Jedro

Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da za aktivno ravnanje, ki jima je bilo naloženo s sklepom sodišča, v SPZ ni podlage. Nujna pot je omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, zato je mogoče tudi z analogno uporabo 2. odst. 219. čl. SPZ, ki določa, da v primeru, ko je potrebno za izvrševanje stvarne služnosti opraviti kakšno dejanje, krije stroške takega dejanja lastnik gospodujoče stvari, priti do zaključka, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zgrešena.

Izrek

Pritožbi prvega in drugega nasprotnega udeleženca se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v delu, kolikor se nanaša na ta dva pritožnika s p r e m e n i pod točko IV tako, da sta dolžna predlagatelja plačati pritožnikoma 66.353,98 SIT (namesto na prvi stopnji določenega zneska 187.733,00 sit) v roku in z obrestmi kot je to določeno v sklepu sodišča prve stopnje, v V. točki pa tako, da sta dolžna prvi in drugi nasprotni udeleženec dovoliti predlagateljema postopka, da predlagatelja v skladu z odločitvijo pod točko I izreka prvostopenjskega sklepa poskrbita za izkop zemljišča in njegovo utrditev ter prestavitev obstoječega kamnitega podpornega zidu vzdolž javne poti na parc. št. 5074 na skrajno južno mejno linijo določene nujne poti.

Pritožba predlagateljev postopka se zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja postopka sta dolžna v 15 dneh povrniti prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu skupno 56.350,00 sit stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za potrebe parc. št. 5075 k.o. B., ki je v lasti predlagateljev, določi nujna pot hoje in vožnje z osebnim vozilom in s prikolico za prevoz čebel ter s cisterno za dovoz kurilnega olja v breme parc. št. 5070 v lasti pete nasprotne udeleženke po njenem skrajnem severnem robu v skupni površini 2 m2 , v breme parc. št. 5073/2 k.o. B. v lasti prvega in drugega nasprotnega udeleženca po njenem skrajnem severnem robu v skupni površini 7 m2 ter v breme parc. št. 5073/1 k.o. B. v lasti četrtega nasprotnega udeleženca po njenem skrajnem severnem robu v skupni površini 6 m2, kot je vse označeno z rdečo barvo na skici sodnega izvedenca geodetske stroke P. G. z dne 16.4.2003, ki je sestavni del izreka sklepa. Predlog za določitev nujne poti v breme parc. št. 5069/1 in 5069/2, ki sta v lasti prvega in drugega nasprotnega udeleženca ter v breme parc. št. 5069/3, ki je v lasti tretje nasprotne udeleženke, je zavrnilo. Zaradi umika predloga za določitev poti za potrebe parc. št. 5076 in 5077 k.o. B. je postopek v tem delu ustavilo. Predlagateljema je naložilo, da sta dolžna plačati nadomestilo za uporabo tako določene nujne poti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa z dne 3.12.2003 dalje do plačila, in sicer peti nasprotni udeleženki v višini 29.530,00 SIT, prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu v višini 187.733,00 SIT ter četrtemu nasprotnemu udeležencu v višini 113.270,00 SIT. Nasprotnim udeležencem, v breme katerih je bila določena nujna pot, pa je sodišče naložilo, da so dolžni po prejemu plačila vsak na svoji nepremičnin poskrbeti za izkop zemljišča in njegovo utrditev ter prestavitev obstoječega kamnitega podpornega zidu vzdolž javne poti, ki poteka po parc. št. 5074 k.o. B. na skrajno južno mejno linijo določene nujne poti tako, da bo predlagateljema omogočena nemotena uporaba. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta predlagatelja dolžna povrniti prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu stroške v višini 173.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2003 dalje do plačila.

Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja postopka ter prvi in drugi nasprotni udeleženec po pooblaščencih.

