Jedro

Očitek, da je zasebni tožilec "po domače rečeno kradel", sam po sebi ne izključuje možnosti, da je obdolženi izjavo podal, ker je verjel v resničnost izjave, prav tako pa ta izjava sama po sebi ne dokazuje namena zaničevanja, ki ga je potrebno ugotoviti na podlagi vseh okoliščin.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obdolženega D.P. za varstvo zakonitosti se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obdolženemu D.P. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ v ponovljenem postopku izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, dolžan pa je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obdolženega D.P. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da ponovljeni postopek ni bil zakonit. Obdolžencu naj bi bila kršena pravica obrambe, ker je video posnetek televizijske oddaje, na kateri naj bi storil kaznivo dejanje, prejel šele po intervenciji predsednika sodišča prve stopnje, ko je predsednica senata zavrnila obdolženčevo prošnjo, da se mu omogoči pridobitev kopije posnetka. Sodišče je v nasprotju s 17. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ocenjevalo TV oddajo "iztrgano iz kompleksa dejstev", ko so nekateri posamezniki vzeli stranki Z.S. 36.000.000,00 SIT, prostore, premoženje in arhiv. Gre za montiran stalinistični proces, podobno kot nekdaj po 118. členu Kazenskega zakonika Jugoslavije. Prvotno oprostilno sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo na podlagi neresničnih pritožbenih navedb zasebnega tožilca in njegove pooblaščenke, zaradi česar je obdolženec vložil ovadbo zoper njiju. Obdolženec žaljivih trditev ni izrekel o B.Š., ker ta sploh ni bil navzoč ob dogodku dne 4.11.2000, ampak sta bila takrat navzoča M.D. in Š.H. TV oddaja je montaža različnih dogodkov in izjav, ki so zaradi montaže dobile drugačne konotacije in pomen. To dejstvo je ugotovil šele po tem, ko je natančno pregledal kopijo posnetka TV oddaje. Izrek in obrazložitev sodbe ne navajata resnične izjave obsojenca in vsebine posnetka. Z izvolitvijo na sedmem kongresu stranke dne 10.5.1997 v T. je postal legitimni predsednik stranke, kar je aprila 2004 ugotovilo tudi pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, zato je bil upravičen braniti njene premoženjske interese. Ker ni imel namena, da bi kogarkoli žalil, bi moral biti na podlagi določb tretjega odstavka 169. člena in četrtega odstavka 171. člena KZ oproščen. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonito ugotavlja, da je bil T. dne 30.5.1997 izvoljen za predsednika stranke, saj za takšno ugotovitev ni izvedlo nobenih dokazov, je pa tudi v nasprotju s 23. členom ZKP obšla odločbo Ministrstva za notranje zadeve. V stvari je šlo za spor med legalno politično stranko in njenim vodstvom ter "ilegalno tvorbo, ki se je izdajala za politično stranko Z.S.". Sodba je protispisna, ker za trditev, da je obdolženec "komentiral dogodke z dne 4.11.2000, da zasebna tožilca kradeta", ni nobenega dokaza in tega ni trdil ne obdolženec ne novinar. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 24.11.2005 se zato neresnično trdi, da "zapis v zasebni tožbi popolnoma ustreza povedanemu s strani obdolženca v predvajanem posnetku", ni pa zapisano, da na posnetku, ki prikazuje zasebna tožilca, ni obdolženca in da gre za montažo posnetkov v različnih krajih, časih in udeležencev brez povezave, s čimer se je spremenil pomen obsojenčeve izjave. Novinar sam je v montirani posnetek vključil svoje besedilo, ki je vzpostavilo povezavo med obdolženčevo izjavo in B.Š., ki ga izjava obdolženca sploh ni vključevala. Predlaga, da se obdolženega D.P. oprosti obtožbe.

Dne 23.2.2007 je zagovornik vložil dopolnitev zahteve, v kateri popravlja nepomembno napako in sporoča, da je državno tožilstvo nezakonito zavrglo njegovo ovadbo zoper B.Š. in njegovo pooblaščenko, da je sodišče druge stopnje odločalo o njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zavrže pritožba zoper izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča, na seji senata, o kateri ga v nasprotju s tretjim odstavkom 378. člena ZKP ni obvestilo, s čimer je kršilo pravico obrambe po 29. členu Ustave RS.

