Up-185/01 - 5

9. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ter B. B. in C. C. iz Z., ki jih zastopa Č. Č., odvetnik v V., na seji senata dne 2. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 487/2000-2 z dne 1. 2. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1488/98-8 z dne 8. 3. 2000 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/0011/98 z dne 13. 7. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na dolgotrajnost upravnega postopka, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V denacionalizacijskem postopku je Ministrstvo za okolje in prostor v pritožbenem postopku odpravilo odločbo prvostopnega upravnega organa in odločilo o vrnitvi podržavljenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, ker predlog za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP) ni bil vložen v roku iz 11. člena ZLPP. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožniki navajajo, da je upravni organ prve stopnje kršil pravico pritožnikov do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) oziroma pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), ker ni odločal o zahtevi za denacionalizacijo pred lastninskim preoblikovanjem "prvotnega zavezanca". Ker naj bi se ta preoblikoval pred 7. 6. 1993, naj bi pritožniki niti ne imeli možnost uspešno uveljavljati začasno odredbo po ZLPP.

3.Onemogočeno pa naj bi jim bilo tudi "doseči vrnitev v prejšnje stanje". S tem naj bi jim bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Onemogočen naj bi jim bil položaj stranke v lastninskem preoblikovanju oziroma v upravnem postopku. Pritožniki menijo, da gre za kolizijo med njihovo "denacionalizacijsko pravico" in lastninskimi upravičenji podjetij. ZLPP naj bi zato moral v končnih določbah natančno določiti, katere predpise ta zakon nadomešča in katere predpise razveljavlja. Ker tega ni storil, naj bi bilo treba šteti, da določbe Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) veljajo za vse upravičence, ki so vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja v naravi. V nasprotnem naj bi šlo za upravičence dveh vrst, kar naj bi bilo v nasprotju s 14. členom Ustave. Pritožniki menijo tudi, da drugi odstavek 15. člena ZLPP ni v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava. Izpodbijanim odločitvam pa očitajo tudi, da niso upoštevale določb 88. in 89. člena ZDen, ker naj bi ob spoštovanju teh določb začasna odredba po ZLPP sploh ne bila potrebna.

Pritožniki menijo, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta preuranjeno, pred rešitvijo predhodnih vprašanj, od katerih naj bi bila odvisna končna rešitev. Zato naj bi jim bile kršene pravice iz 2., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave.

B.

4.Pritožniki v ustavni pritožbi predvsem ponavljajo argumente glede uporabe materialnega prava, s katerimi niso uspeli v upravnem postopku in v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

5.Po navedenem Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker člen 2 Ustave ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

6.Zgolj okoliščina, da pritožniki pravo razumejo drugače kot sodišče, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožniki namreč niso izkazali, da bi bilo pravno stališče, da je pravica do vračila podržavljenega premoženja v naravi ugasnila, ker je bil zamujen prekluzivni rok za vložitev zahteve za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Določbe ZLPP, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-147/93 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95 in OdlUS IV, 5) že presojalo in ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo. V tem postopku bi torej za zatrjevane kršitve človekovih pravic lahko šlo, če bi bila pritožnikom zavrnjena zahteva za vrnitev v naravi, kljub pravočasno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ker predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP niso niti vložili, pritožniki ustavne pritožbe ne morejo utemeljevati z zatrjevanjem, da niso imeli možnosti uspeti s takim predlogom. Navedbe pritožnikov, ki se nanašajo na postopke lastninskega preoblikovanja, ter navedbe o kršitvah človekovih pravic v teh postopkih, pa v postopku odločanja o ustavni pritožbi zoper izpodbijane sodbe, niso relevantne.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, v katerem pritožniki sicer zatrjujejo kršitev pravice do odločanja upravnega organa prve stopnje brez nepotrebnega odlašanja, dejansko pa gre za zatrjevanje, da upravni organ ni odločil v predpisanem roku (molk upravnega organa prve stopnje), ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Pritožniki so namreč v upravnem postopku imeli na voljo tako pritožbo zaradi molka upravnega organa prve stopnje (246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP86 in 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP) kot tudi tožbo v upravnem sporu (8. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl - ZUS77 in 4. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS), če upravni akt ni bil izdan v predpisanem roku. Pritožniki pa niso izkazali, da bi to možnost pravnega varstva izčrpali. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan