Jedro

Ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem je bilo zastaranje zadržano v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno torej 64 dni), je zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel. V obravnavani zadevi je tako kazenski pregon za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zastaral z iztekom 29. 6. 2022, kar je sicer po razglasitvi izpodbijane sodbe, a pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču dne 26. 8. 2022. Ker je torej kazenski pregon, katerega dovoljenost predstavlja enega izmed pogojev za izvedbo kazenskega postopka in izdajo meritorne sodbe, v obravnavani zadevi glede obdolženega A. A. že zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka za obdolženega A. A. spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je dne 26. 4. 2012 v Mariboru, z namenom, da bi družbi B. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, kot direktor navedene družbe zavarovalnici D. D., z vložitvijo prijave škode iz odgovornosti in kasko škode po polici št. ... zaradi škode na tovornem vozilu CITOREN Jumper, reg. oznak MB lažnivo prikazoval, da so poškodbe na navedenem vozilu nastale v prometni nezgodi dne 27.3.2012 v Celju, do katere je prišlo, ker je na križišču za vstop na avtocesto Ljubečna pri zavijanju v levo spregledal nasproti vozeče osebno vozilo znamke Audi A4 Avant, reg. Št. KP, ki ga je vozila C. C. in mu s svojo vožnjo zaprl pot, zaradi česar je prišlo do čelnega trčenja, čeprav je vedel, da se prometna nezgoda ni zgodila na način naveden v prijavi škode, ter da poškodbe navedene v prijavah in na zapisniku o poškodbi vozila, sestavljenem 11.4.2012, tj. poškodbe prednjega branika, maske, žarometov, prednje vezne, prednjega prečnega nosilca, prednjega nosilca branika, PVC ohišja varovalk, prednje desne meglenke, ohišja zračnega filtra, cevi zraka in klime, hladilnika zraka-intercoolerja, obeh hladilnikov, ventilatorja z ohišjem kpl, usmerjevalca zraka, pokrova motorja, desne vzdolžne pločevine, leve in desne letve pod žarometi, bloka motorja ter alternatorja niso nastale v posledici opisanega škodnega dogodka, z navedenim pa je spravil uslužbence zavarovalnice v PE Maribor v zmoto ter jih zapeljal, da so v škodo družbe Zavarovalnica D. D. pravni lastnici tovornega vozila družbi I. d.o.o. izplačali odškodnino v višini 8.463,47 EUR, z navedenim pa je družba B. d.o.o. kot leasingojemalka pridobila protipravno premoženjsko korist v višini družbi leasingodajalki neupravičeno izplačane odškodnine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo E. E. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. Pritožbi zagovornika obdolžene C. C. se ugodi in se sodba pod točko 1 izreka za obdolženo C. C. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 2432/2014 z dne 8. 3. 2022 pod točko 1 izreka obdolženo C. C. spoznalo za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po istih zakonskih določilih in 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Pod točko 2 izreka je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter mu po tem in 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter v skladu s 94. členom ZKP stroške, ki so nastali po njuni krivdi. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec A. A. dolžan plačati oškodovani družbi E. E. znesek 8.463,74 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolžene C. C. iz razlogov po 1. do 4. točki 370. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo oziroma podrejeno, da obdolženko oprosti obtožbe; in - zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženca zavrne oziroma podrejeno, da ga oprosti obtožbe oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zagovornica je v pritožbi predlagala, da se ju z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi terjali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo. Nenazadnje pa je takšno odločitev narekovala tudi očitnost ugotovljenih kršitev in narava sprejete odločitve.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje: **5. K točki I izreka (sodba):**

6. Zagovornica obdolženca v pritožbi navaja, da se slednjemu očita izvršitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil dne 26. 4. 2012, kar upoštevaje 90. člen KZ-1 in 64-dnevno prekinitev zastaralnih rokov, kot je to določal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) pomeni, da kazenski pregon zoper obdolženca ni več dovoljen.

