Jedro

Solidarna poroka sta se bila dolžna pred podpisom poroštvene izjave sama seznaniti z obsegom obveznosti, za izpolnitev katere naj bi kot solidarna poroka jamčila. Če tega nista storila, nista ravnala z dolžno skrbnostjo in morata sama sebi pripisati posledice. Okoliščina, da sta računala na trajnejše sodelovanje, je glede vprašanja njune zadostne skrbnosti brezpredmetna.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper „neupoštevanje“ sklicevanja tožencev (solidarnih porokov) na zavarovanje (rizika neplačila dolga), ki naj bi ga imela tožnica sklenjenega pri banki. Takšen ugovor bi bil upošteven le, če bi tožnica iz tega naslova dobila karkoli poplačanega. Do tega pa ni prišlo, saj naj bi bilo zavarovalno razmerje prekinjeno (in zahtevek ni bil niti vložen). Okoliščina, zakaj se tožnica ni poplačala, pa se drugotoženke ne tiče (saj gre za „tuje“ pogodbeno razmerje). Iz katerega od sklenjenih jamčevanj (zavarovanj) bo poskušala doseči poplačilo neporavnanega dolga, je namreč (toženca nikoli nista navajala, da bi bilo v tem oziru med njimi dogovorjeno kaj drugega) „zgolj“ in „samo“ pravica tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in drugotoženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 11. 2014: - ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožnice do tožencev v višini 411.668,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih v nadaljevanju konkretno opredeli (1. točka izreka), - ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožencev do tožnice v višini 61.764,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.9.2006 dalje do plačila (2. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna toženca tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek v višini 411.668,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih v nadaljevanju konkretno opredeli (3. točka izreka), - zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede plačila zneska v skupni višini 95,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 87,71 EUR od 21.9.2006 do plačila, od 0,97 EUR od 21.9.2006 do plačila in od 6,56 EUR od 20.10.2006 do plačila (4. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna toženca tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 11.742,52 EUR (5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugotoženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne oziroma ugotovi, da njena terjatev do tožencev ne obstaja in da obstaja v pobot uveljavljena terjatev (vse s stroškovno posledico). V zvezi z okoliščinami podpisa poroštvene izjave ter okoliščino, da so ji bile kršene ustavne pravice, vztraja pri dosedanjih navedbah (zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3462/2009 je vložila revizijo). Utemeljitev obsega poroštva (kot je razvidna iz 10. točke sodbe) je nepravilna. Ne strinja se z naziranjem, češ da je dolg pripoznala, prav tako ne, da bi zastaranje začelo teči znova. Za poroka lahko teče rok šele od zahteve po plačilu dalje (vložitev predmetne tožbe). Za pripoznavo obveznosti mora biti stranka seznanjena z njenim obsegom, pri čemer pa v konkretnem primeru temu ni bilo tako (še posebej upoštevaje dejstvo, da sta toženca računala na to, da bo sodelovanje trajnejše in se bodo obveznosti sproti poravnavale, kot vsa leta do 2009). Zato je njen ugovor zastaranja v celoti utemeljen. Potrebno je upoštevati tudi, da so se stanja odprtih terjatev med strankama usklajevala sproti oziroma v nekem časovnem okvirju (vse do odpovedi pogodb s strani tožnice med strankama ni bilo spornih terjatev in so bile obveznosti primarnih dolžnikov poravnane). V nadaljevanju navaja, kaj je bilo izpovedano v zvezi z njunim ugovorom o zavrnitvi računov. Toženca sta izpovedala, da po njunem mnenju primarni dolžnik terjatve ni priznal. Vsekakor pa onadva kot poroka ne moreta natančno vedeti, katere terjatve so bile s strani primarnega dolžnika priznane ter zato ne moreta trpeti posledic njegove opustitve. Logično bi bilo, da bi tožnica tožbo vložila skupaj tako zoper primarnega dolžnika kot zoper poroka, saj bi bilo na tak tudi zanjo olajševano dokazovanje, toženca pa bi se lažje seznanila s predloženimi dokazi in vtoževanim (prav tako bi bilo bistveno manj stroškov). Tudi glede v pobot postavljene terjatve oziroma plačila provizije vztraja pri dosedanjih trditvah. Opozarja, kaj vse sta toženca v zvezi s tem obširno utemeljila. V obrazložitvi sodbe ni navedeno, kako se je obračunavala odprta terjatev in upoštevalo zakonito zaporedje, zaradi česar se sodba v tem delu ne da preizkusiti (točka 16 in 17 obrazložitve). Kar se tiče višine vtoževanega zneska, je sodišče prve stopnje le povzelo tožničine navedbe glede višine zneskov in njihove zapadlosti. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 135/2010 zoper primarnega dolžnika izhajajo drugačni zneski. Sodbe se tudi v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno materialno pravo uporabilo tudi pri obravnavanju ugovora tožencev glede zavarovanih obveznosti tožnice pri S. Banki d.d. Tožnica (ki bi se lahko vsaj delno poplačala iz tega naslova) je ravnala malomarno, zaradi česar porok ne more biti odgovoren za obveznosti.