Na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec odgovoril, da zagovornik ni natančno opredelil, zoper katero sodno odločbo je zahteva za varstvo zakonitosti vložena. Zakon ne predpisuje, da bi moralo sodišče med postopkom izročiti obdolžencu video kaseto, imel pa je vse možnosti, da se brani pred očitki v zasebni tožbi. V delu, kjer trdi, da gre za montažo izjav, iztrganih iz konteksta in da ni imel žaljivega namena, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, o njem pa se je izjavil zagovornik. Navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 26.10.2006, predlaga, da Vrhovno sodišče pregleda video posnetek, ki dokazuje, da obdolženec ni kriv, da je imel na podlagi drugega odstavka 5. člena ZKP in 3. alineje 29. člena Ustave pravico, da mu sodišče izroči video posnetek, da je šele po prejemu in natančnem pregledu kasete ugotovil, da ni izrekel žaljivih trditev o zasebnem tožilcu, da je obdolženčev posnetek na njegovem domu, ko B.Š. ni bil navzoč, posnetek z zasebnim tožilcem pa nima nobene zveze z dogodkom 4.11.2004. Montirane trditve so iztrgane iz konteksta in so nezakonite, na njih temelječa ugotovitev sodišča, da je obdolženec rekel, da zasebni tožilec krade, pa ni resnična.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer ni utemeljena, je pa treba izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je nastal precejšen dvom o resničnosti nekaterih odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbah.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena, prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 424. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve dovolj določno opredeljene in obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti, pa tudi to, da Vrhovno sodišče ne preizkuša kršitev, ki jih je vložnik zatrjeval v drugih vlogah, na katere se v zahtevi sklicuje. Čeprav se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa Vrhovno sodišče lahko razveljavi izpodbijano sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Zaradi razjasnitve navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik vložil tudi pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, in sicer dne 20.11.2006 pri sodišču prve stopnje, dne 23.11.2006 pa še neposredno na Vrhovno sodišče, ki ji je priložil disketo. Vrhovno sodišče je pritožbo in priloge odstopilo sodišču prve stopnje, ki je pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrglo s sklepom z dne 1.12.2006, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 13.1.2007 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika ter potrdilo ta sklep (listni št. 263 in 264).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravic obrambe, ki naj bi bile v tem, da sodišče ni priskrbelo za obdolženca kopije posnetka TV oddaje, ni podana. Zagovornik je šele po razglasitvi sodbe s pisno vlogo (listna št. 166), ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 29.11.2005, zaprosil za kopijo video kasete. Predsednica senata mu je dne 6.12.2005 odgovorila, da sodišče nima tehničnih možnosti, da mu ugodi. Po intervenciji sekretarke sodišča je predsednica senata odredila presnetje video kasete, kopijo pa je dne 19.1.2006 prevzela obdolženčeva pooblaščenka. Zagovornik je kopijo video posnetka uporabil za sestavo pritožbe in se je v veliki meri skliceval nanjo tako v besedilu kot s posnetimi fotografijami. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo obdolženčeve pravice do sprejemanja in izvajanja dokazov v njegovo korist, saj do konca glavne obravnave ni zaprosil za posnetek, sodišče druge stopnje pa tudi ne, saj je obdolženec posnetek kasete pravočasno prejel in ga uporabil za pritožbo.

S tem, da sta sodišči prvenstveno ugotavljali in ocenjevali okoliščine, ki so bistvene za obstoj in pravno opredelitev kaznivega dejanja ter kazensko odgovornost obdolženca, ne da bi se predvsem poglabljali v razloge za spore o tem, katero vodstvo stranke Z.S. je bilo legitimno, nista kršili prvega odstavka 17. člena ZKP, kot to uveljavlja zahteva. Po določbah tega člena mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe ne glede na to, ali obdolženca obremenjujejo ali so mu v korist. Ta načelna določba bi lahko pomenila bistveno kršitev postopka, če sodišče ne bi ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva ali sicer pomembne okoliščine za obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca ali kakšne druge okoliščine, pomembne za uporabo zakona. Posplošena trditev, da bi sodišče moralo raziskovati in razjasniti, kateri organi stranke Z. so bili v danih časovnih okoliščinah zakoniti, ne izpolnjuje standarda odločilnih ali pomembnih okoliščin v smislu 17. člena ZKP za to zadevo.

