Jedro

S trditvami tožene stranke, povzetimi v prejšnji točki te obrazložitve, je vprašanje materialne upravičenosti za uveljavljanje terjatve iz naslova obratovalnih stroškov in skupnih stroškov postalo sporno. Tožeča stranka bi v pripravljalni vlogi zato morala zatrjevati in tudi izkazati, da toži za svojo materialno pravico. S predložitvijo pogodbe je tožnica izkazala kvečjemu svojo prejšnjo navedbo, da je upravnik poslovne stavbe, v zvezi s katero v tem postopku zahteva plačilo obratovalnih in skupnih stroškov, ne pa dejstva, da je v njej podlaga, skladno s katero lahko tožeča stranka od etažnih lastnikov zahteva povrnitev omenjenih stroškov v svojem imenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 151767/2014 z dne 11. 11. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne (I. točka izreka sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 102,58 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je „iz vseh pritožbenih razlogov“ po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži nastale stroške postopka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišče prve stopnje potrdi. Tudi ona je priglasila stroške v zvezi s pritožbo - tj. stroške odgovora na pritožbo.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva plačilo obratovalnih stroškov in skupnih stroškov za poslovni prostor, ki se nahaja v poslovnem centru na naslovu X. Lastnik poslovnega prostora je H. d.o.o. - tj. tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije njen zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni trdila (in izkazala), da so etažni lastniki nanjo prenesli materialno upravičenje za izterjavo stroškov obratovanja in skupnih stroškov, niti da je za stroške, katerih plačilo zahteva v tem postopku, založila lastna denarna sredstva. Navedlo je, da je po določilih Stvarnopravnega zakonika(2) (v nadaljevanju SPZ) tožeča stranka kot upravnik le zastopnik etažnih lastnikov in tožbe ne vloži v svojem imenu (za tak primer pa v tej zadevi ne gre).

8. Tovrstne odločitve uvodni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 285. člena ZPP (o materialnem procesnem vodstvu), ker je postopek vodilo tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da je vprašanje aktivne legitimacije sporno, s tem pa nadalje tudi tožničino pravico do izjave po 22. členu(3) Ustave RS(4), ne more omajati. Pritožbeno sodišče ga je sicer kot dopusten pritožbeni razlog (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP) presojalo z vidika pravice do obravnavanja pred sodiščem, a je ugotovilo, da kršitev le-te v obravnavani zadevi ni podana.

9. Tožena stranka je namreč že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2015 ugovarjala, da tožeča stranka ni navedla, na kateri podlagi zneske dolguje tožena stranka njej (torej tožeči stranki) in ne dobaviteljem - predmet računov so namreč storitve, ki jih ne opravlja tožeča stranka. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je na pomanjkljivosti v trditvah v zvezi z aktivno legitimacijo (tj. da je tožeča stranka nosilec pravice iz obligacijskega razmerja, na katero se nanaša spor) tožečo stranko pravočasno opozorila že tožena stranka, zaradi česar prvostopenjskemu sodišču v zvezi s tem materialnega procesnega vodstva ni bilo potrebno izvajati. Če namreč stranki pomanjkljivosti v pravno odločilnih dejstvih nakaže že nasprotna stranka, prva mora računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke. Opozorilo sodišča v takem primeru zato ni potrebno.(5) To pa za obravnavani primer pomeni, da sodišče prve stopnje določila 285. člena ZP ni prekršilo.

10. Vsled predhodno opisanega pa tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da ni mogla vedeti, da je vprašanje aktivne legitimacije sporno in da sodišče prve stopnje zato ne bi smelo ugotavljati, ali je izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke. S trditvami tožene stranke, povzetimi v prejšnji točki te obrazložitve, je vprašanje materialne upravičenosti za uveljavljanje terjatve iz naslova obratovalnih stroškov in skupnih stroškov postalo sporno. Tožeča stranka bi v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2015 zato morala zatrjevati in tudi izkazati, da toži za svojo materialno pravico. Tovrsten izkaz ji namreč zgolj s predložitvijo Pogodbe o upravljanju z dne 22. 7. 2014 (ki naj bi bila potrditvah tožeče stranke zavezujoča tudi za toženo stranko in kot takšna dokaz utemeljenosti temelja vtoževanega zahtevka) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel. S predložitvijo omenjene pogodbe je tožnica izkazala kvečjemu svojo prejšnjo navedbo, da je upravnik poslovne stavbe, v zvezi s katero v tem postopku zahteva plačilo obratovalnih in skupnih stroškov, ne pa dejstva, da je v njej podlaga, skladno s katero lahko tožeča stranka od etažnih lastnikov zahteva povrnitev omenjenih stroškov v svojem imenu.