3. Tožnica je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo vse okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Na tak način je odgovorilo tudi na vse pravno-relevantne ugovore tožencev. Pritožba ne uspe njegovih zaključkov v ničemer omajati.

6. Pritožbene navedbe so v veliki meri bodisi premalo konkretne bodisi predstavljajo „golo“ nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča oziroma vztrajanje pri že zavzetih (nepravilnih) stališčih. Vse to pa za vzbuditev kakršnegakoli resnega dvoma v pravilnost izpodbijanih ugotovitev (samo za sebe) ne zadostuje. Prav takšno je npr. drugotoženkino pritožbeno vztrajanje, da so ji bile s podpisom poroštvene izjave kršene ustavne pravice in njeno nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da sta s tem, ko sta s prvotožencem poroštveno izjavo podpisala, dolg (glede poravnave katerega sta se kot solidarna poroka zavezala) pripoznala. Takšno stališče sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno v določbi prvega odstavka 364. člena OZ,(1) je namreč pravilno. Posledično pa je pravilen tudi zaključek, da je hkrati zaradi te izjave zastaranje (tožničine terjatve zoper njiju) spričo pretrganja začelo teči znova (369. člen OZ). Pritožbeno zatrjevanje, da ob podpisu omenjene poroštvene izjave nista bila seznanjena z obsegom obveznosti (zaradi česar naj njuna izjava ne bi predstavljala veljavne pripoznave dolga), je ne samo novo(2) in posledično neupoštevno(3) (prvi odstavek 337. člena ZPP),(4) ampak tudi sicer popolnoma neprepričljivo (neutemeljeno).(5) Ker je sodišče prve stopnje v 11. in 13. točki obrazložitve natančno in hkrati prepričljivo odgovorilo na ugovore tožencev glede (domnevno) neutemeljeno izdanih računih, obenem pa tudi, zakaj meni, da sta bila toženca(6) z dolgovi družbe T. T. pred podpisom poroštvene izjave v celoti seznanjena, povsem enaka ugotovitev velja za pritožbeno omenjanje, kaj naj bi toženca izpovedala glede priznavanja obveznosti s strani glavnega dolžnika. Tudi zatrjevanje, kako bi morala tožnica tožiti (da bi bilo njej olajšano dokazovanje, toženca pa bi se imela možnost lažje seznaniti s predloženimi dokazi), je iz tega istega razloga brezpredmetno.(7)