Trditev, da je sodba "protispisna", ker ni nobenega dokaza, da bi obdolženec "komentiral dogodke z dne 4.11.2000, da zasebna tožilca kradeta", kot se navaja v izreku sodbe, ni utemeljena. Ta del izreka sodbe postavlja okvir, v katerega se umešča obdolženčeva izjava, ki je v premem govoru. Brez tega pojasnilnega dela izreka (ter časovnih, krajevnih in drugih okoliščin) bi bil opis kaznivega dejanja težko razumljiv in je bil torej potreben, čeprav neposredno ne navaja izjave obdolženca, ki naj bi pomenila žaljivo obdolžitev po prvem odstavku 171. člena KZ.

V pretežni meri je utemeljitev zahteve usmerjena v izpodbijanje ugotovljenih dejstev in dokaznih zaključkov izpodbijanih sodb o tem, ali je obdolženec s svojo izjavo meril na zasebnega tožilca, ali je imel namen, da ga razžali, ali je bil obdolženec legitimni predsednik stranke, zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče pa je na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo izpodbijani sodbi, ker je nastal precejšen dvom o resničnosti nekaterih odločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili.

Sodišči sta ugotovili, da je obdolženec z izjavo "po domače rečeno, pa se res pravi kradeta. Zaradi tega enostavno ona dva sta si prisvajala naše premoženje, strankino premoženje" meril na zasebnega tožilca B.Š. in na Š.H. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev utemeljilo z okoliščino, da je avdio-video posnetek obdolženca z njegovo izjavo neposredno sledil video posnetku zasebnega tožilca in Š.H. z novinarjevim komentarjem, iz česar sodišče zaključuje, da je očitno, "da se je obdolženčeva inkriminirana izjava nanašala prav in edino na B.Š. in Š.H." in je "podana jasna kontinuiteta in navezovanje teksta na zasebnega tožilca, ki ga je povedal obdolženec na predhodni tekst novinarja, ko je le še bolj določno in sočno glede denarja stranke Z. navedel, da se po domače rečeno res pravi kradeta ..." (zadnji odstavek na tretji ter prvi in drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje). Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 24.11.2005 (listni št. 145 in 146) nedvoumno izhaja, da je bil prispevek v TV oddaji kolaž posnetkov različnih dogodkov v različnih časovnih in krajevnih okoliščinah in z različnimi udeleženci, ki jih je povezoval novinar s svojim komentarjem. Novinarjeva trditev neposredno pred obdolženčevo izjavo ob prikazovanju zasebnega tožilca in Š.H. je bila, da sta se "Š.H. in B.Š. polastila še denarja občinskih odborov Z., ker je zmanjkovalo cvenka na centralnem računu stranke" (zapisnik o glavni obravnavi na listni št. 145).

Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna, ker temelji na montiranem povezovanju novinarjevega komentarja, ki vključuje B.Š. in video posnetek zasebnega tožilca z obdolženčevo izjavo, čeprav ta izjava zasebnega tožilca ni vključevala, ampak je zadevala M.D. (kar je logično, saj se je obdolženčeva izjava nanašala na dogodek dne 4.11.2000, pri katerem je bil navzoč M.D. ne pa B.Š.) zavrnilo, ker da obdolženec v zagovorih ni nikoli trdil, da je govoril o D., ampak vselej o B.Š., na glavni obravnavi dne 25.10.2000 pa rekel, "da dejanje prizna, če je res to rekel, da je bil stranki denar vzet in je Š. pri tem sodeloval".

Toda obdolženčev posnetek in njegova izjava sta posneta v povsem drugem okolju, ne vključujeta zasebnega tožilca, prav tako pa predhodni posnetek z B.Š. in Š.H. ne vključuje obdolženca. Obdolženec ne omenja zasebnega tožilca. Izjava obdolženca je povezana z dogodkom dne 4.11.2000, kar se trdi v opisu sodbe, pri tem dogodku pa B.Š. ni bil navzoč oziroma ta obdolženčeva trditev ni bila izpodbita. Zato ni logično, da bi sporna izjava vključevala zasebnega tožilca.

