Jedro

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, češ da je dolžnik sam v ugovoru postregel z (dejstvi in) dokazi, ki bi utemeljevali zaključek o obstoju nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, saj ta dejstva sama po sebi hkrati ne omogočajo zaključka, da namerava dolžnik s svojim premoženjem razpolagati na način, zaradi katerega bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena; nameravana prodaja nepremičnin s ciljem izboljšanja finančnega stanja dolžnika ne predstavlja takšnega razpolaganja (glede na to, da se predpostavlja, da bo dolžnik za prodano nepremičnino prejel ustrezno denarno vrednost, upnik pa kaj drugega niti ne zatrjuje).

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 29.5.2006 se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi z dne 29.5.2006 (da se dolžniku prepoveduje odsvojitev in obremenitev nepremičnine, parc. št. 4511/02, vpisane v vl. št. 913 k.o. S. in nepremičnine z oznako 1.E, vpisane v vl. št. 727/1 k.o. B.; da se odredi vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin v zemljiški knjigi; da velja začasna odredba še 30 dni po pravnomočni odločitvi o upnikovi zahtevi; da mora dolžnik upniku povrniti stroške izdaje začasne odredbe v znesku 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do plačila). Hkrati je dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh poravnati 80.520,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je uveljavljal povrnitev stroškov, ki jih je imel s pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi v celoti sledilo navedbam iz upnikove zadnje vloge (pritožba z dne 29.8.2006), ni pa upoštevalo napotil višjega sodišča iz sklepa z dne 17.11.2006, opr.št. II Cpg 200/2006-2. Pritrjuje dosedanjim navedbam sodišča, da vpis prepovedi odtujitve in obremenitve pri dolžnikovih nepremičninah nedvomno pomeni določeno škodo za dolžnika, s čimer ni izpolnjen pogoj neznatne škode ali njene odsotnosti v celoti. Sporno pa ostaja vprašanje nevarnosti, ki naj bi jo upnik utrpel zaradi dolžnikovega razpolaganja z lastnimi nepremičninami. Upnik se v svojih navedbah v tej zvezi nenehno ponavlja. Tako trdi, da naj dolžnik s sredstvi, pridobljenimi s prodajo ne bi imel namena poplačati terjatev do upnikov, še več, po njegovem naj bi bilo jasno, da dolžnik denarja, pridobljenega s prodajami ne namerava nameniti poplačilu svojih obveznosti, temveč ga očitno namerava spraviti iz družbe ter tako s premoženjem razpolagati na način, da bodo upnik ostali brez poplačila (!?). Pri tem je edini argument, s katerim podkrepi te precej težke obtožbe, obstoj njegove terjatve (slednje dolžnik ne priznava, o čemer bo odločeno v ločenem postopku). Upnik še navaja, da ga je želel dolžnik odpraviti s 100.000 SIT, za kar ne predloži nikakršnega dokaza. Poleg tega so neresnične tudi njegove navedbe glede kupnine, prejete od kupca M. Trdi, da je očitno, da kupnina za predmetno stanovanje ni bila namenjena poplačilu upnikov, ker sam od nje ni nič dobil. Takšen zaključek je zgrešen, saj je razumljivo, da omenjena kupnina ni bila izplačana upniku, ker mu dolžnik takrat ni ničesar dolgoval. To potrjuje tudi upnik sam, kar je razvidno iz izpiska odprtih postavk, na podlagi katerega je vložil izvršilni predlog, prva od vtoževanih terjatev je zapadla šele 22.5.2005, kupnina za prodano stanovanje pa je morala biti plačana do 14.7.2004, torej več kot leto pred tem. Upoštevaje navedeno, dolžnik ne razume, zakaj bi moral izkazovati, kam je šel oziroma kam bo v bodoče šel denar, pridobljen s prodajo nepremičnin. Njegovo slabo finančno stanje v kombinaciji s tendencioznimi navedbami upnika ne more biti zadosten temelj za domnevo, da namerava s svojimi sredstvi ravnati na način, kot to trdi upnik. Slednji svojih trditev ni z ničemer dokazal. Tudi zato je višje sodišče prvostopnemu naložilo, da ponovno presodi dolžnikovo ravnanje v tej zvezi. Plačilo kupnine je resda bilo dogovorjeno do 14.7.2004, vendar pa je bila ta plačana v več obrokih in v daljšem časovnem razmaku. Tako je dolžnik v obdobju med 30.6. in 19.7.2006, v katerem je prejel štiri obroke kupnine v skupni vrednosti 5.390.396 SIT, izvedel najmanj 40 nakazil, ki so vsa po vrsti namenjena poplačilu dolžnikovih upnikov. V nadaljevanju pritožbe konkretno navaja nekatera opravljena poplačila.

Upnik je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve mora upnik izkazati obstoj dveh pogojev: verjeten obstoj terjatve (sedanje ali bodoče) in verjeten obstoj nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. in 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

Kar se tiče drugega pogoja, je v obravnavanem primeru upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da sicer iz do sedaj zbranih dokazov ne izhaja, da bi dolžnik želel razpolagati z nepremičnino (zaradi česar mu nedvomno zaradi njene izdaje ne bi nastala škoda), če pa bi kaj takega dokazal, bo po mnenju upnika izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odst. 270. čl. ZIZ.

V ugovoru zoper dne 29.5.2006 izdano začasno odredbo je dolžnik utemeljeno opozoril, da se je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe skliceval na "do sedaj zbrane dokaze", iz katerih ne izhaja, da bi dolžnik želel razpolagati z nepremičnino, pri čemer pa ni navedel, za katere dokaze gre in jih niti ni predložil. Dejstva v smeri prodaje stanovanja v letu 2004, katero se nahaja v nepremičnini, na katero meri upnik z začasno odredbo, pa je dolžnik v ugovoru navajal zato, da ovrže upnikove trditve, da nima namena razpolagati s svojimi nepremičninami in da mu zato z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. Ta svoj namen pa je obrazložil s predvidenimi spremembami v svoji poslovni politiki, ki meri na izboljšanje finančnega stanja na podlagi različnih metod, med drugim tudi s prodajo nepremičnin. Glede na to po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, češ da je dolžnik sam v ugovoru postregel z (dejstvi in) dokazi, ki bi utemeljevali zaključek o obstoju nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, saj ta dejstva sama po sebi hkrati ne omogočajo zaključka, da namerava dolžnik s svojim premoženjem razpolagati na način, zaradi katerega bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena; nameravana prodaja nepremičnin s ciljem izboljšanja finančnega stanja dolžnika ne predstavlja takšnega razpolaganja (glede na to, da se predpostavlja, da bo dolžnik za prodano nepremičnino prejel ustrezno denarno vrednost, upnik pa kaj drugega niti ne zatrjuje), in zgolj trditev, da upnik od kupnine za dne 30.6.2004 prodano stanovanje ni prejel poplačanega niti dela svoje terjatve, ne pomeni, da je dolžnik z njo razpolagal na način iz 2. odst. 270. čl. ZIZ; dokazno breme za trditve, da dolžnik ravna takšen način (da s prejeto kupnino ne poravnava svojih dolgov ipd.), pa je na strani upnika. Iz navedenih razlogov je jasno, da v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj le neznatne škode iz 3. odst. 270. čl. ZIZ , ki bi z izdano začasno odredbo lahko nastala dolžniku, ali njenega izostanka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev, je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka. Ker se je s pravnomočnostjo sklepa z dne 9.6.2006 obravnavana izvršilna zadeva prevesila v pravdno, so stroški pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo del nadaljnjih pravdnih stroškov.