Jedro

Ker je bilo v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni, dokončna odločba z dne 11. 11. 2015 pa spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje. Predlog za nepravo obnovo postopka je bil vložen 29. 11. 2016, zato lahko razveljavitev dokončne odločbe z dne 11. 11. 2015 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II., IV in V. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ..., št. dosjeja ... z dne 5. 2. 2018 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 10. 10. 2017 (I. tč. izreka), odločbo št. ... z dne 11. 11. 2015 pa razveljavilo in tožeči stranki priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje (II. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 9. 2015 do 30. 11. 2016 je zavrnilo (III. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (IV. tč. izreka) in da tožeči stranki povrne 299,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka). Presodilo je, da so izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 11. 11. 2015 ter priznanje vtoževane pravice.

2. Ugoditveno I., II., IV. in V. točko izreka sodbe izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da 1. odstavek 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) v konkretnem primeru ni uporabljiv. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bila zahteva z dne 31. 8. 2015 zavrnjena, saj je tožnik na dan izdaje odločbe 11. 11. 2015 sicer izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino po 399. členu, ne pa po 27. členu ZPIZ-2, zato mu ni bilo mogoče priznati 20 % starostne pokojnine po takratnem 3. odstavku 38. člena ZPIZ-2. Sodba VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017 ne more vplivati na odločitev v predmetni zadevi. Tudi sicer sodna praksa ni formalni pravni vir in so po Zakonu o sodiščih zavezujoča le načelna pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS. Ena sama sodba nadalje ne pomeni ustaljene sodne prakse in učinkuje le med konkretnima strankama. V zadevi, na katero se sklicuje sodišče ni bila sporna razveljavitev oz. sprememba po 183. členu ZPIZ-2, temveč drugačna interpretacija 3. odstavka 38. člena ZPIZ-2. Drugačna razlaga zakonske določbe, sprejeta v času, ko določba ni več veljala, ne more vplivati na pravilnost izdanih pravnomočnih odločb. Nadalje izpostavlja, da bi glede na 183. člen ZPIZ-2 sodišče moralo upoštevati, da se v vsebinskem smislu spreminja odločba z dne 11. 11. 2015 ter pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine določiti od izpolnitve pogojev po 399. členu ZPIZ-2. Torej najkasneje z dem 11. 11. 2015 zaradi odmere pokojninske dajatve. Učinek iz 3. odstavka 183. člena ZPIZ-2 omogoča le, da se priznana in odmerjena pokojnina iz leta 2015 prične izplačevati od 1. 12. 2016 dalje. V kolikor je pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine priznana s 1. 12. 2016, se tudi pogoji določajo na dan 1. 12. 2016. Ker ugoditvena sodba ni pravilna, ni dolžna povrniti stroškov postopka.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, meni, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno stanje pravilno uporabilo 183. člen ZPIZ-2 in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V predmetni zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 5. 2. 2018 in 10. 10. 2017 o zavrnitvi predloga za razveljavitev odločbe z dne 11. 11. 2015, da tožnik nima pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Gre za spor o nepravi obnovi upravnega postopka, zaradi razveljavitve dokončne odločbe o zavrnjenem izplačilu 20 % starostne pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka, izhaja, da je tožnik ob vložitvi zahteve 31. 8. 2015 sicer izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 399. členu ZPIZ-2, ne pa pogojev iz 27. člena istega zakona. Tedaj veljavni 38. člen ZPIZ-2 je tožena stranka razlagala in uporabljala na način, da je pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine priznavala le zavarovancem, ki so izpolnjevali pogoje iz 27. do 29. člena ZPIZ-2, ne pa zavarovancem, ki so izpolnjevali pogoje po posebnih predpisih iz 399. člena zakona. Prav slednje dejstvo pa je bistveno in edino odločilno za pozitivno odločitev o zahtevku v predmetni zadevi, saj v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku materialne določbe zakona, ki bi morale biti, niso bile oz. niso bile pravilno uporabljene.

Materialno pravna podlaga za rešitev zadeve

7. V okoliščinah konkretnega primera je sodišče pravilno uporabilo 183. člen ZPIZ‑2. Toženi zavod je namreč s 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 pooblaščen, da razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za inštitut neprave obnove postopka, končanega z dokončno pravnomočno upravno odločbo. Postopek je mogoče uvesti na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti v 10 letih od vročitve dokončne odločbe (2. odstavek), v obnovitvenem postopku izdana odločba pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oz. od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odstavek). Kršitev materialne določbe zakona pa je po stališču pritožbenega sodišča2 podana vselej, če jasna določba, ki bi morala biti, zaradi napačne interpretacije, ni bila uporabljena.

8. V obravnavani zadevi se kršitev nanaša na tedaj veljavni 3. odstavek 38. člena ZPIZ-2, po katerem so bili zavarovanci, ki so ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine ostali zavarovani v nespremenjenem obsegu, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve upravičeni do izplačila 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bili upravičeni na dan uveljavitve. Pravica do izplačila 20 % pokojnine ni bila pogojena z izpolnjevanjem pogojev iz 27. in 29. člena ZPIZ-2, kot zmotno zatrjuje pritožba. Takšna omejitev je uzakonjena šele z 39.a členom novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2B), ki velja in se uporablja od 1. 1. 2016 dalje in v predmetni zadevi ni uporabljiva. Pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnih določb ZPIZ‑2 pravico do izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine pred 1. 1. 2016 bilo potrebno priznati tudi zavarovancem, ki so izpolnili pogoje po posebnih predpisih (npr. Zakonu o policiji) v skladu 399. členom ZPIZ-2. 9. Ker je bilo v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) sta zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni, dokončna odločba z dne 11. 11. 2015 pa spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje. Predlog za nepravo obnovo postopka je bil vložen 29. 11. 2016, zato lahko razveljavitev dokončne odločbe z dne 11. 11. 2015 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje kot je pravilno razsojeno v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Toženkino stališče, da pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine ne bi smela biti priznana od 1. 12. 2016 dalje, ni pravilno. Sprememba dokončne odločbe učinkuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve, zato gre pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zagotovo od 1. 12. 2016 dalje, kot je zakonito razsojeno v izpodbijani II. tč. izreka sodbe.

Sicer pa je tožena stranka s IV. tč. izreka sodbe eksplicitno zavezana, da izda posebno odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine. Ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP-a bo ob pravilni uporabi materialnega prava dolžna sama ugotavljati izpolnitev pogojev, relevantnih za priznanje pravice do starostne pokojnine po 399. členu ZPIZ-2 in denarno dajatev zakonito odmeriti, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

11. Enako velja za neutemeljen pritožbeni očitek, češ da je za odločanje po 183. členu ZPIZ-2 uporabljeno stališče iz sodbe opr. št. VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017, čeprav že prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da ne gre za istovrstno zadevo. Bistveno je, da je v tožnikovem primeru prišlo do kršitve 38. člena v zvezi 399. členom ZPIZ-2. Zavračanje izplačila 20 % pokojnine po prehodni določbi 399. člena ZPIZ-2 ni bilo zakonito, saj 3. odst. 38. člena ZPIZ-2 ni določal, da bi bilo mogoče pravico priznati le zavarovancem, ki so izpolnjevali pogoje iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2. 12. Zaradi vsega obrazloženega je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku5(ZPP) potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem ugoditvenem delu, vključno s stroškovnim izrekom, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob uporabi 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Npr. v zadevi Psp 291/2018 z dne 6. 9. 2018. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004. 5 Ur. l. RS št. 73/07, 45/08 in 10/2017