Jedro

Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja je dovolj, da obstaja eden od razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 27. člena ZAzil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), po predhodnem zaslišanju tožnika, ugodilo tožnikovi pritožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 6.10.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 1. in 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineje 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št.134/2003), omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 6.10.2005 do dne 6.1.2006 (1. točka izreka), in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (ugotovila je, da prosilec za azil ne poseduje nobenega dokumenta o izkazovanju identitete) in suma zlorabe azilnega postopka (namen podaje prošnje za azil je izrazil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, kjer je bil nastanjen zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz Republike Slovenije, po izdani odločbi o prekršku Policijske postaje L.V. z dne 22.9.2005). Po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je mogoče istovetnost prosilca za azil s standardom gotovosti ugotoviti le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, saj za takšno sklepanje ni podlage v ZAzil. Ta okoliščina pa v obravnavanem primeru na pravilnost odločitve tožene stranke sama po sebi ne bi mogla vplivati ob dejstvu, da je tožena stranka svojo odločitev hkrati oprla tudi na določbe 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil in sicer na podlagi sklepanja, da v tožnikovem primeru obstaja sum, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alineja 36. člena ZAzil). To sklepanje pa je po presoji prvostopnega sodišča preuranjeno. Izpodbijani sklep po presoji prvostopnega sodišča ne vsebuje obrazložitve o vseh relevantnih okoliščinah konkretnega primera, zlasti v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je azil uveljavljal že na PP L.V., dne 22.9.2005, in da je s pisno vlogo (aneks) z dne 24.9.2005, le še dodatno pisno urgiral glede odločitve. Navaja, da spora ne more rešiti, ker so bila dejstva v izpodbijanem sklepu v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, posledično pa je bil tako preuranjen tudi sklep tožene stranke o dejanskem stanju.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Res je, da ZAzil ne določa izrecno, na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil, zato je treba smiselno upoštevati celotni pravni red Republike Slovenije in veljavno zakonodajo. Prosilec za azil mora namreč v skladu z 17. členom ZAzil spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije. Zato je pri ugotavljanju identitete prosilca za azil treba upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v Republiki Sloveniji. Na podlagi veljavne zakonodaje je mogoče identiteto oziroma istovetnost dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, to je s potnim listom, osebno izkaznico ali vozniškim dovoljenjem. Vse te dokumente izdajo uradni organi in imajo poleg osebnih podatkov imetnika tudi njegovo fotografijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti identiteto oziroma istovetnost. Dejstvo je, da prosilci za azil pogosto pri odhodu iz izvorne države s seboj ne vzamejo dokumentov, vendar morajo zato ob formalni vložitvi prošnje za azil v nadaljevanju azilnega postopka svojo istovetnost in vse ostale razloge ustrezno pojasniti, saj so v skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil dolžni aktivno sodelovati s pristojnimi organi. To pa pomeni, da mora prosilec za azil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in so pomembna za postopek. Meni tudi, da njeno sklepanje, da je tožnik prošnjo za azil vložil le z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, ni preuranjeno. Če bi prosilec za azil že pri Policijski postaji L.V. izrazil željo zaprositi za azil v Republiki Sloveniji, ga ta ne bi obravnavala zaradi nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo in ne bi bil nastanjen v Centru za tujce, temveč bi bil pripeljan v azilni dom. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in potrdi izpodbijani sklep tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alineja) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alineja). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Tudi ni sporno, da v azilnem postopku tožena stranka ni ugotovila tožnikove istovetnost, saj tožnik v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Ugotovitev istovetnosti prosilca za azil pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča za nadaljevanje azilnega postopka bistvenega pomembna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijanem sklepu v zvezi z dokazovanjem identitete v azilnih postopkih, glede na dejstvo, da ZAzil ne določa na kakšen način se identiteta prosilca za azil ugotavlja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je tudi v obravnavanem primeru, potrebno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker takšno ugotavljanje traja določen čas, prosilcu za azil pa niti ni mogoče, ne da bi se prej ugotovila njegova identiteta, izdati izkaznice v skladu z določbami 57. člena ZAzil (izkaznica prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji), je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. V tem primeru tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka, ki je bil po presoji pritožbenega sodišča uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom za ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil. Po presoji pritožbenega sodišča pa ima prvostopno sodišče prav v tistem delu izpodbijane sodbe, ko ugotavlja, da je sklepanje tožene stranke, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, ker naj bi vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, preuranjeno. Ob okoliščinah, ki jih prvostopno sodišče navaja in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ne navaja ponovno, in ob tem, da je v odločbi o prekršku (z dne 22.9.2005) prekrškovni organ sam navajal, da je "posebej proučil razloge za azil", kar niti ne sodi v njegovo pristojnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja dvom, ali drži tožnikovo zatrjevanje, da je že pri navedenem organu izrazil namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. V tem delu so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstva v izpodbijanem sklepu tožene stranke v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je bil zato tudi preuranjen sklep o dejanskem stanju, ki je podlaga za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil. Ker pa je za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja dovolj, da obstaja eden od razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 27. člena ZAzil, je v obravnavanem primeru, ko je bilo pravilno ugotovljeno, da obstaja razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, pravilna odločitev tožene stranke, da je tožniku začasno omejila gibanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.