Nasprotna udeleženca izpodbijata sklep pod točko IV in V, to je v delu kolikor je predlagateljema naloženo, da sta pritožnikoma dolžna plačati 120.717,00 SIT stroškov, nasprotna udeleženca pa premestiti zid. Navajata, da sta se sprijaznila s potekom nujne poti, kot jo je določilo sodišče, vendar pa sta po prejemu sklepa povprašala gradbenike glede stroškov za prestavitev zidu in ugotovila, da za znesek, kot ga je določilo sodišče, nihče ni želel niti zgubljati časa z ogledom. Tako delo namreč stane bistveno več. Napovedujeta, da bosta poskušala pred iztekom pritožbenega roka pridobiti predračun in ga predložiti sodišču. Obrnila sta se na predlagatelja in jima predlagala, naj sama prestavita zid na svoje stroške ali pa naj plačata pritožnikoma prestavitev po dejanskem računu, ki ga bo izstavil izvajalec. Predlagatelja bi se s tem strinjala le pod pogojem, da bi se pritožnika odpovedala nadaljnji odškodnini za zemljišče in grmovnice, to pa ni sprejemljivo za njiju. Po mnenju pritožnikov je bilo zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je cenitev, ki je bila izdelana v postopku, merodajnna, ker nanjo ni bilo pripomb. Cenitev je bila namreč delana bolj zaradi primerjave variant nujne poti, ne pa kot resno ovrednotenje stroškov prestavitve zidu. Pritožnika se s tem nista ubadala, ker nista mogla pričakovati, da bo sodišče prestavitev zidu naložilo njima. Za aktivno ravnanje lastnika zemljišča, po katerem je določena nujna pot, niti v ZNP niti v SPZ ni pravne podlage. Pravilna odločitev sodišča bi zato morala biti, da sta predlagatelja dolžna sama na svoje stroške prestaviti zid, pritožnika pa sta pripravljena to storiti le pod pogojem, da jima predlagatelj povrne dejanske stroške. Poleg teh stroškov pa jima gre v vsakem primeru tudi odškodnina za zemljišče, grmovnice in stroški postopka.

Predlagatelja pa v pritožbi navajata, da je bil njun predlog poteka nujne poti povsem razumen, saj sta z njim predlagala le razširitev obstoječe javne poti, in sicer v smeri proti parc. št. 5069/1, 2 in 3 k.o. B. To je bilo najbolj smiselno in ekonomsko upravičeno. Gre za varianto št. 1, ki jo je izdelal izvedenec, ki je v celoti upošteval že obstoječo dostopno javno pot v njeni celotni dolžini in površini. Ta varianta izhaja iz predpostavke, da bi bila širina poti 2,8 m in ne 2,5 m, kot je to določilo sodišče prve stopnje. Taki razširitvi poti sta se protivila le prvi in drugi nasprotni udeleženec, čeprav bi šlo za minimalni poseg v njuni parceli, v prvo le za 4,38 m2, v drugo pa 10,13 m2. S tako določitvijo poti tudi ne bi bila v ničemer onemogočena ali znatno ovirana dosedanja uporaba parcel nasprotnima udeležencema, saj že od nekdaj uporabljata to svoje zemljišče kot dovozno pot do svoje stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja in do parc. št. 5069/3, ki jo imata v zakupu. Sodišče je odklonilo določitev poti po tem zemljišču le zato, ker nasprotna udeleženca ne uporabljata te poti za vožnjo s cisterno za dovoz kurilnega olja. Po mnenju pritožnikov pa to ne more biti dovolj tehten razlog, saj gotovo uporabljata dostopno pot tudi za vožnjo s kakšno kmetijsko gradbeno mehanizacijo in tovornjaki. Zato jima ne bi bila povzročena nobena škoda, če bi se dovolilo nujno pot po varianti št. 1. Po trasi, kot jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pa je potrebno porušiti in prestaviti zid v dolžini več kot 20 m in višine 1,5 m ter pridobljeno površino utrditi. Predlagatelja tudi ne razumeta odločitve glede načina uporabe nujne poti. Predlagala sta, naj se nujno pot določi za hojo in vožnjo, kar zajema vse oblike voženj, saj se uporabe stanovanjske hiše ne more omejiti le na tisto, kar je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Kolikor bi obveljala odločitev sodišča, bi morala predlagatelja vseskozi vlagati nove predloge za dovolitev posamezne vrste prevoza, kar ni smisel odločbe o dovolitvi nujne poti. Če bi se določila trasa nujne poti tako, kot sta predlagala predlagatelja, to ne bi bilo povezano z nobenimi stroški, saj bi se pot določila po dostopu, ki se tako ali tako vseskozi uporablja. Navajata še, da bi sodišče prve stopnje moralo nasprotnima udeležencema, ki sta postopek zapletala, priznati le nujno potrebne stroške, ne pa vseh priglašenih.