7. V povzetem zatrjevanju ji je treba pritrditi. Po opisu dejanja iz obtožbe, naj bi obdolženec kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 storil dne 26. 4. 2012, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do treh let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno ter ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem je bilo zastaranje zadržano v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno torej 64 dni),1 je zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel. V obravnavani zadevi je tako kazenski pregon za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zastaral z iztekom 29. 6. 2022, kar je sicer po razglasitvi izpodbijane sodbe, a pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču dne 26. 8. 2022. 8. Po obrazloženem, ker je torej kazenski pregon, katerega dovoljenost predstavlja enega izmed pogojev za izvedbo kazenskega postopka in izdajo meritorne sodbe, v obravnavani zadevi glede obdolženega A. A. že zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornice obdolženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo, ki je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

9. Odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka temeljita na citiranih zakonskih določbah in so posledica zgoraj obrazložene sodbe.

**10. K točki II izreka (sklep):**

11. Zagovornik obdolženke navaja, da je obramba predlagala pridobitev homologacije za tovorno vozilo Citroen Jumper, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Z izvedbo takšnega dokaza bi se namreč povsem ovrglo izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke mag. G. G. Pridobitev podatkov homologacije bi pokazala, da gre za specialno vozilo in ne navadno tovorno vozilo, z višinami, kot jih je povzel izvedenec. Da je med navadnim tovornim vozilom in specialnim vozilom Citroen Jumper razlika v višini je pojasnil tudi priča F. F. Ob tem zagovornik poudarja, da je izvedenec v mnenju celo zapisal, da se poškodbe ne skladajo po višini. Tako bi šele podatki iz zahtevane homologacije o višini za konkretno tovorno vozilo lahko predstavljali podlago za sestavo izvedenskega mnenja. Ker je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo, kar je vplivalo na pravilnost ugotovitev izvedenca in s tem na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je po prepričanju zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Uvodoma je poudariti, da sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2 Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravnorelevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno torej pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne zadošča, temveč mora biti ta notranje skladna in logično vzdržna.3

13. Glede na pojasnjeno zagovornik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog po pridobitvi homologacije zavrnilo kot nerelevanten, z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza (in preostalih, ki jih je zavrnilo z isto utemeljitvijo) naj ne bi imela nobenega vpliva na odločitev. Utemeljenost pritožbene graje se kaže zlasti v nosilnosti pomena, ki bi ga tak dokazni predlog, glede na razloge izpodbijane sodbe, lahko predstavljal in ko v takšnem primeru verjetnosti drugačnega izida dokazovanja ni mogoče izključiti. Sodišče prve stopnje je namreč razloge za svojo odločitev v bistvenem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke mag. G. G., ki je med drugim pojasnil, da se poškodbe, nastale na Audiju A4 (avto, ki ga je vozila obdolženka) v glavnem ujemajo, vendar ne po višini in legi stičnega mesta. Prav tako je poudaril, da je izvedensko mnenje izdelal za klasično vozilo Citroen Jumper in ne za konkretno vozilo Citroen Jumper – avtovleko, ki ga je vozil obdolženec. Na vprašanje obrambe, o tem, ali bi bilo izvedensko mnenje enako, če bi bila višina podvozja za 25 centimetrov drugačna, pa je odgovoril, da mnenje ne bi bilo enako. Prav tako ne gre prezreti, da je izvedenec, kateremu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, izpostavil še, da po njegovem mnenju na vozilu ni bilo spremembe podvozja, saj bi v tem primeru moralo vozilo opraviti novo homologacijo. Glede na navedeno je obramba v obravnavani zadevi utemeljeno zahtevala pridobitev homologacije za vozilo Citroen Jumper, saj bi šele s podatki, navedenimi v njej, izvedenec lahko podal relevantno mnenje glede možne višine vozila Citroen Jumper in posledično nastanka poškodb v obravnavanem dogodku udeleženih vozil. 14. Po navedenem je zaključiti, da je bila z izpodbijano sodbo kršena obdolženkina pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (pravica do obrambe), ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pravnorelevantni dokazni predlog, ki ga je predlagala obramba. S tem je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki narekuje razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede na naravo ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče s preostalimi navedbami zagovornika ni moglo ukvarjati. Le-te bo sodišče prve stopnje, ob odpravi ugotovljene kršitve, skrbno pretehtalo, pri čemer bo zlasti pozorno na tek zastaralnih rokov v obravnavani zadevi, nato pa bo o zadevi vnovič odločilo.

15. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020. 3 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017.