Jedro

Če tožnik ni imel zahtevanega procesnega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora po 17. členu ZUS-1. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku na podlagi spora med strankama, ki sta v tem postopku stranki z interesom, katerih legitimacija kot aktivne in pasivne stranke v tem postopku je utemeljena na ZKUASP, v tem postopku pa bi tožnik lahko sodeloval kot stranski udeleženec v primeru izkazanega interesa kot določa 43. člen ZUP. Zoper odločitev o zavrnitvi sodelovanja v tem postopku bi tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu, kolikor pa je ni, njegova neaktivnost ne more biti podlaga za izpodbijanje odločbe na drugih temeljih, ki pa v obravnavanem primeru tudi ni ustrezna podlaga (četrti odstavek 5 člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasno odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku med predlagateljem Zavodom za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) in nasprotno stranko Gospodarsko interesno združenje radiodifuznih radijskih in televizijskih medijev (GIZ), zaradi določitve primerne tarife in začasne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih dne 16. 6. 2020, odločila o tarifi, pogojih in načinih uporabe fonogramov v komercialnih radijskih programih ter o višini nadomestil za njihovo uporabo, v dvanajstih členih, jih obrazložila in 30. 7. 2020 objavila v Uradnem listu RS.

2. Tožnik izpodbija odločbo zaradi obveznosti, ki izhajajo iz Tarife, ki ogroža obstoj radijske postaje A., saj bi lahko mesečno nadomestilo kot izhaja iz 6. člena Tarife znašalo nerazumnih 37.426,82 EUR. Navaja tudi, da je Tarifa večkrat v nasprotju s krovnim Zakonom o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic (ZKUASP). Je eden izmed najmanjših radiev v Sloveniji in edini s.p. radio v Sloveniji ter odgovarja z vsem svojim premoženjem. Meni, da Tarifa ne upošteva majhnih lokalnih radiev, ter je prirejena izključno za velike radie z vseslovenskim pokrivanjem. Sam se je prijavil kot stranka v postopek določanja primerne in pravične tarife, vendar ga je toženka 17. 9. 2014 iz postopka izločila. Obrazlaga neprimernost Tarife, ki mu onemogoča nadaljnje poslovanje. Naknadno dne 14. 10. 2021 je tožnik vložil tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi.

3. Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da je bila izpodbijana odločba že predmet sodnega preizkusa pred Upravnim sodiščem, ter je sodišče s sodbo I U 1003/2020 z dne 10. 6. 2021 tožbo zavrnilo. S tem je odločba postala pravnomočna, kar preprečuje dopustnost vlaganja novih, dodatnih tožb zoper njo. Zato je tožbo treba zavreči, enako velja za predlog za izdajo začasne odredbe. Predložila je tudi sklep z dne 5. 9. 2014 iz katerega izhaja, da je bila zahteva tožnika za stransko udeležbo zavrnjena.

4. Tožnik na poziv, da utemelji svoj pravni interes oziroma, da lahko po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nastopa kot stranka odgovarja, da iz 2. člena Tarife izhaja, da je njen naslovnik. Tarifa je izdana v obliki predpisa, vendar ima konkreten krog naslovnikov in je očitno, da se nanj nanaša, četudi ni naveden. Uveljavlja samostojno individualno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki jo glede na naravo odločbe kot predpisa lahko uresničuje samo v postopku upravnega spora po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Predhodni upravni postopek ni bil namenjen zaščiti njegovih osebnih koristi in tožniku zavrnjena udeležba pravice do sodnega varstva ne more odvzeti. Moral bi jo imeti tudi, če udeležbe nikoli ne bi priglasil. 5. Stranka z interesom v tem postopku IPF, k.o. v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe predlaga zavrženje tožbe, ker je prepozna in, ker je izpodbijana Tarifa splošni akt in torej ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Stranka z interesom v tem postopku GIZ v odgovoru na predlog predlaga, da sodišče v spor pritegne še Medijsko zbornico pri Gospodarski zbornici Slovenije. Meni, da se tožniku ne sme odvzeti pravica do sodnega varstva, ima tudi pravni interes. Določila Tarife prereka kot pravilna in se sklicuje na sodno prakso SEU. Soglaša, da sodišče izda začasno odredbo kot je tožnik predlagal. 7. Sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe moralo zavreči iz naslednjih razlogov: **K I. točki izreka:**

8. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti dolžno opraviti preizkus tožbe glede obstoja razlogov za zavrženje tožbe po prvem odstavku 36. člena tega zakona. Po tretji točki 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek ali zoper katero teče postopek (določba prvega odstavka 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če je upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnil in vloži ta oseba tožbo zoper ta akt (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

10. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi določb ZKUASP. Stranki postopka IPF, k.o. in GIZ nista sklenili skupnega sporazuma v smislu sedanjega 44. člena ZKUASP (ob vložitvi predloga 26. 2. 2014 na podlagi Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP), zato je bila toženka dolžna na podlagi 53. člena ZKUASP odločiti o sporni Tarifi kot določa 54. člen ZKUASP. V postopku izdaje odločbe tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec (njegova zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca je bila s sklepom z dne 5. 9. 2014 zavrnjena, tožnik in toženka pa ne navajata, da bi s tožbo v upravnem sporu zoper sklep uspel). Če pa tožnik ni imel zahtevanega procesnega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora po 17. členu ZUS-1, zoper v tem postopku izdano izpodbijano odločbo.

11. Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe iz katerih izhaja, da izpodbijana odločitev vpliva na tožnikov položaj, morebiti celo obstoj. Enako ne navedbe strank z interesom IPF, k.o. in GIZ, ki sta v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe pri toženki sodelovala kot stranki postopka. V zvezi s sklicevanjem na aktivno legitimacijo v zvezi s tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, pa sodišče s tožnikom ne soglaša, da je izpodbijana odločba tudi predpis v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 (v smislu četrtega odstavka 5 člena ZUS-1 gre za podzakonske akte države ali samoupravnih lokalnih skupnosti ter splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil). Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku na podlagi spora med strankama, ki sta v tem postopku stranki z interesom, katerih legitimacija kot aktivne in pasivne stranke v tem postopku je utemeljena na ZKUASP, v tem postopku pa bi tožnik lahko sodeloval kot stranski udeleženec v primeru izkazanega interesa kot določa 43. člen ZUP. Zoper odločitev o zavrnitvi sodelovanja v tem postopku bi tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu, kolikor pa je ni, njegova neaktivnost ne more biti podlaga za izpodbijanje odločbe na drugih temeljih, ki pa v obravnavanem primeru tudi ni ustrezna podlaga (četrti odstavek 5 člena ZUS-1).

12. Sodišče je zato na podlagi tretje točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo zavrglo. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1 je odločilo po predsednici senata.

**K II. točki izreka:**

13. Ker za obravnavanje tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

**K III. točki izreka:**

14. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, med drugim, če sodišče tožbo zavrže, zaradi česar je sodišče odločilo, kot izhaja iz tretje točke izreka tega sklepa.