Jedro

Sodišče prve stopnje je v okviru presoje, ali je posameznik prišteven ali ne, pravilno postopalo in najprej ugotavljalo obstoj biološkega pogoja neprištevnosti. Ker sodišče za ugotavljanje obstoja duševnih motenj in abnormnosti nima ustreznega strokovnega znanja, mora za ugotavljanje slednjih angažirati sodnega izvedenca psihiatrične stroke in je na njegov izvid in mnenje tudi vezano. V ta namen je sodišče prve stopnje angažiralo sodnega izvedenca dr. D. D. in zaradi nejasnosti v njegovem izvedenskem mnenju še dr. C. C. Po ugotovljenem obstoju biološkega pogoja neprištevnosti mora sodišče ugotavljati še obstoj psihološkega pogoja neprištevnosti in presoditi ali je prvi vzrok drugemu. Psihološki pogoj neprištevnosti je predmet vrednostne presoje sodišča in sodišče pri presoji ni vezano na izvid in mnenje sodnega izvedenca. Kljub temu pa sodišče tudi pri presoji obstoja psihološkega pogoja neprištevnosti izhaja iz izvedenskega mnenja in presoja, ali je diagnosticirana abnormnost obtoženca vplivala na njegovo sposobnost presoje in odločanja, kar mora sodni izvedenec sodišču opisati, pojasniti, pokazati mehanizme vplivanja določene abnormonosti na motnje v zaznavanju, mišljenju, razsojanju, zavesti, čustvovanju in volji. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je sodni izvedenec dr. C. C. dosegel zahtevane standarde in mu utemeljeno sledilo ter po tako opravljeni celostni presoji sprejelo zaključek o neprištevnosti obtoženca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja (tempore criminis).

Sodni izvedenec je pravilno upošteval poročilo toksikološke preiskave, ocenil vpliv alkohola pri konkretnem obtožencu in ugotovil, da je pri obtožencu, zaradi vpliva psihoaktivnih substanc, razum odpovedal in je reagiral tako kot je čutil ter je bilo njegovo ravnanje avtomatizirano. Vzrok stanju obtoženca sta bila alkohol kot vodilni in osebnostna motnja, katere karakteristike je alkohol le še stopnjeval. Ker pa ni mogoče ločiti, v kolikšni meri je na ravnanje obtoženca vplivala osebnostna motnja, prisotnost alkohola in benzodiazepama, in je potrebno vse tri elemente upoštevati kot celoto, ni mogoče pritrditi pritožnici, da je obtoženec storil kaznivo dejanja zaradi disocialne osebnostne motnje.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu, z vštetjem odvzema prostosti od 21.20 ure dne 3. 3. 2021 dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi kovinski izvijač s plastičnim ročajem rumene barve, skupne dolžine 230 mm, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju. Nadalje je odločilo še, da se obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po prvem odstavku 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Pod točko II izreka pa je obtoženca iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.500,00 EUR napotilo na pravdo. Nadalje je odločilo še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obtoženca v tem delu proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v stanju prištevnosti ter naj mu upoštevaje težo, naravo, druge okoliščine očitanih kaznivih dejanj in njegovo „predobravnavanost“ izreče zaporno kazen, in sicer naj mu določi za kaznivo dejanje pod točko I obtožnice kazen deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko II obtožnice kazen šest mesecev zapora, ter mu nato izreče enotno kazen eno leto in tri mesece zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila obtoženec in njegova zagovornica ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica kritizira odločitev sodišča prve stopnje, ki se je pri presoji o vprašanju neprištevnosti obtoženca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. C. C., in zatrjuje, da je sodni izvedenec zmožnost obtoženčevega samoobvladovanja nepravilno ocenjeval skozi prizmo njegove osebnostne motnje ter zastopa stališče, da bi moral sodni izvedenec odgovoriti na vprašanje, ali bi se bil povprečen posameznik v določenem stanju zmožen obvladati ali ne. Ker gre pri osebnostni motnji za osebnostno strukturo posameznika in za njegove osebne značilnosti, ki ga vodijo pri poseganju v pravice ostalih, slednja ne more predstavljati podlage za uveljavljanje posameznikove neprištevnosti. Nadalje pritožnica izpostavlja, da je sodni izvedenec na glavni obravnavi izpovedal, da alkohol stopnjuje karakteristike disocialne osebnostne motnje pri obtožencu, kar po stališču pritožnice pomeni, da je obtoženec očitana kazniva dejanja storil, ker so zaradi zaužitih substanc v ospredje prišle njegove osebnostne značilnosti. V kolikor pri obtožencu ne bi bila podana disocialna osebnostna motnja, potem do stanja neprištevnosti, kot ga opisuje sodni izvedenec, ne bi prišlo. Prav tako bi moral sodni izvedenec upoštevati, da je obtoženec alkoholik in ima razvito višjo stopnjo tolerance na alkohol. 6. Pritožnica nima prav. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje, ali je posameznik prišteven ali ne, pravilno postopalo in najprej ugotavljalo obstoj biološkega pogoja neprištevnosti. Ker sodišče za ugotavljanje obstoja duševnih motenj in abnormnosti nima ustreznega strokovnega znanja, mora za ugotavljanje slednjih angažirati sodnega izvedenca psihiatrične stroke in je na njegov izvid in mnenje tudi vezano. V ta namen je sodišče prve stopnje angažiralo sodnega izvedenca dr. D. D. in zaradi nejasnosti v njegovem izvedenskem mnenju še dr. C. C. Po ugotovljenem obstoju biološkega pogoja neprištevnosti mora sodišče ugotavljati še obstoj psihološkega pogoja neprištevnosti in presoditi ali je prvi vzrok drugemu. Psihološki pogoj neprištevnosti je predmet vrednostne presoje sodišča in sodišče pri presoji ni vezano na izvid in mnenje sodnega izvedenca. Kljub temu pa sodišče tudi pri presoji obstoja psihološkega pogoja neprištevnosti izhaja iz izvedenskega mnenja in presoja, ali je diagnosticirana abnormnost obtoženca vplivala na njegovo sposobnost presoje in odločanja, kar mora sodni izvedenec sodišču opisati, pojasniti, pokazati mehanizme vplivanja določene abnormonosti na motnje v zaznavanju, mišljenju, razsojanju, zavesti, čustvovanju in volji. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je sodni izvedenec dr. C. C. dosegel zahtevane standarde in mu utemeljeno sledilo ter po tako opravljeni celostni presoji sprejelo zaključek o neprištevnosti obtoženca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja (tempore criminis).

7. Dr. C. C. je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval zdravstveno dokumentacijo obtoženca, ugotovitve pri pregledu obtoženca, podatke o prisotnosti alkohola in psihoaktivnih substanc kritičnega dne, zaznave prič, ki so v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja in kasneje, bile v stiku z obtožencem in zagovor obtoženca, ki je navajal, da se dogajanja v zvezi z očitanima kaznivima dejanjema ne spominja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodni izvedenec upošteval vse razpoložljive podatke v konkretnem primeru in svoja opažanja, stališča, zaključke logično ter primerno obrazložil. Poleg tega je izvedensko mnenje dr. C. C. skladno z izvedenskim mnenjem dr. D. D., ki je tako kot dr. C. C. ugotovil, da je pri obtožencu podana duševna motnja – odvisnost od psihoaktivnih substanc, zlasti od alkohola. Odvisnost od alkohola in drugih psihoaktivnih substanc obtoženca spremlja od zgodnje mladosti dalje, pri čemer je v mladosti izkazano odvisnost od prepovedanih drog v starejši dobi zamenjal za odvisnost od alkohola. V skladu s pravno teorijo odvisnost od psihoaktivnih substanc predstavlja, kljub svoji prehodnosti in, ob izraženi volji posameznika, ozdravljivosti, duševno motnjo kot bolezensko stanje. V okviru presoje obstoja bolezenskega stanja obtoženca je sodišče prve stopnje tako pravilno sledilo sodnemu izvedencu dr. C. C. in ugotovilo, da je pri obtožencu podana duševna motnja – odvisnost od psihoaktivnih substanc.

8. V okviru presoje psihološkega pogoja neprištevnosti, ki se kaže v vprašanju, ali je izkazana duševna motnja vplivala na obtoženčevo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno izhajalo iz izvedenskega mnenja dr. C. C., ki ga je pravilno pravno ovrednotilo.