Tudi razlogi pritožbenega sodišča za zavrnitev pritožbene navedbe, da je obdolženec v svoji izjavi mislil na M.D. in Š.H., ker da je obdolženec priznal kaznivo dejanje in je še zdaj prepričan, da je Š. sodeloval pri prilaščanju strankinega dejanja, niso prepričljivi. Obdolženec je v ugovoru zoper zasebno tožbo priznal, da je v izjavi mislil na B.Š., je pa pojasnjeval okoliščine, ki so ga privedle v tako izjavo in njen pomen v "domači" rabi, toda s pojasnilom, da se točnih besed ne spominja. V pisnem zagovoru (priloga B-1 za listno št. 16), na glavni obravnavi dne 6.9.2002, v pismu zagovornika, ki ga je predložil sodišču na glavni obravnavi 14.10.2003 in v zagovoru tega dne ter na glavni obravnavi dne 3.11.2003 tega zadržka ni izrazil. V ponovljenem postopku je na glavni obravnavi 25.10.2005 (listna št. 119 do 127) predlagal, da se ponovno pregleda posnetek TV oddaje, da bi videl, če je res to rekel, da dejanje prizna, če je res to rekel oziroma, da zasebnemu tožilcu ni očital, da je kradel, ampak da se tako po domače reče, vendar pa bi moral posnetek videti (listna št. 121), na vprašanje zasebnega tožilca pa, da je B.Š. kot generalni sekretar stranke z njenim dejanjem razpolagal (listna št. 122). Po pregledu posnetka na naroku dne 24.11.2005 (listna št. 144 do 149) je pripomnil, da v svoji izjavi ni nikogar omenjal po imenu in da z B.Š. nista posneta skupaj v istem prostoru, kar ugotavlja tudi sodišče. Čeprav ni dvoma v obdolženčevo prepričanje, da je B.Š. neupravičeno razpolagal s sredstvi stranke, pa je glede na to, da ob dogodku dne 4.11.2000, ki je bil po opisu v izreku sodbe povod za novinarjev pogovor z obdolžencem, da B.Š. ni bil takrat navzoč in zato ni bilo logično, da bi obdolženec v posnetku govoril o njem, da pritožbeno sodišče ni presodilo teh pritožbenih navedb, da so bila obdolženčeva prejšnja "priznanja" pogojena z zahtevo, da se mu omogoči pregled posnetka, ker se razgovora z novinarjem ne spominja in da si je šele med pripravami za pritožbo lahko natančno v miru pregledal posnetek, nastane precejšen dvom v pravilnost ugotovitve sodišča, da je obdolženec s sporno izjavo mislil na B.Š. Dvom zadeva identiteto oškodovanca kot zasebnega tožilca, torej odločilnega dejstva za presojo, ali je bil B.Š. upravičen vložiti zasebno tožbo in ali je kazenski postopek zoper obdolženca tekel na podlagi obtožbe upravičenega tožilca, kar so odločilne okoliščine za pravilno uporabo določb prvega odstavka 52. člena in 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev postopka v tej smeri zahteva za varstvo zakonitosti posebej ne uveljavlja, izrecno pa pod točko 1.4 in točko 2.1.2 uveljavlja kršitev določb šestega odstavka 171. člena in tretjega odstavka 169. člena KZ o izključitvi protipravnosti žaljive obdolžitve. Zatrjevana kršitev materialnega zakona je neločljivo zvezana z vprašanjem, ali je bil B.Š. dejansko oškodovan z izjavo obdolženca, saj sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na četrti strani ugotavlja, da je obdolženec o B.Š. trdil, da je kradel in ga je s tem prikazal kot storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, resničnost te trditve pa se po določbah petega odstavka 171. člena KZ lahko dokazuje le s pravnomočno sodbo. Pravilnost ugotovitve, ali je obdolženec s svojo izjavo mislil na B.Š., kar je odločilno dejstvo za presojo, ali je postopek tekel na zahtevo upravičenega tožilca in tudi za presojo, ali so obstajali pogoji za izključitev protipravnosti, je iz navedenih razlogov močno dvomljiva.

