščini, kar pa pomeni poseg v medsebojne in identifikacijske čustvene vezi. To z otrokom čutita kot poskus nasilne ločitve in okupacije, kar je sodišče dopustilo s povzemanjem ugotovitev, ki so bile pridobljene izven sodišča in izven aktualnega časa in prostora, brez ugotavljanja odločilnih aktualnih dejstev v sodnem postopku. Gre za nedopusten poseg v temelje človekove pravice. Očitek pavšalnih ugovorov je neutemeljen, saj tožniku ni bila dana možnost, da bi te ugovore podrobneje obrazložil pred sodiščem. Pritožbi prilaga izjavo z dne 5.4.2001, ki naj šteje kot sestavni del pritožbe in katera kaže na povsem drugačno dejansko stanje zadeve, zlasti na to, da so bili interesi matere otroku vsiljeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka K.S., ki jo zastopa S.G., odvetnica v C., v odgovoru na pritožbo navaja, da se sklicuje na vse dosedanje navedbe in prilaga izjavo mladoletnega otroka, dano na zapisnik dne 23.5.2001 pri Centru za socialno delo v Ž.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve ZUS, ker je sodišče izpodbijano sodbo izdalo brez glavne obravnave, saj ta v tožbi in ne v odgovoru na tožbo ni bila predlagana (2. odstavek 50. člena ZUS). Ker je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ko je odločalo brez glavne obravnave. Tožniku je bilo v upravnem postopku omogočeno sodelovanje, v tožbi pa tudi ni predlagal dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev prvostopnega sodišča. Prav tako ni podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu zaradi opustitve vročitve odgovora na tožbo tožene stranke, ker ta odgovor ne vsebuje vsebinskih navedb in trditev, ampak le predlog za zavrnitev neutemeljene tožbe. Zato ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka.

Po presoji pritožbenega postopka se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantih tožbenih navedb in je za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge ter uporabilo pravilno materialno pravno podlago. Spoštovane so bile tudi določbe 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe št. 9 v zvezi z Uradnim listom SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 15/90 - Konvencija), ki določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo sodišča ali upravni organi. Zato morajo biti tudi pri odločanju o osebnem imenu mladoletnega otroka njegovim koristim podrejeni sicer zakoniti interesi staršev v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da so bile v upravnem postopku v času odločanja na prvi stopnji celovito presojene otrokove koristi. Sodišče prve stopnje v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe samo na podlagi tiste dejanske podlage, ki jo je obravnaval upravni organ prve stopnje in jo je nato preizkusil pritožbeni organ. Vsa dejstva, ki so nastala pozneje, ne morejo biti predmet presoje prvostopenjskega sodišča in presegajo tudi možen okvir presoje v pritožbenem postopku. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker ne upošteva sedanjih razmer in otrokove starosti ter s tem v zvezi pravice otroka, da glede spremembe imena pove svoje mnenje.

Postopek za spremembo otrokovega imena ima po Zakonu o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 5/91 - stari - prečiščeno besedilo - ZOI) dve fazi. V obravnavani zadevi gre za prvo fazo postopka, v kateri je prvostopni upravni organ, na podlagi pooblastila iz 4. odstavka 7. člena tega zakona, (ker starša živita ločeno in drugi roditelj ni soglašal s spremembo otrokovega imena), odločil o sporu med roditeljema. Ta odločba je torej nadomestila tožnikovo soglasje in v njej še ni odločeno o spremembi otrokovega imena. Odločitev o tem sprejeme pristojni organ za notranje zadeve v smislu 1. odstavka 9. člena ZOI. Ena od predpostavk za odločitev o zahtevi za spremembo otrokovega imena je soglasje staršev oziroma odločba, ki to soglasje nadomešča. Po določbi 6. odstavka 9. člena ZOI je za otroka, ki je star več kot deset let, za spremembo imena potrebna njegova privolitev. Ta določba zato varuje otrokove pravice, ki mu jih zagotavlja 12. člen Konvencije, v katerem je navedeno: "Države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje". Glede na tako možnost je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve pravic otroka, s tem pa nepravilne uporabe materialnega prava, saj tega sodišče prve stopnje ni storilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 73. ZUS).