Jedro

Če je storilec z obremenilnimi navedbami prekrškovnega organa seznanjen in se je o njih v celoti izjavil, ga sodišče ni dolžno z njimi ponovno seznanjati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Lenart je dne 4. 7. 2009 zoper D. G. izdala plačilni nalog zaradi uvodoma navedenih prekrškov, ker med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom, ker pri sebi ni imel listine, s katero dokaže, da sme voziti vozilo in ker ni upošteval znaka, ki ga je dajal policist. Izrečena mu je bila enotna globa 660 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker storilcu niso bile dane možnosti, da se izjavi o prekršku. Navaja, da je bila zahteva za sodno varstvo poslana sodišču skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja. Sodišče listine prekrškovnega organa z opisom dejanskega stanja storilcu ni vročilo. Kljub temu je svojo odločitev nanje oprlo. Glede na odločbo U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 storilec ni imel možnosti opredeliti se do vseh ugotovitev prekrškovnega organa in predlagati nasprotne dokaze. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se z njenimi navedbami strinja.

B.

4. Očitke glede možnosti storilca, da se izjavi o prekršku, je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 preizkusilo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ugotovilo je, da je bistvena vsebina jamstva enakega varstva pravic, da posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Pri tem gre za sestavine zapovedi poštenega postopka, ki je obdolžencu zagotovljen tudi v postopku o prekršku.

5. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom, ki se (praviloma) izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog velja kot pisna odločba o prekršku, vendar ZP-1 zanj ne zahteva niti konkretnega opisa prekrška niti obrazložitve. Skopo določena vsebina plačilnega naloga v enostavnih zadevah omogoča hitro in ekonomično odločanje "takoj na kraju prekrška," po drugi strani pa ovira naknadno preverjanje dejanske in pravne pravilnosti odločitve v postopku s pravnim sredstvom, to je z zahtevo za sodno varstvo. V skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 se zato zahteva za sodno varstvo pošlje pristojnemu sodišču s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja.

6. Opis dejanskega stanja je posebna oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška. Prekrškovni organ ga oblikuje, ko je zahteva za sodno varstvo že vložena, po čemer se približuje odgovoru "nasprotne stranke" na pravno sredstvo. Upoštevaje temeljni pogoj za izdajo plačilnega naloga, to je osebno zaznavo prekrška, je pomembna značilnost opisa dejanskega stanja tudi ta, da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema (vsaj) konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe.

7. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ zahtevo D. G. za sodno varstvo predložil Okrajnemu sodišču v Ljutomeru skupaj z opisom dejanskega stanja. Po presoji vsebine celotnega spisa, predloženega s strani prekrškovnega organa, je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo v celoti oprlo na opis dejanskega stanja s strani prekrškovnega organa, saj je ugotovilo, da gre upoštevati osebno in neposredno ugotovitev policistov, ki sta ugotovila prekrške, navedbe storilca v zahtevi pa pojmovati le kot način, da bi se izognil odgovornosti za prekrške. Kljub temu listine prekrškovnega organa z opisom dejanskega stanja storilcu ni vročilo. Vendar zgolj to dejstvo še ne omogoča zaključka, da storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana sodba. V zahtevi za sodno varstvo je namreč storilec izpodbijal plačilni nalog s trditvami, da je bil pripet z varnostnim pasom in da tega policist ni videl; da je ustavil in tako upošteval odredbo policista, kot tudi, da je v vozilu imel vse dokumente. Iz navedenega izhaja, da je bil z dejanskim stanjem, kakršno je povzeto v opisu, v celoti seznanjen in se o njem tudi izjavil, zato mu z izpodbijano sodbo jamstvo iz 22. člena Ustave ni bilo kršeno. Glede na to, da je bil storilec o obremenilnih navedbah prekrškovnega organa seznanjen in se o njih v celoti izjavil, ga sodišče ni bilo dolžno z njimi ponovno seznanjati (tako že v sklepu IV Ips 120/2008 z dne 24. 2. 2009). Bistvena kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 ni podana.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.