Jedro

Bistveno nepopolne informacije (polresnice) so lahko neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja. Če iz izrečene trditve druge osebe, ki resničnega stanja ne poznajo, logično in izkustveno praviloma sklepajo na drugo okoliščino oziroma posledico, ki pa v resnici ni nastala in storilec to zamolči, ker hoče, da bi drugi o nekom mislili, da o njem takšna negativna okoliščina obstaja in ga na tak način očrni, bi bili izpolnjeni znaki tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo pritožbi zasebnega tožilca S.V.M. in je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo v celoti ugodeno ugovoru obdolženke zoper zasebno tožbo, spremenilo tako, da je ugovor glede dejanja pod točko 2. zasebne tožbe zavrnilo, razveljavilo je sklep o stroških kazenskega postopka, zavrnilo pa je pritožbo zasebnega tožilca zoper zavrženje zasebne tožbe glede kaznivega dejanja, opisanega v 1. točki.

Zoper del sklepa, v katerem je bilo ugodeno pritožbi zasebnega tožilca, je zagovornik obdolženke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanje, kot je opisano v zasebni tožbi, nima znakov kaznivega dejanja obrekovanja, saj sta obe trditvi obdolženke, namreč, da so se po objavi, da zasebni tožilec kandidira za notarja, pritožili številni občani, in da ga je odvetniška zbornica suspendirala, resnični. Resničnost teh trditev izhaja tudi iz zasebne tožbe. Izjava obdolženke, da "vsi vemo, kaj to pomeni", pa je njeno mnenje, ne pa trditev v smislu 170. člena KZ. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi moralo sodišče prve stopnje "izhajati iz predpostavke, da so navedbe v zasebni tožbi točne, dejstva, ki nasprotujejo tistemu, kar se navaja v zasebni tožbi, pa bo mogoče uveljavljati le po opravljeni glavni obravnavi." Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je bila vložena prepozno, je pa tudi neutemeljena. Zasebni tožilec je bil sicer res v suspenzu v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem pa ni prišlo do obsodbe, kar je obdolženka zamolčala in ga s trditvijo, da je bil v suspenzu in insinuacijo, da vsi vedo, kaj to pomeni, prikazala kot osumjenca nečastnih dejanj. Predlaga, da se spis vrne sodišču prve stopnje, da nadaljuje postopek, ker je bila zahteva vložena le zaradi zavlačevanja postopka.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti je sicer dovoljena in pravočasna, ni pa utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Izpodbijani sklep je Višje sodišče izdalo na drugi stopnji na podlagi 1. odstavka 283. člena ZKP, zato zoper njega v skladu z določbo 1. odstavka 399. člena ZKP ni pritožbe, je torej pravnomočen in je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

Po podatkih v vročilnici (priloga l.št. 130) je bil izpodbijani sklep vročen zagovorniku dne 23.2.1998, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložil dne 25.2.1998, torej pred potekom 3-mesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva iz 3. odstavka 421. člena ZKP, zato je pravočasna.

Zmotno je stališče v zahtevi, da dejanje, kakor je opisano v točki 2.) zasebne tožbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja obrekovanja iz 1. odstavka 170. člena KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor o drugem trdi kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. V zasebni tožbi se pod točko 2. v začetku stavka in še enkrat na koncu opisa dejanja navaja, da je obdolženka o zasebnem tožilcu "vedoma neresnično trdila, da so se potem, ko se je njegovo ime pojavilo v časopisih, začeli oglašati številni občani ... z raznoraznimi pritožbami ..., da je ... nesporno dejstvo, da je bil ... suspendiran s strani odvetniške zbornice, vem, da vsi vemo kaj to pomeni! in je s tem insinuirala na zavržnost ravnanja zasebnega tožilca, čeprav je vedela, da je bil zasebni tožilec kaznivih dejanj, zaradi katerih mu je bil izrečen suspenz, bodisi oproščen, bodisi je bila izdana zavrnilna sodba, bodisi je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen ...".

Zasebna tožba torej posebej poudarja, da je trditev obdolženke, da so se zaradi kandidature zasebnega tožilca za notarja številni občani pritoževali, neresnična. Zmotno je zato stališče v zahtevi, da že iz zasebne tožbe same izhaja, da je bila ta trditev obdolženke resnična.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da se že v zasebni tožbi navaja, da je Odvetniška zbornica suspendirala zasebnega tožilca, torej, da ta del opisa dejanja sam po sebi ne vsebuje zakonskega znaka neresnične trditve. Toda tudi neresnične, a bistveno nepopolne informacije (polresnice), so lahko neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja. Če iz izrečene trditve druge osebe, ki resničnega stanja ne poznajo, logično in izkustveno praviloma sklepajo na drugo okoliščino oziroma posledico, ki pa v resnici ni nastala in storilec to zamolči, ker hoče, da bi drugi o nekom mislili, da o njem takšna negativna okoliščina obstaja in ga na tak način očrni, bi bili izpolnjeni znaki tega kaznivega dejanja. V drugem delu opisa kaznivega dejanja zasebna tožba očita obdolženki prav takšen način storitve, namreč, da je s trditvijo, da je odvetniška zbornica zasebnega tožilca suspendirala, kar je bilo res, pri drugih ljudeh povzročila sklep, da je ravnal zavrženo, kar pa ni res, ker je bil vseh očitkov v kazenskem postopku oproščen. Zahteva za varstvo zakonitosti ni upoštevala celotnega opisa dejanja, zato je prišla do zmotnega stališča, da že iz zasebne tožbe izhaja, da obdolženka ni trdila nič neresničnega.

Obrazložitev na 3. strani izpodbijanega sklepa, ki jo napada zahteva za varstvo zakonitosti, je treba razumeti tako, da se v fazi predhodnega preizkusa zasebne tožbe ugotavlja le, ali opis dejanja navaja in konkretizira vse zakonite znake kaznivega dejanja, ker gre za formalni preizkus po 2. odstavku 270. člena ZKP, ali so bili zakoniti znaki dejansko uresničeni, pa je stvar dokazovanja na glavni obravnavi.