11. Tožeča stranka namreč v vlogi z dne 16. 3. 2015 ni prerekala trditve toženke, da so predmet računov (le) storitve, ki jih ne opravlja tožeča stranka(6). Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklepalo, da je v obravnavani zadevi sporna aktivna legitimacija tožeče stranke kot upravnika za izterjavo obratovalnih stroškov. Pravilno je zato pojasnilo tudi, da bi za izkaz te, tožeča stranka morala zatrjevati in izkazati, da so etažni lastniki nanjo prenesli materialno pravna upravičenja ali pa, da je stroške, katerih plačilo zahteva v tej pravdi, plačala iz lastnih denarnih sredstev (in bi zato tožbo v svojem imenu lahko vložila na podlagi pravil o zakoniti subrogaciji - nosilec obveznosti materialnega prava namreč ni upravnik,(7) preide pa z izpolnitvijo nanj pravica upnika, tj. dobavitelja).

12. Ker tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni zatrjevala nobenega od prikazanih materialnih upravičenj, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna. Stvarna legitimacija se namreč nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa v predmetni zadevi ni ponudila ustrezne dejstvene podlage, na kateri bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo, da njena pravica iz obligacijskega razmerja obstoji, kljub temu, da ji to dolžnost nalagajo 7., 180. in 212. člen ZPP (in da jo je na pomanjkljivosti v zvezi z aktivno legitimacijo opozorila tožena stranka). Sodišče prve stopnje ji je zato pravilno pojasnilo, da bi navedeno morala zatrjevati, da bi z zahtevkom uspela. To pa ne glede na to, da na ta način ugovora ni formirala že tožena stranka. Pravo pozna sodišče in za ugovor v zvezi s pomanjkanjem aktivne legitimacije zadošča, da tožena stranka navede, da tožnica ni pojasnila, zakaj je tožena stranka dolžna vtoževane stroške plačati njej in ne dobaviteljem. Ni namreč potrebno, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, da tožena stranka ugovorne navedbe oblikuje na način, ki že pomeni konkluzijo v obliki pravniške abstrakcije.

13. Vse obrazloženo pa pomeni, da sodišče prve stopnje uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Dolžnost izvedbe materialnega procesnega vodstva ga zaradi opozoril nasprotne stranke ni vezala. Prav tako skladno z obrazložitvijo iz prejšnje točke te sodbe dejstev ni ugotavljalo mimo trditvene podlage tožene stranke. V 12. točki obrazložitve je namreč pojasnjevalo zgolj pravo, pri tem pa povsem utemeljeno pritrdilo ugovoru tožene stranke, da za izkaz utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka tožeča stranka ni ponudila vseh relevantnih dejstev - ni namreč pojasnila, na kateri podlagi (oziroma zakaj) tožena stranka vtoževane zneske dolguje njej in ne dobaviteljem storitev. Pritožba tožeče stranke je v zvezi s tem pritožbenim razlogom zato neutemeljena.

14. Neupoštevne pa so pritožbene trditve, da iz predloženih računov nedvoumno izhaja, da so zaračunane storitve tožeče stranke kot upravnika, da tožeča stranka vtožuje svoje storitve ter da je tožeča stranka prav tako poravnala dobave in storitve zunanjih izvajalcev. Tožeča stranka jih namreč ni ponudila v vlogah, predvidenih v 452. členu ZPP (453. člen ZPP).

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neutemeljene in delno za neupoštevne. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa stroškovno ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). K rešitvi pritožbe namreč ni prispeval. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13. Op. št. (3): Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Op. št. (4): Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 in 47/13. Op. št. (5): mag. Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 592. Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015 in III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014. Op. št. (6): Če bi tožeča stranka vtoževala plačilo stroškov upravljanja v ožjem smislu, torej plačilo za storitve, ki jih je sama opravila kot upravnik, bi namreč Pogodba o upravljanju lahko predstavljala relevantno pravno podlago.

Op. št. (7): Primerjaj 115. člen SPZ, po katerem so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače.