Jedro

Račune, izdane od prefakturiranja obratovalnih stroškov najemnikom, je tožnik vpisoval v knjigo izdanih računov, pod neobdavčen promet, izkazanega DDV na računih pa ni upošteval kot svojo davčno obveznost. Pri tem pa ni uspel dokazati, da je v času davčnega inšpekcijskega nadzora posloval v tujem imenu in za tuj račun.

Pravico do odbitka vstopnega DDV bi tožnik lahko uveljavljal v obračunu DDV, ni pa uveljavljanje te pravice naloga inšpekcijskega organa, ki opravlja inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z odločbo št. 48010-392/03-5-0894/198 z dne 6. 2. 2004 tožniku zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) naložil plačilo DDV za davčno obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2003 (pravilno od 1. 1. do 31. 12. 2002 – popravljeno s sklepom št. 46202-00538/2004-2-0894/198 z dne 1. 4. 2004) v znesku 1.748.448,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 522.121,00 SIT, obračunanih od prvega dne zamude, do 5. 2. 2004. Davčni zavezanec je dolžan plačati tudi pripadajoče zamudne obresti, ki se obračunajo od 6. 2. 2004 do dneva plačila obveznosti. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV. O ugotovitvah v postopku inšpiciranja je organ prve stopnje sestavil zapisnik št. 48010-392/03-2-0894/198 z dne 8. 12. 2003. Na ugotovitve v zapisniku, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je tožnik dne 31. 12. 2003 vložil pisne pripombe. V pripombah je navedel, da je organ prve stopnje nepravilno uporabil materialno pravo, ter s tem na napačni pravni podlagi ugotovil, da bi tožnik moral obračunati DDV. Tožnik ugotavlja, da organ prve stopnje ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj je stroške najemnikom zaračunal na podlagi 2. točke 9. odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 70/03, v nadaljevanju ZDDV). Prav tako meni, da je davčni organ neopravičeno zavrnil prejete račune dobaviteljev A. d.d. in B. d.o.o., ker na prejetih računih po presoji organa prve stopnje ni bilo podatka o opravljeni storitvi. Organ prve stopnje je sestavil dopolnilni zapisnik št. 48010-392/03-4-0894/198 z dne 4. 2. 2004, v katerem pripombe tožnika niso bile upoštevane.

Organ prve stopnje navaja, da je iz poslovne dokumentacije razvidno, da del dejavnosti tožnika predstavlja tudi dajanje poslovnih prostorov v najem. Z najemniki ima tožnik kot najemodajalec sklenjene najemne pogodbe. V času inšpekcijskega postopka je bilo ugotovljeno, da je tožnik v skladu z najemno pogodbo in odčitanim stanjem na odštevnih števcih ali s pogodbo določenim ključem delitve, najemnikom še posebej mesečno izstavil račune za obratovalne stroške (tj. stroške komunale, porabljene električne energije, vode ipd.). Omenjene stroške je prefakturiral najemnikom in sicer v „neto“ znesku porabe, na omenjeni znesek pa je obračunal tudi DDV. Račune, izdane od prefakturiranja je vpisoval v knjigo izdanih računov pod neobdavčen promet, izkazanega DDV na računih pa ni upošteval kot svojo davčno obveznost. V zvezi s tem organ prve stopnje pojasnjuje, da so računi za omenjene stroške naslovljeni na najemodajalca – tožnika kot lastnika komunalnih priključkov. Tako dobljene račune v poslovnih knjigah mora zavezanec knjižiti med stroške in v primeru, da je zavezanec za DDV, ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Najemodajalec nato prefakturira stroške porabe po določenem ključu ter obračuna DDV po splošni stopnji 20%, zaračunani DDV pa mora upoštevati kot svojo davčno obveznost. Ker tožnik na izdanih računih obračunanega davka ni upošteval kot svojo davčno obveznost, je davčni organ obračunal DDV za davčna obdobja od marca do junija 2002 (preglednica na str. 3-5 izpodbijane odločbe).

Po pregledu prejetih računov dobavitelja A. d.d., je organ prve prve stopnje ugotovil, da na računih ni podatkov o opravljeni storitvi, ampak je samo navedeno „izvajanje storitev“. Organu prve stopnje je bila v pregled predložena pogodba, sklenjena med A. d.d., ki jo zastopa član uprave C.C. (kot izvajalec) in Č. d.d., ki jo zastopa D.D. (kot naročnik). S pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec za naročnika opravljal predstavljanje, uveljavljanje in varovanje interesov naročnika, omogočanje uporabe blagovne znamke, varovanje in promocija imena ter blagovne znamke, priprava in izvedba nastopov na sejmih, svetovanje s programsko strateškega področja itd. Za opravljeno storitev bo izvajalec zaračunal 4.000,00 DEM mesečno, v tolarski protivrednosti. Druga dokumentacija iz katere bi bil razviden tudi obseg opravljenih storitev po posameznih mesecih, organu prve stopnje ni bila predložena. Prejeti računi omenjenega dobavitelja so brez opisa posameznega dejansko opravljenega dela v določenem času, zato ne ustrezajo zahtevanemu opredmetenju zaračunanih storitev. Na njihovi podlagi nevtralna strokovna oseba ne more jasno spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja, kot se to zahteva po Slovenskem računovodskem standardu 21. Na prejetih računih dobavitelja B. d.o.o. prav tako ni podatkov o opravljenih storitvah, ampak je navedeno „opravljanje storitev po pogodbi o poslovodenju“. Organu prve stopnje je bila v pregled predložena napačna pogodba. Računovodkinja je podala izjavo, da bodo pogodbo predložili kasneje. Do konca inšpekcijskega pregleda pogodba, ki bi dokazovala poslovni odnos med družbo Č. d.d. in podjetjem B. d.o.o., ni bila predložena. V zvezi s tem organ prve stopnje pojasnjuje, da je osnovno pravilo v ureditvi DDV, da je račun verodostojna davčna listina le, če vsebuje vse predpisane podatke. To je še posebej pomembno za prejemnika računa, ki ima na njegovi podlagi pravico do odbitka vstopnega DDV. Če račun nima vseh predpisanih podatkov, njegov prejemnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV, pa čeprav je blago prejel oziroma mu je bila storitev opravljena. Podatki, ki jih mora vsebovati račun so predpisani v 34. členu ZDDV, ki določa, da je obligatorni element tudi zagotovitev podatkov o opravljeni storitvi. To je lahko opis storitve na način, kot je dogovorjen v pogodbi med izvajalcem in naročnikom. Pomembno je, da je na računu opravljena storitev opisana tako, da je razvidno za kakšno storitev gre, oziroma kakšen obseg storitve je bil dejansko opravljen. ZDDV v 6. odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih, ki vsebujejo vse sestavine, ki jih določa 34. člen ZDDV. Račun je v poslovnem prometu izdan zaradi plačila obveznosti v pogodbenem odnosu prometa blaga in storitev, v davčnem postopku pa se zagotavlja pravilnost obračunavanja in plačevanja DDV od dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev in zato morajo biti izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Na spornih računih ni navedenega podatka o vrsti in količini blaga oziroma opravljenih storitev glede na navedeno določilo zakona, zato pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV niso izpolnjeni.

Pritožbeni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in odločbo organa prve stopnje v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti spremenil tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe do dneva plačila, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V zvezi s prejetimi računi od družbe B. d.o.o. pritožbeni organ navaja, da se strinja z odločitvijo organa prve stopnje, da računi ne ustrezajo določbam 34. člena ZDDV, pri tem pa še dodaja, da je iz priložene pogodbe razvidno, da je to pogodba o poslovodenju, sklenjena je med tožnikom, katerega direktor je D.D., in B. d.o.o., ki jo prav tako zastopa D.D. Iz pogodbe je razvidno, da je bil D.D. dne 23. 2. 2000 na seji nadzornega sveta Č. d.d. imenovan za direktorja d.d. in je pričel svojo funkcijo opravljati dne 1. 3. 2000 za dobo 5 let. Po navedeni pogodbi bo (pri)tožnik, na osnovi prejetega računa od B. d.o.o., plačeval mesečni neto pavšal za opravljanje storitev direktorja pri poslovodenju. Pritožbeni organ ugotavlja, da storitev poslovodenja ne more opraviti družba, ker jo po določbah ZGD lahko opravlja le fizična oseba (konkretno Č.Č.) in tako ni bilo podlage za odbijanje vstopnega DDV (takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1866/2007-15 z dne 16. 7. 2008).

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V zvezi z izdanimi računi navaja, da je ZDDV, veljaven od 1. 1. do 30. 9. 2002, v 2. točki 9. odstavka 21. člena določal, da se v davčno osnovo ne vštevajo „zneski, ki jih davčni zavezanec zaračuna, prejme ali da v imenu in za račun svojega kupca oziroma naročnika“. Pravilnik o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 4/99 do 79/02, v nadaljevanju Pravilnik), veljaven v obdobju od 1. 1. do 30. 9. 2002 je v 33.a členu določal, da se v davčno osnovo v skladu z 2. točko 9. odstavka 21. člena ZDDV ne vštevajo zneski, ki jih davčni zavezanec zaračuna, prejme ali da v imenu in za račun svojega kupca oziroma naročnika, če jih vodi v svojem knjigovodstvu po prehodnih postavkah. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskih zneskih, od katerih ne sme odbiti morebitno zaračunavanje DDV. Navaja, da je vse (obravnavane) račune za obratovalne stroške „prefakturiral“ v obdobju od marca do junija 2002, zato je brezpredmetno, kaj sta ZDDV in Pravilnik določala po 1. 10. 2002. Če bi tožnik „prefakturirane“ stroške obravnaval kot storitev po 10. členu ZDDV, bi imel pravico do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov dobaviteljev. Davčni učinek oziroma obveznost za DDV je v tem primeru za tožnika nevtralna, saj je znesek obračunanega DDV (izstopnega DDV) na izdanih računih najemnikom, enak znesku vstopnega DDV od prejetih računov dobaviteljev. Po določbah ZDDV in Pravilnika je tožnik imel pravico do odbitka vstopnega DDV v celoti (ni opravljal oproščenega prometa). Organ prve stopnje je nedosledno popravil obračun za obdobje od marca do junija 2002, saj je pri tej korekciji upošteval le popravke na strani izstopnega DDV, ni pa upošteval, da ima v tem primeru tožnik tudi pravico do odbitka vstopnega DDV. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) v 5. členu med drugim določa, da je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 21/2003 z dne 30. 5. 2006 razsodilo, da besedilo 7. odstavka 40. člena ZDDV ne pomeni prekluzije roka, v katerem zavezanec ne more več uveljavljati vstopnega DDV. Glede na to, da organ prve stopnje tožniku priznava vstopni DDV od prejetih računov dobaviteljev, ni pa tega vstopnega DDV v odločbi upošteval na način, kot je v ZDDV in Pravilniku določeno, je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Drugi tožbeni ugovor tožnika se nanaša račune izdane s strani družbe A d.d. in B. d.o.o.. V zvezi s tem navaja, da je od dobavitelja A. d.d. predložil prejete račune izdane po pogodbi o izvajanju storitev. Iz računov je razvidno, da se izdajatelj sklicuje na pogodbo z dne 20. 8. 2000. Ker je bilo opravljenih več vrst storitev, ki so natančno opredeljene v pogodbi, izdajatelj računov po tej pogodbi sicer ni vrste storitve opisno navajal na vsakem izdanem računu, se pa je na vsakem računu skliceval na pogodbo. Na prejetih računih je po tej pogodbi tudi jasno naveden obseg storitve, saj je na vsakem računu naveden mesec, za kateri se storitev zaračunava (npr. izvajanje storitev za avgust). Po mnenju tožnika se šteje pogodba kot sestavni del izdanega računa, zato so izpolnjene zahteve iz 34. in 40. člena ZDDV, da se lahko uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV. Glede izdanih računov s strani družbe B. d.o.o. pa tožnik navaja, da je bila dne 28. 3. 2000 sklenjena pogodba o poslovodenju. Iz pogodbe je razvidno, katere storitve se po tej pogodbi zaračunavajo in v kakšnem znesku. Po mnenju tožnika je opis opravljene storitve „opravljanje storitev po pogodbi o poslovodenju“ na enak način oziroma enako podrobno opisuje za kakšno storitev gre, kot to opisuje navedba „računovodske storitve“, ki je v 63. člena Pravilnika navedena kot primer pravilnega navajanja opisa storitve in da je zadoščeno zahtevam iz 34. in 40. člena ZDDV in 63. člena Pravilnika. Tožnik meni, da bi organ prve stopnje pri presoji upravičenosti do odbitka vstopnega DDV moral upoštevati dejansko ugotovljeno stanje. Glede na to, da so sporni računi v skladu s 34. členom ZDDV, tožnik predlaga, da se po opravljeni glavni obravnavi obe odločbi odpravita, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, ter vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi, pri tem pa še dodaja, da ZDDV „prefakturiranja“ obratovalnih stroškov ne pozna. Tožnik v postopku z izkazovanjem poslovnih dogodkov z listinami ni uspel dokazati, da je v času inšpekcijskega nadzora posloval v tujem imenu in za tuj račun, zato je šteti, da je deloval v svojem imenu za tuj račun, torej se šteje, da je te storitve opravil sam. Zato mora davek obračunati od celotne vrednosti storitve, kar je tožnik tudi storil, ni ga pa plačal. Ker je tožnik na računih najemnikom obračunal vstopni DDV, ga je dolžan plačati. Tožnik navaja, da so bili sporni računi za obratovalne stroške izdani od marca do junija 2002. Takrat ZDDV še ni vseboval določb, da se zneski, ki jih zavezanec plača v tujem imenu in za tuj račun ne vštevajo v davčno osnovo ob pogoju, če jih zavezanec vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Je pa te določbe vseboval Pravilnik v 33.a členu. Tožnik se v tožbi prvič sklicuje na pravico do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih za obratovalne stroške, glede na načelo nevtralnosti. Glede prejetih računov s strani družbe A. d.d., pa tožena stranka vztraja, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV in sicer zaradi pomanjkljivosti samih računov. ZDDV strogo določa podatke, ki jih mora vsebovati prejeti račun, da je na njegovi podlagi mogoče uveljaviti pravico do odbitka vstopnega DDV. Podrejeno je davčni zavezanec tisti, ki mora za svoje trditve predložiti dokaze in ne obratno, in šele v primeru, če jih predloži, nastopi obveznost davčnega organa, da jih oceni. Glede prejetih računov s strani družbe B. d.o.o. pa tožena stranka navaja, da je bila med tožnikom in B. d.o.o. sklenjena pogodba o poslovodenju. Storitev poslovodenja pa ni mogla opraviti družba B. d.o.o., ker jih po ZGD lahko opravlja le fizična oseba (konkretno D.D.) in tako ni bilo podlage za odbijanja vstopnega DDV.

V pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2009 tožnik navaja, da vstopnega DDV ni upošteval zato, ker je ZDDV, ki je veljal do 30. 9. 2002 v 7. odstavku 40. člena določal, da davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. Do izdaje odločbe organa prve stopnje (6. 2. 2004) se je v dopolnitvi ZDDV navedeni rok, v katerem sme zavezanec odbiti vstopni rok, že iztekel. Tožnik dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 21/2003 z dne 30. 5. 2006 razsodilo, da besedilo 7. odstavka 40. člena ZDDV (ki je veljal do 30. 9. 2002) ne pomeni prekluzije roka v katerem zavezanec ne more več uveljavljati vstopnega DDV. Ne glede na to, da se tožnik v pritožbi na odločbo organa prve stopnje ni neposredno skliceval na uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih dobaviteljev, se v tožbi sklicuje na osnovna izhodišča DDV-ja. Tožnik meni, da je organ prve stopnje dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka navaja, da tožnik ima pravico do vstopnega DDV, ki pa je v zakonsko določenem roku ni izkoristil, niti se ni na to pravico skliceval v pripombah na zapisnik ali v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik v pripravljalni vlogi tudi sam navaja, da se v pritožbi na to ni neposredno skliceval. Glede prejetih računov pa tožena stranka ponavlja navedbe iz pripravljalne vloge, zato jih sodišče na povzema.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V konkretnem primeru je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za davčno obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2002. Pri pregledu izdanih računov je organ prve stopnje ugotovil, da je tožnik v skladu z najemno pogodbo in odčitanim stanjem na odštevalnih števcih ali s pogodbo določenim ključem delitve, najemnikom še posebej mesečno izstavil račune za obratovalne stroške. Omenjene stroške je prefakturiral najemnikom in sicer v „neto“ znesku porabe, na omenjeni znesek pa je obračunal tudi DDV. Račune, izdane od prefakturiranja je vpisoval v knjigo izdanih računov, pod neobdavčen promet, izkazanega DDV-ja na računih pa ni upošteval kot svojo davčno obveznost. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi tožnik moral tako prejete račune v poslovnih knjigah knjižiti med stroške in v primeru, da je zavezanec za DDV, ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Sodišče se prav tako strinja s toženo stranko, da tožnik ni uspel dokazati, da je v času davčnega inšpekcijskega nadzora posloval v tujem imenu in za tuj račun, zato je šteti, da je deloval v svojem imenu in za tuj račun. Če bi tožnik deloval v imenu in za račun najemnikov bi to pomenilo, da bi se morali prejeti računi dobaviteljev elektrike, vode in telefonskih storitev glasiti na najemnike, plačnik pa bi bil tožnik. Ker tožnik takih računov ni predložil, je tožena stranka pravilno ugotovila, da je deloval v svojem imenu in za račun drugih oseb.

Glede tožnikovega sklicevanja na pravico do odbitka vstopnega DDV, pa sodišče dodaja, da je s spremembo 7. odstavka 40. člena ZZDV (ZDDV-B, objavljeno v Uradnem list RS, št. 67/2002) davčni zavezanec odbitek vstopnega DDV lahko uveljavljal kadarkoli po izteku davčnega obdobja, v katerem zavezanec prejme račun, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju leta, ki sledi letu, v katerem je bil račun prejet. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 21/2003 z dne 30. 5. 2006. V tej zvezi sodišče tožniku pojasnjuje, da je v tem primeru davčni zavezanec zahteval vračilo DDV, v obravnavanem primeru pa je tožena stranka ugotovila, da na izdanih računih obračunanega davka tožnik ni upošteval kot svojo davčno obveznost. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da ima pravico do odbitka vstopnega DDV, kar bi lahko zahteval v obračunu DDV, ni pa to naloga inšpekcijskega organa, ki opravlja inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV. Prav tako drži tožnikova navedba, da mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Dolžnost davčnega zavezanca je, da v svojem knjigovodstvu zagotovi vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV, naloga davčnega inšpektorja pa, da preveri pravilnost obračunavanja in plačevanja DDV. Med strankama ni sporno, da tožnik pravice do odbitka vstopnega DDV v zakonsko določenem roku ni izkoristil, prav tako v tožbi sam navede, da se na to pravico v pripombah na zapisnik, niti v pritožbi ni neposredno skliceval. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je tožnik imel pravico odbitka vstopnega DDV, ki pa je ni izkoristil, dolžnost davčnega organa pa ni, da ob inšpekcijskem pregledu pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV popravlja in vodi tožnikovo knjigovodstvo, to je namreč dolžnost tožnika.