Pritožba predlagateljev ni utemeljena, pritožba nasprotnih udeležencev pa je.

K pritožbi predlagateljev postopka: V postopku dovolitve nujne poti je sodišče vezano na predlog predlagatelja in zato lahko odloča o dovolitvi nujne poti le v okviru podanega predloga. V obravnavanem primeru sta predlagatelja predlagala dve možni rešitvi za določitev nujne poti. Najprej z razširitvijo obstoječega dostopa proti severu preko parc. 5069/1, 2 in 3 k.o. B., na naroku dne 2.6.2000 (list. št. 17 spisa) pa tudi varianto z razširitvijo poti proti jugu po parc. 5070, 5073/2, 5073/1 k.o. B., pri čemer sta lastnika parc. 5073/2 prvi in drugi nasprotni udeleženec K. in F. J., ki sta sočasno tudi lastnika dveh parcel severno od javne poti. Pri določitvi nujne poti mora sodišče upoštevati načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine, zato se mora pri tehtanju interesov udeležencev postopka odločiti za tisto od možnosti, ki je čim manj obremenjujoča za lastnika nepremičnine, po kateri poteka pot, seveda pa mora pri tem upoštevati tudi z določitvijo poti povzročene stroške. V obravnavanem primeru sta se K. in F. J. protivila razširitvi poti po njunih zemljiščih proti severu, strinjala pa sta se z določitvijo nujne poti, ki bi potekala po njuni južno ležeči parc. št. 5073/2. Tudi lastnika ostalih dveh južno ležečih parcel (N. Z. glede parc. št. 5070 in K. J. glede parc. 5073/1) sta se strinjala z razširitvijo poti v breme njunih parcel, torej proti jugu. Čeprav spisu predložene fotografije potrjujejo pritožbeno trditev predlagateljev postopka, da bi prva varianta poti terjala minimalen poseg v severni parceli, medtem ko je potrebno za usposobitev poti z razširitvijo proti jugu odstraniti zid, pa ta okoliščina sama po sebi ne pomeni, da je prva varianta poti tudi najustreznejša. Pri iskanju najustreznejše rešitve je namreč potrebno, kot je bilo to obrazloženo, upoštevati tudi subjektivni interes lastnika zemljišča, po katerem naj bi pot potekala in v konkretnem primeru se je izkazalo na strani K. in F. J., da je za njiju manj obremenjujoča določitev poti po parc. 5073/2 kot po njunih severnih parcelah. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavljajo vse tri parcele, ki jih je z določitvijo nujne poti obremenilo, neobdelano travnato zemljišče s posamičnim grmičevjem brez neposredne bližine stanovanjskih hiš in dvorišč, na drugi strani pa se na severu prav blizu javne poti nahaja stanovanjska hiša K. in F. J. (na parc. št. 5069/1 in /2, ki v naravi predstavlja tudi del dvorišča k stanovanjski hiši), zaradi česar vožnjo ob hiši ocenjujeta za bolj obremenjujočo. Nenazadnje okoliščina, da je že pred uvedbo tega postopka bila s strani vseh nasprotnih udeležencev dovoljena predlagateljema pot po južnih parcelah (le da še nižje kot je bila sedaj določena) kaže na okoliščino, kako pomembna je za prvega in drugega nasprotnega udeleženca okoliščina, da se jima v neposredni bližini stanovanjske hiše ne vozi. Drži sicer, da so stroški za vzpostavitev poti, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče, višji od tistih, ki bi nastali predlagateljema, če bi se jima dovolilo voziti po nasprotni strani javne poti, vendar ne gre za tolikšno razliko v stroških, da bi ti predstavljali nesorazmerno razliko, če se sočasno upošteva še interes lastnikov obremenjenih nepremičnin. Izvedba variante, za katero se sedaj predlagatelja zavzemata v pritožbi ( varianta 6 izvedenca P. G.) bi stala 127.102,00 SIT, medtem ko (nerevalorizirana) vrednost po sklepu sodišča znaša 328.730,00 SIT. Pri tem pa ni zanemarljivo niti, da bi po v pritožbi uveljavljani varianti pot terjala dodatnih 24,63 m2 zemljišča, in to le v škodo prvega in drugega nasprotnega udeleženca, pot kot jo je določilo sodišče, pa le 15 m2 zemljišča, pri čemer je ta površina razpršena v breme treh različnih lastnikov zemljišč.

