Jedro

Izvršitelj je dolžan organizirati svoj delovni proces tako, da lahko tekoče opravlja vsa dejanja določena z odredbo. V tem primeru namreč ne gre za situacijo, ko je odredba o uničenju oz. prodaji dana drugemu organu ali pravni osebi (kot recimo v primeru, ko je uničenje naloženo FURS) in je izvršitelj dolžan imeti predmet v hrambi do prevzema. Zato bremeni strošek hrambe posameznega predmeta po prejemu odredbe sodišča o uničenju, ki nastane zaradi organizacije delovnega procesa izvršitelja, izvršitelja samega.

Izrek

Pritožba izvršitelja F.S. se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo priglašenim stroškom hrambe zaseženega osebnega avtomobila po računu št. 2 z dne 21.10.2014 in odločilo, da se izvršitelju F.S. prizna in izplača znesek v višini 73,59 EUR, v preostalem delu pa je stroškovnik zavrnilo.

Zoper takšen sklep se pritožuje izvršitelj in ga izpodbija v delu zavrnjenih stroškov hrambe zaseženega predmeta od 29.8. do 11.9.2014. Višjemu sodišču predlaga, da se mu priznajo tudi stroški za nadaljnjo hrambo predmetov od 29.8. do 11.9.2014 v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je dne 27.8.2014 izdalo odredbo na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1), s katero je naložilo izvršitelju F.S. uničenje osebnega avtomobila, ki je bil v postopku o prekršku odvzet storilcu prekrška J.F.. Odredbo je izvršitelj prejel 28.8.2014. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je izvršiteljev stroškovnik od prejema odredbe o uničenju neutemeljen. Izvršitelj je dolžan zagotoviti pogoje za hrambo in upravljanje zaseženih stvari tako, da je ves čas hrambe možna oprava vseh dejanj določenih z odredbo sodišča (prvi odstavek 5. člena Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja). Pritožbene trditve, da uničenje v tako kratkem času ni možno zaradi dogovarjanja o odvozu in uničenju predmeta s pooblaščenim centrom, so neutemeljene. Izvršitelj je dolžan organizirati svoj delovni proces tako, da lahko tekoče opravlja vsa dejanja določena z odredbo. V tem primeru namreč ne gre za situacijo, ko je odredba o uničenju oz. prodaji dana drugemu organu ali pravni osebi (kot recimo v primeru, ko je uničenje naloženo FURS) in je izvršitelj dolžan imeti predmet v hrambi do prevzema. Zato bremeni strošek hrambe posameznega predmeta po prejemu odredbe sodišča o uničenju, ki nastane zaradi organizacije delovnega procesa izvršitelja, izvršitelja samega.

Nepomembno, pa tudi dokazno nepodprto je navajanje, da ima izvršitelj soglasje Komisije za zasežene predmete o upravičenosti do plačila stroškov za 14-dnevno hrambo predmeta po prejemu odredbe. Četudi bi tako soglasje obstajalo, sodišče nanj ni vezano, saj nima podlage v zakonu oziroma podzakonskih aktih, ki urejajo plačilo dela izvršitelja.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

Ker izvršitelj s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR, ki jo mora plačati v 15-ih dneh od vročitve poziva za plačilo takse (tarifna številka 8407 ZST-1).