Jedro

Ker delodajalec ni upravičen do vračila obračunanih nadomestil plač s strani toženca le v primerih, ki so določeni v 4. odstavku 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, med katerimi pa ni stanja, ko je bila pri delavcu oziroma zavarovancu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotovljena trajna delna nezmožnost za delo, ima delodajalec pravico do povrnitve izplačanih nadomestil plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ugotovljene z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, kljub temu da je bila delavcu oziroma zavarovancu že med trajanjem bolniškega staleža kot invalidu III. kategorije priznana pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo: „1. Odpravijo se odločbe tožene stranke - št. ... z dne 30 . 10. 2006, - št. ... z dne 7. 9. 2006, - št. ... z dne 3. 4. 2007 in - št. ... z dne 5. 2. 2007. 2. Tožeča stranka je za svojega delavca S.K., rojenega 22. 12. 1962 za odboje od 1. 7. 2006 do 31. 7. 2006 in za obdobje od 1. 12. 2006 do 31. 12. 2006 upravičena s strani tožene stranke do refundacije nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas in sicer v znesku 556,90 EUR za obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 7. 2006 ter v znesku 571,50 EUR za obdobje od 1. 12. 2006 do 31. 12. 2006. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki na obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 7. 2006 plačati premalo izplačano nadomestilo plače v višini 278,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2006 dalje do plačila, in za obdobje od 1. 12. 2006 do 31. 12. 2006 plačati premalo izplačano nadomestilo plače v višini 285,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka, v višini 1.535,08 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahteve tožeče stranke zavrne kot neutemeljene in odloči, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka. Meni, da je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na predpise s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri tem pa v celoti ignoriralo predpise, ki urejajo pravico do nadomestil plače za čas začasne zadržanosti od dela. Odločba ZPIZ-a o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti je postala dokončna in s tem tudi izvršljiva ter tako od takrat dalje delavec ni mogel imeti več delovnega razmerja za 8 urni delovni čas, saj bi to pomenilo kršitev njegovih pravic, ki izhajajo iz dokončnega upravnega akta. Pričetek izplačevanja nadomestila plače za čas tako ugotovljene trajne nezmožnosti za delo, ki se presoja po določilih ZPIZ-1, pa ne vpliva na dejstvo, da ima delavec od dne dokončnosti navedene odločbe dalje, pravico do dela v skrajšanem delovnem času in za to ni nobenega dvoma, da nadomestilo za 4 ure, ko je bil delavec spoznan za trajno nezmožnega za delo, lahko bremeni le pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne toženke. Ko je delavec pridobil pravico do dela v 4-urnem delovnem času bi moral od dokončnosti invalidske odločbe dalje pričeti delati s skrajšanim delovnim časom pa tega ni pričel. Določbe ZPIZ in ZZVZZ je potrebno tolmačiti z vidika ciljev in namenov zakonske ureditve obveznega invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, predvsem v smeri zaščite zavarovanih oseb v primeru začasne oz. trajne delovne nezmožnosti. Tudi imenovani zdravnik je lahko ugotavljal glede na navedeno zavarovančevo zmožnost oz. nezmožnost za delo, le glede na njegovo 4-urno delovno obveznost, kar izhaja tudi iz potrdil opravičene zadržanosti od dela z dne 26. 7. 2006 in z dne 21. 12. 2006. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo toženke, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo pravo materialno pravo ter so naziranja in stališča toženke popolnoma napačna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedbe pritožbe pa pritožbeno sodišče še dodaja.

V tej zadevi se spor nanaša na pravice delodajalca do povrnitve nadomestil plač, izplačanih delavcu, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela imajo na podlagi 1. alineje 28. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ) tudi zavarovanci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, in jim gre nadomestilo, na podlagi določbe 29. člena ZZVZZ, na podlagi mnenje osebnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije od prvega dne zadržanosti od dela, zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik, ter poškodb, nastalih v okoliščinah iz 18. člena tega zakona, ter od 31. dne zadržanosti od dela v vseh drugih primerih. Zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bil delavec tožeče stranke S.K. po odločbi imenovanega zdravnika z dne 1. 6. 2006 nezmožen za delo v času od 31. 3. 2006 do 3. 8. 2006 in prav tako po odločbi imenovanega zdravnika z dne 30. 11. 2006 v obdobju od 1. 12. 2006 do 1. 2. 2007. Obe odločbi sta postali pravnomočni.

Pravice do nadomestila plače ter postopek uveljavljanja teh pravic podrobneje urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila). Po 2. odstavku 229. člena Pravil nadomestila plač izplačujejo delavcem, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, njihovi delodajalci. Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne delodajalcem izplačana nadomestila plač po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priloženo ustrezno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Delodajalec ni upravičen do vračila obračunanih nadomestil plač s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje v primerih, ki jih določa 4. odstavek 229. člena ZZVZZ, in sicer: če jih delodajalec ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni; če ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu v primeru začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 dni, in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni; in če v primeru začasne nezmožnosti za delo, ko gre nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena. V konkretnem sporu ne gre za nobenega od navedenih primerov. Med navedenimi primeri namreč ni dejanskega stanja, ko bi bila pri zavarovancu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotovljena trajna delna nezmožnost za delo. Podlaga za uveljavitev nadomestila plače je listina, ki jo, na podlagi 230. člena Pravil izda zdravnik, pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Dejstvo, da je pristojni organ zavarovancu S.K. dne 17. 10. 2005 izdal odločbo o uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ki je sicer postala dokončna, bila pa kasneje sicer s pravnomočno sodbo Psp 761/2006 odpravljena, na njegovo pravico do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela ne vpliva, saj se le-ta prizna na podlagi sklepov pristojnega imenovanega zdravnika, ki je za S.K. ugotovil začasno nezmožnost za delo. Pravico do nadomestila za polni delovni čas zaradi začasne zadržanosti od dela bi izgubil le v primeru, da bi mu zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dokončno in izvršljivo odločbo priznal pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. V spornem obdobje torej tožnik ni imel odločbe o priznanju pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, zato je odklonitev pravice do nadomestila za polni delovni čas ter zavrnitev zahtevka za povrnitev nadomestila delodajalcu v nasprotju z določbami 229. in 230. člena Pravil. Glede na navedeno pravno stališče pritožbenega sodišča so pravno povsem nepomembne trditve tožene stranke v pritožbi, da zavarovanec ni mogel imeti več delovnega razmerja za 8 urni delovni čas in, da nadomestilo za 4 ure, ko je bil zavarovanec poznan za trajno nezmožnega za delo, lahko obremeni le pokojninsko in invalidsko zavarovanja in ne tožene stranke. Pritožbeno sodišče prav tako ne more pritrditi graji pritožbe, da je sodišče prve stopnje v svojih razlogih kot materialnopravno podlago navajalo zgolj Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), saj je iz obrazložitve razvidno, da je kot pravno podlago sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve jasno navedlo tudi 29. člen ZZVZZ.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je štelo odgovor na pritožbo za nepotreben, saj ni v ničemer prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve, in odločilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.