Jedro

Iz navedb pravdnih strank (in ugotovitev sodišč nižjih stopenj) ne izhaja, da bi zahtevki tožeče stranke temeljili na isti dejanski in pravni podlagi.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo).

2. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

3. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj (v prisilni poravnavi tožene stranke prerekanih) denarnih terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupni višini 127.856,07 EUR (prej 30,639.429,71 SIT) in toženi stranki naložilo, da te terjatve pobota z določenimi svojimi, eventualni preostanek pa plača v skladu s pogoji prisilne poravnave. Višji tožbeni zahtevek glede plačila 65,01 EUR (prej 15.578,17 SIT) je zavrnilo. Sodbo sodišča prve stopnje je po zavrnitvi pritožbe tožene stranke potrdilo sodišče druge stopnje.

4. Iz navedb pravdnih strank (in ugotovitev sodišč nižjih stopenj) ne izhaja, da bi zahtevki tožeče stranke temeljili na isti dejanski in pravni podlagi. Tožeča stranka je namreč navedla, da se nanašajo na pogodbo o izvedbi gradbenih del na objektu vodovod v V. in na posamezna naročila tožene stranke za izvedbo del na objektu čistilne naprave C. (navedbe tožeče stranke v tretjem odstavku točke I njene pripravljalne vloge z dne 11. 5. 2006 - listovna številka 37 spisa). Iz samih računov, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, in iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pa izhaja, da se nekatere sporne terjatve nanašajo na izvedbo del (na različnih objektih), druge pa na opravo določenih storitev, na dobavo blaga ter na plačila, ki jih je tožeča stranka opravila namesto tožene stranke (sedma do petnajsta stran sodbe sodišča prve stopnje). Ker navedeno ne daje podlage za sklepanje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po katerem se pravica do revizije določi na temelju seštevka vrednosti vseh tožbenih zahtevkov, je dovoljenost revizije treba presojati po vrednosti vsakega tožbenega zahtevka posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrednosti posameznih zahtevkov tožeče stranke ne presegajo 20.864,63 EUR. Ob tem mora posebej pojasniti, da je račun št. 5936/1 v znesku 5,614.069,10 SIT (sedaj 23.427,10 EUR), zgolj na videz drugačen, saj predstavlja zbir računov v nižjih zneskih, iz katerih prav tako ne izhaja, da bi imeli isto dejansko in pravno podlago (ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko 48 na petnajsti strani sodbe in priloga A4 v spisu).

6. Ker nobeden od zahtevkov ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije, je revizija, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo sodišča druge stopnje, v celoti nedovoljena (490. člen ZPP). Vrhovno sodišče jo je zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

7. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

.Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008 in III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008.