Jedro

Subjektivni pogoj izpodbojnosti se ne domneva le, če je upnik prejel izpolnitev v obliki in način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP), ampak se subjektivni pogoj domneva tudi, če so bila dejanja (v konkretnem primeru poleg omenjenih treh izpodbojnih dejanj še četrto izpodbojno dejanje, to je denarno nakazilo, ki ga je sodišče prve stopnje povsem spregledalo) opravljena v treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je pristojno za sojenje v konkretni pritožbeni zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, Su 1, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpodbijanje pravdnih dejanj in plačila zneska 23.461,20 EUR, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.359,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega roka.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je tožeča stranka izpodbijala tudi plačilo z denarnim nakazilom v višini 877,31 EUR, ki je bilo opravljeno 21.3.2011. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da izpodbijana ravnanja ne predstavljajo nadomestne izpolnitve, pri čemer sploh ni upoštevalo obširnih trditev in dokazov tožeče stranke v tej smeri. Izpodbijana ravnanja, ki predstavljajo nadomestno izpolnitev, so se izvedla le dobra dva meseca pred stečajem, pri čemer je obračunana vrednost dobavljenega betona praktično enaka vrednosti odprte terjatve. Tožena stranka tožeči stranki pred spornim poslom nikoli ni dobavljala betona, pri čemer tožena stranka naročenega betona nikoli ni prejela, temveč je beton pri tožeči stranki prevzela družba M. d.o.o. Pri obravnavani nadomestni izpolnitvi ne gre za osamljen primer ravnanja tožeče stranke in njenih upnikov, temveč je bilo takih primerov tik pred stečajem več. Sodišče prve stopnje se tudi ni konkretno opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke v zvezi s subjektivno predpostavko izpodbojnosti po 1. in 2. točki tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V tej zvezi je šlo za nadomestno izpolnitev, poleg tega pa tudi za izpolnitev v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja. Gre za domneve, ki bi jih morala izpodbiti tožena stranka, česar pa slednja ni naredila. Tožeča stranka se je v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti sklicevala tudi na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tudi te domneve, ki jo je tožeča stranka dokazala in se nanaša na problem sočasne izpolnitve obveznosti, tožena stranka sploh ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je mimo navedb tožene stranke delalo zaključke tudi glede subjektivne predpostavke izpodbojnosti. Tako je sodišče prve stopnje brez navedb tožene stranke delalo zaključke glede blokade transakcijskega računa ter glede letnega poročila 2010. Na te zaključke se tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni sklicevala.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je tožeča stranka v konkretni zadevi v postopku na prvi stopnji ponudila procesno gradivo tudi v smeri obstoja domneve objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP: objektivni pogoj izpodbojnosti se domneva, če je bilo (izpodbojno) dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Objektivni pogoj izpodbojnosti se torej domneva, če (izpodbojna) izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po načelu sočasnosti: druga stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) je svojo izpolnitev opravila prva (iz trditvenega gradiva izhaja, da je bila izpolnitev tožene stranke po računu - priloga B5 opravljena v decembru 2010, nasprotna, izpodbojna izpolnitev tožeče stranke pa je bila opravljena med 20.1. in 28.1.2011, pri čemer zapadlost samega računa v tej zvezi niti ni pravno pomembna okoliščina). Seveda pa lahko upnik (tožena stranka) dokaže, da je stečajni dolžnik svojo (izpodbijano) izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja (sledeč ob tem konkretnim pritožbenim navedbam), da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o teh pravno pomembnih dejstvih sploh nima razlogov, spričo česar ima takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Do enakega zaključka je prišlo pritožbeno sodišče tudi glede trditev pravdnih strank o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Ta pogoj namreč obstaja, če je oseba, v korist katere je bilo sporno dejanje opravljeno takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj izpodbojnosti pa se ne domneva le, če je upnik prejel izpolnitev v obliki in način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP: v tej zvezi je tožeča stranka trdila, da je šlo v treh spornih primerih za nadomestno izpolnitev - izročitev betona, pri čemer tožena stranka dotlej pri tožeči stranki nikoli ni nabavljala betona; beton je prevzela druga oseba; po dobavi so bile sklenjene medsebojne kompenzacije), ampak se subjektivni pogoj domneva tudi, če so bila dejanja (v konkretnem primeru poleg omenjenih treh izpodbojnih dejanj še četrto izpodbojno dejanje, to je denarno nakazilo, ki ga je sodišče prve stopnje povsem spregledalo) opravljena v treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP: v konkretnem primeru je bil po navedbah tožeče stranke stečaj uveden 7.4.2011, začet pa 11.4.2011, vsa sporna dejanja pa so bila opravljena v drugi polovici meseca januarja 2011). Seveda lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, dokazuje drugače in izpodbije omenjeni domnevi (tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Izpodbijana sodba tudi glede zatrjevanih pravno pomembnih dejstvih v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti nima nobenih razlogov in je zato tudi na tem mestu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi (upoštevaje, da tožeča stranka predhodno dokaže obstoj domnevne baze iz 1. ali 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP) je treba tudi opozoriti, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je na toženi stranki konkretno trditveno in dokazno breme (na kar prav tako upravičeno opozarja obravnavana pritožba v smeri prekoračitve trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje: blokada računa, letno poročilo 2010), da v času, ko je bilo sporno dejanje opravljeno, ni vedela ali ne bi morala vedeti, da je dolžnik (tožeča stranka) insolventen (ob predpostavki, da je takrat dolžnik sploh bil insolventen).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.