Drugi tožbeni ugovor tožnika se nanaša na prejete račune. Tožnik zatrjuje, da so prejeti računi v skladu s 34. členom ZDDV. V primeru prejetih računov s strani družbe A. d.d. tožnik navaja, da je na spornih računih jasno naveden obseg storitve, saj je na vsakem računu naveden mesec, za kateri se storitev zaračunava (npr. izvajanje storitev za mesec avgust), iz pogodbe pa naj bi bilo nedvoumno in popolnoma jasno razvidno za kakšne storitve gre. Sodišče se strinja s toženo stranko, da so računi pomanjkljivi, saj ZDDV strogo določa podatke, ki jih mora vsebovati prejeti račun, da je na njegovi podlagi mogoče uveljaviti pravico do odbitka vstopnega DDV (34. člen ZDDV). Sestavine, ki so določene v 1. do 7. točki 34. člena ZDDV, pa morajo biti izrecno navedene na samem računu. Formalno pomanjkljivega računa tudi ni mogoče dopolniti z drugimi dokazili, pa čeprav bi se račun nanje izrecno skliceval. Tožeča stranka se zato ne more sklicevati na pogodbo, katere vsebina so različne storitve, ampak mora biti obseg opravljene storitve razviden iz računa (glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1607/2003 z dne 13. 9. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1036/2002 z dne 22. 11. 2005). ). V 5. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV je določeno, da mora račun vsebovati podatke o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. Storitev na računu mora biti opisana tako, da je razvidno za kakšno storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil dejansko opravljen. Ker na spornih računih ni navedenega podatka o vrsti in količini opravljenih storitev (5. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV), pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega davka niso izpolnjeni. Takšno stališče je tudi zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 924/2002 z dne 14. 7. 2005. Enako velja tudi glede prejetih računov s strani družbe B. d.o.o.. Pritožbeni organ je obrazložitev še dopolnil, in sicer navaja, da je iz pogodbe o poslovodenju razvidno, da naj bi tožnik na podlagi izdanega računa družbe B. d.o.o. plačeval mesečni pavšal za opravljeno storitev direktorja pri poslovodenju. Sodišče se strinja z razlogi pritožbenega organa, ki meni, da v spornem primeru storitev poslovodenja ni mogla opraviti družba B. d.o.o., ker to lahko opravlja le fizična oseba. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je pogodba o poslovodenju, ki je sklenjena med družbo B. d.o.o. in tožnikom, pogodba obligacijskega prava, v kateri se je družba B. d.o.o. obvezala, da bo opravljala poslovodenje družbe Č. d.d. (družbe naročitelja). Iz pogodbe o poslovodenju je razvidno, da bo poslovodna dela opravljala fizična oseba, D.D. V pogodbi je določeno, da bo kot direktor v okviru pooblastil zastopal in predstavljal družbo nasproti tretjim osebam, organiziral in vodil delovni proces ter poslovodenje družbe. Po presoji sodišča pogodbo o poslovodenju lahko skleneta dve pravni osebi, samega poslovodenja pa ne more opravljati pravna oseba, temveč le fizična oseba, tako kot pravilno navaja tožena stranka. Pritožbeni organ ima po presoji sodišča prav, ko navaja, da ni podlage za odbijanje vstopnega DDV, ker na spornih računih ni navedenega podatka o vrsti in količini opravljenih storitev (5. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV).

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je sodišče odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.