Predlagatelja postopka v pritožbi tudi neutemeljeno navajata, da bi za odločitev o nujni poti zadoščalo, da se ta določi za hojo in vožnjo. Sklep o določitvi nujne poti mora namreč po 145. čl. ZNP poleg natančnega poteka nujne poti obsegati tudi način uporabe poti. Sodišče je z izpodbijanim sklepom predlagateljema dovolilo uporabo v okviru potreb, zatrjevanih pred prvostopenjskim sodiščem.

Tudi pritožba glede stroškov ni utemeljena, saj pritožba ne konkretizira, kateri so tisti stroški, ki jih sodišče nasprotnima udeležencema ne bi smelo priznati.

Pritožbo predlagateljev je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbi prvega in drugega nasprotnega udeleženca: Glede na to, da gre za določitev poti v korist predlagateljev, je potrebno pritrditi nasprotnima udeležencema, da jima ni mogoče naložiti aktivnega ravnanja za usposobitev poti, sta pa dolžna, glede na to, da je pot določena po trasi, ki tako usposobitev terja, dopustiti izvedbo potrebnih del. Na naroku dne 16.4.2003 (list. št. 130 spisa) je tudi sam pooblaščenec predlagateljev predlagal, naj njima sodišče naloži, da na svoje stroške uredita dostop tako, da poskrbita za odstranitev obstoječega kamnitega zidu na parc. št. 5070, 5073/2 in 5073/1 in ponovno postavitev enakega kamnitega zidu na del, ki predstavlja mejno linijo določene nujne poti. Prvostopenjsko sodišče temu ni sledilo, temveč je naložilo izvedbo teh del nasprotnima udeležencema, odločitev pa utemeljilo s tem, da so v okviru nadomestila, ki sta ga dolžna plačati predlagatelja, upoštevani tudi stroški, ki bodo nastali z ustanovitvijo nujne poti. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča prvi in drugi nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno opozarjata, da za aktivno ravnanje, ki jima je bilo naloženo s sklepom sodišča, v SPZ ni podlage. Nujna pot je po našem pravu omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, zato je mogoče tudi z analogno uporabo 2. odst. 219. čl. SPZ, ki določa, da v primeru, ko je potrebno za izvrševanje stvarne služnosti opraviti kakšno dejanje, krije stroške takega dejanja lastnik gospodujoče stvari, priti do zaključka, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pod točko IV in V izreka sklepa materialnopravno zgrešena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prvega in drugega nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se točka IV izreka sklepa, ki se nanaša na oba pritožnika, glasi tako, da sta jima dolžna predlagatelja plačati le 65.992,00 SIT (za odvzeto zemljišče v obsegu 7 m2 in za 18 kom. uničenega grmovja) in na račun revalorizacije za čas od 31.10.2003 do 3.12.2003 še 361,98 SIT, skupaj torej 66.353,98 SIT, v točki V pa tako, da se nasprotnima udeležencema naloži, da sta na svoji nepremičnini dolžna predlagateljema dopustiti izkop zemljišča in njegovo utrditev ter prestavitev obstoječega kamnitega podpornega zidu na skrajno južno mejno linijo določene nujne poti.

Ker se četrti in peti nasprotni udeleženec zoper odločitev nista pritožila, pritožbeno sodišče v ostali del odločbe ni posegalo.

Po 146. čl. ZNP stroške postopka za določitev nujne poti trpi predlagatelj, ker gre za postopek, ki se izvaja v njegovo korist. Ker sta v obravnavanem primeru nasprotna udeleženca s pritožbo uspela, sta do povrnitve pritožbenih stroškov upravičena, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta jima predlagatelja dolžna povrniti 56.350,00 sit pritožbenih stroškov ( sestava pritožbe 250 odv. točk, 20% DDV, 2% materialni stroški, sodna taksa 22.800,00 sit).