Jedro

Če delavec vloži tožbo po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, je tožba prepozna, tudi če je delavec tožbo prepozno vložil zato, ker mu je delodajalec v odpovedi PZ podal napačen pravni pouk, da je ugovor dolžan podati pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo, od nje odvesti davke in prispeve ter mu izplačati neto plačo za čas od dne 1.1.2004 dalje do reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

29.12.2003 in odločbe z dne 19.1.2004, glede ugotovitve, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31.12.2003 in mu še vedno traja, ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik v sporu uveljavil sodno varstvo po preteku 30 dnevnega zakonskega roka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč., 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je od tožene stranke prejel pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ga je tožena stranka pravno poučila, da ima pravico do ugovora. To pravico je izrabil in na odločitev tožene stranke čakal do dne 19.1.2004, ko je prejel dokončno odločbo o izredni odpovedi delovnega razmerja. V nadaljevanju je pravilno v 30 dnevnem zakonskem roku vložil tožbo pri sodišču prve stopnje.

Ne strinja se, da je v sporu vložil tožbo prepozno. Tožena stranka ga je s pravnim poukom dejansko zavedla, saj je utemeljeno pričakoval, da ga bo pozvala na razgovor in dokončno odločila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Je povsem pravno neuka stranka. V kolikor pravni pouk v odpovedi pogodbe dejansko ni bil potreben, mu to ne more biti v škodo. Pravne posledice naj nosi tista stranka, ki je v odpovedi podala napačen pravni pouk. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz.

podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V zadevi je pravno neuka stranka tudi sama, in ne zgolj tožnik, ki ga zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Opozarja na problematiko nove delovnopravne zakonodaje in dejstvo, da kolektivna pogodba dejavnosti še ni usklajena z zakonom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi in sklepu na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V skladu z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvideno neposredno sodno varstvo v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe. Rok iz navedene zakonske določbe ni procesne, temveč materialne narave. Gre za izključevalni oz.

prekluzivni rok, ki je določen v materialnem pravu. Razlika med procesnim in materialnim rokom je v tem, da stranka v primeru zamude procesnega roka lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje, kar pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Rok za vložitev tožbe je zato določen v materialnem zakonu, to je v ZDR. Pri navedenem roku lahko delavec uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper ravnanje delodajalca, v kar spada tudi pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je tako 30 dnevni rok iz določbe

3. odst. 204. čl. ZDR prekluziven rok, zaradi česar delavec z njegovim potekom izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi gre za izjavo volje delodajalca, glede katere ni predpisano, da se izda v obliki odločbe, saj o tem zadostuje zgolj pisna izjava in obrazložitev odpovednih razlogov. V konkretnem primeru je tožena stranka z odločbo z dne 29.12.2003 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel dne 7.1.2004. Vendar je tožnik, ki je ugovarjal zoper odpoved pogodbe, šele dne

13.2.2004, to je po izteku predpisanega 30 dnevnega roka, vložil tožbo pri delovnem sodišču. Neutemeljena je pritožba, da je tožnik v zadevi pravočasno uveljavil sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožena stranka res podala tožniku v pisni odpovedi napačen pravni pouk, saj določbe ZDR ne poznajo več notranjega postopka varstva pravic pri delodajalcu. Vendar bi moral tožnik kljub takšnemu pravnemu pouku takoj po prejemu pisne odpovedi pogodbe upoštevati prekluzivni 30 dnevni rok iz določbe 3. odst. 204. čl. ZDR in, v kolikor je želel uveljaviti varstvo pravic iz delovnega razmerja, pravočasno vložiti tožbo pri pristojnem delovnem sodišču. Ker je vložil tožbo po preteku navedenega zakonskega roka, je uveljavil sodno varstvo prepozno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je v zadevi zavrglo tožbo. Ob tako sprejetih pravnih razlogih je imelo sodišče prve stopnje tudi vso podlago za zavrnitev dajatvenega zahtevka iz naslova nadomestila plače, kar je tožnik uveljavljal v posledici odpovedi pogodbe in prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa ugotovilo, da tožnikovi pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).