Poleg tega se po določbah šestega odstavka 171. člena KZ storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, da je oškodovanec storil uradoma pregonljivo kaznivo dejanje, če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve, če jo je izrazil pri izvrševanju politične dejavnosti in če z njo ni imel namena zaničevanja. Čeprav storilec uporabi besede ali besedne zveze, ki pomenijo žaljivo obdolžitev, pa ne bo šlo za kaznivo dejanje, če opredelitev dejanja oškodovanca, čeprav bolj grobo povedana, kot bi bilo potrebno, temelji na objektivnih okoliščinah, ki opravičujejo sklep za uporabljeno kvalifikacijo dejanja. Ugotovitev sodišča, da vsebina izrečene trditve obdolženca sama po sebi pomeni žaljivo obdolžitev z očitanjem kaznivega dejanja, je močno dvomljiva. Po ugotovitvah sodbe je očitek v obdolženčevi izjavi, da sta B.Š. in Š.H. "po domače rečeno" kradla. Sodišče je zavrnilo obdolženčevo pojasnilo, da je pomen tega izraza, ki pomeni kaznivo dejanje tatvine, z besedno zvezo "po domače rečeno" relativiziral oziroma razširil, da je vanj vključil tudi druge oblike protipravnega razpolaganja po njegovem mnenju nelegitimnega vodstva stranke z njenim premoženjem (drugi in tretji odstavek na četrti strani sodbe). Obdolženčeva trditev je logična in razumljiva ob upoštevanju konteksta izjave: glede na funkcije B.Š. in Š.H. v stranki bi bil nesmiseln očitek z dobesednim pomenom, da sta kradla strankino premoženje v smislu kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ. Vrhovnemu sodišču je torej nastal precejšen dvom v pravilnost ugotovitve sodišča, da dobesedni pomen uporabljene besedne zveze izključuje možnost, da bi obdolženec utemeljeno verjel v resničnost svoje trditve in da jo je izrekel z namenom zaničevanja.

Obdolženec je bil podrobno seznanjen z načinom izvolitve vzporednega vodstva stranke Z. in je zato z več vlogami na državno tožilstvo, upravno sodišče in ministrstvo za notranje zadeve zahteval, da se ugotovi, kateri so zakoniti organi stranke, ker je bil glede na okoliščine utemeljeno prepričan, da so s premoženjem stranke razpolagali nelegitimni organi.

Sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku na šesti strani ugotavlja, da je obdolženec dejanje storil pri izvrševanju "dolgoletnega aktivnega političnega delovanja". Sporno izjavo je dal novinarjem v zvezi s predstavljanjem takratnih sporov v stranki Z.S. v medijih javnega obveščanja. Ugotovitev izpodbijanih sodb, da vsebina izrečene besedne zveze sama po sebi izključuje utemeljenost razlogov, da bi verjel v resničnost izjave in je jasno, da je to storil z namenom zaničevanja, zaradi česar ni potrebno presojati okoliščin, ki so bile povod za izjavo in okoliščin, v katerih je bila dana, tudi ta, ali je imel obdolženec kakršenkoli razlog, da bi zasebnega tožilca žalil, je po stališču Vrhovnega sodišča močno dvomljiva.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba preizkusiti obdolženčev zagovor zlasti tako, da se ugotovi, ali je bil tudi zasebni tožilec navzoč dne 4.11.2000, ko je obdolženec v prostorih stranke Z. zahteval predajo določenih stvari, če je mogoče pridobi celotni posnetek pogovora obdolženca z novinarjem, ki je fragmentarno vključen v TV oddajo ter izvede morebitne druge dokaze, s katerimi bi bolj zanesljivo ovrgli ali potrdili obtoženčev zagovor, da žaljiva obdolžitev ni bila namenjena B.Š., da z njo ni imel namena nikogar žaliti in da z njo ni očital kaznivega dejanja tatvine, ampak protipravno razpolaganje nelegitimnega vodstva stranke z njenim premoženjem, da je imel utemeljeno podlago, da verjame v resničnost svoje trditve, saj je pristojno ministrstvo kasneje ugotovilo, da so stranko Z. prevzeli na nezakonit način.