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ni bilo moč slediti trditvam tožencev glede v pobot postavljene terjate. Zgolj pritožbeno nestrinjanje s takšnimi zaključki oziroma nejasno sklicevanje na to, kako naj bi toženca (obširno) utemeljila potek dogovorov glede poplačila obveznosti, v nasprotno ne zmore prepričati. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje natančno obrazložilo, katerim vtoževanim zneskom (in sicer po katerih računih in zakaj) je sledilo.(8) Pritožbena trditev, da je zgolj povzelo tožničine trditve, zato ne drži. Pritožnica (podobno kot na naroku dne 14.5.2014) povsem splošno ugovarja, češ da ni jasno, kako se je odprta terjatev „obračunala“ in upoštevalo „zakonito zaporedje“. Ob dejstvu, da so zaključki sodišča prve stopnje tudi v tem oziru jasni (in obrazloženi), pritožnica pa svojih ugovorov (glede „obračunavanja“ in upoštevanja „zakonitega zaporedja“) ne uspe konkretizirati,(9) z njimi ne more biti uspešna.

8. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki zoper „neupoštevanje“ sklicevanja tožencev na zavarovanje (rizika neplačila dolga), ki naj bi ga imela tožnica sklenjenega s S. banko d.d. Takšen ugovor (kot je v 15. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje) bi bil upošteven le, če bi tožnica iz tega naslova dobila karkoli poplačanega. Do tega pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ne oporeka), ni prišlo, saj naj bi bilo zavarovalno razmerje prekinjeno (in zahtevek ni bil niti vložen). Okoliščina, zakaj se tožnica ni poplačala, pa se drugotoženke ne tiče (saj gre za „tuje“ pogodbeno razmerje). Iz katerega od sklenjenih jamčevanj (zavarovanj) bo poskušala doseči poplačilo neporavnanega dolga, je namreč(10) „zgolj“ in „samo“ pravica tožnice.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo drugotoženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o drugotoženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik,Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ) Op. št. (2): Enako velja za razlago, ki jo pritožnica v zvezi s tem (torej zatrjevano ne-seznanjenostjo z obsegom obveznosti) podaja v nadaljevanju (in sicer trditve o sprotnem usklajevanju medsebojnih odprtih terjatev in o tem da do odpovedi pogodbe spornih terjatev ni bilo).

Op. št. (3): Pri čemer ne gre spregledati, da je tožnica že v prvi pripravljalni vlogi z dne 25.8.2010 (točka XIII) zatrjevala, da je bilo z njunim podpisom poroštvene izjave (kot pripoznavo dolga) zastaranje pretrgano.

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Sama sta se bila namreč dolžna pred podpisom poroštvene izjave seznaniti z obsegom obveznosti, za izpolnitev katere naj bi kot solidarna poroka jamčila. Če tega nista storila, nista ravnala z dolžno skrbnostjo in morata sama sebi pripisati posledice. Okoliščina, da sta računala na trajnejše sodelovanje, je glede vprašanja njune zadostne skrbnosti brezpredmetna. Da sta bila z dolgovi družbe T. T. pred podpisom poroštvene izjave v celoti seznanjena, pa je sodišče prve stopnje tudi sicer prepričljivo obrazložilo v okviru 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): Ki vendarle nista bila le solidarna poroka za plačilo obveznosti družb T. B. in T. T. (kot poskuša to prikazati pritožba), ampak tudi edina družbenika teh družb (kar naj bi bilo, kot v 8. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, med pravdnimi strankami nesporno, izhaja pa tudi iz izpisa v prilogi A53).

Op. št. (7): Tudi sicer pa novo in že zato neupoštevno.

Op. št. (8): Pri tem pa tudi, zakaj je štelo, da dolg po posameznem računu ni bil (v celoti) poravnan.

Op. št. (9): Enako velja za pritožbeno sklicevanje (ki tudi sicer predstavlja nedopustno novoto) na domnevno neskladje zneskov, kot jih v tej zadevi (izhajajoč iz tožbenega zahtevka) ugotavlja sodišče prve stopnje, z zneski kot izhajajo iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 135/2010 (izdane zoper primarnega dolžnika).

Op. št. (10): Toženca nikoli nista navajala, da bi bilo v tem oziru med njimi dogovorjeno kaj drugega.