9. Iz poročila toksikološke preiskave (list. št. 85) izhaja, da je imel obtoženec približno štiri ure po kritičnem dogodku v organizmu od 1,45 do 1,60 grama etanola na kilogram krvi ter je bil pozitiven na benzodiazepine. Navedeno je upošteval sodni izvedenec dr. C. C. in ugotovil, da je imel obtoženec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja vsaj 2 g/kg etanola v organizmu, pri čemer je prisotnost benzodiazepama učinek alkohola še povečala. Ugotovljeno stopnjo opitosti obtoženca je dr. C. C. upošteval v povezavi z njegovo osebnostno motnjo. Dr. C. C. je namreč pri obtožencu ugotovil obstoj disocialne osebnostne motnje, ki pa, kot to pravilno izpostavlja pritožnica, ni duševna motnja temveč skupek osebnih značilnosti posameznika. Disocialna osebnostna motnja je motnja le v smislu socialnega funkcioniranja obtoženca in ni bolezen, ki bi lahko izključevala prištevnost v okviru biološkega pogoja neprištevnosti. Gre le za poimenovanje zbira osebnostnih lastnosti posameznika, ki ga v določeni meri ovirajo pri njegovi socialni vključitvi v družbo, in so zato poimenovane kot motnja, sicer pa gre za osebnostne lastnosti posameznika. V konkretnem primeru je sodni izvedenec dr. C. C. ugotovil, da se pri obtožencu disocialna osebnostna motnja kaže z manipulativnostjo, projekcijami, čustveno labilnostjo, impulzivnim reagiranjem ne glede na posledice, odsotnostjo empatije, čezmerno prizadetostjo, ko se mu dogajajo krivice, samodokazovanjem na negativen način in nezmožnostjo obvladovanja v konfliktnih situacijah. Za osebnost obtoženca je značilno, da se pojavljajo notranje tenzije oziroma napetosti, ki jih obtoženec blaži z zlorabo psihoaktivnih substanc. Ob povezavi z ugotovljeno stopnjo intoksikacije obtoženca je sodni izvedenec ocenil, da je pri obtožencu razum odpovedal in je reagiral tako kot je čutil ter je bilo njegovo ravnanje avtomatizirano. Vzrok stanju obtoženca sta bila, po oceni sodnega izvedenca, alkohol kot vodilni in osebnostna motnja, katere karakteristike je alkohol le še stopnjeval. Pri tem je sodni izvedenec pojasnil še, da kombinacije alkohola, benzodiezepama in osebnostne motnje ni mogoče ločiti in da jo je potrebno vzeti kot celoto.

10. Pritožnica je v pritožbi zastopala stališče, da bi moral sodni izvedenec vpliv alkohola preveriti skozi prizmo povprečnega posameznika in ne skozi prizmo disocialne osebnostne motnje, ki je podana pri obtožencu, ter da bi moral sodni izvedenec pri upoštevanju stopnje njegove opitosti upoštevati, da je alkoholik, ki ima razvito višjo stopnjo tolerance na alkohol. Pritožnica torej ponuja kot izhodišče za presojo obtoženčeve zmožnosti razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje enkrat povprečnega posameznika in drugič konkretnega obtoženca, s čimer pride sama s seboj v nasprotje. Pritožbeno sodišče se s pritožnico ne strinja in trdno stoji na stališču, da je potrebno za izhodišče presoje vzeti konkretnega storilca v konkretni situaciji. Pritrditi je pritožnici, da imajo ljudje, pri katerih je podana odvisnost od alkohola, razvito višjo stopnjo tolerance na alkohol. Navedeno je splošno znano, temu pa je pritrdil tudi sodni izvedenec. Za konkretnega obtoženca pa je sodni izvedenec ocenil, da nima zelo visoke tolerance na alkohol. Pri svoji oceni je upošteval obtoženčevo zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je večkrat v stanju opitosti zadobil poškodbe in ni vedel ne kje ne kako. Te zaključke sodnega izvedenca kritizira pritožnica in izpostavlja, da ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče opredeliti do obtoženčevega stanja v času utrpljenih poškodb. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da sodni izvedenec ni razpolagal s podatki o stanju obtoženca v času utrpljenih poškodb, a hkrati je njegovo zdravstveno dokumentacijo pravilno upošteval kot podporno pri svojem izvedenskem mnenju. Sicer pa je sodni izvedenec pojasnil, da je primarno upošteval poročilo toksikološke preiskave in podatek, da je imel obtoženec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja več kot 2 g/kg etanola in prisotnost benzodiazepama, ki učinek alkohola še dodatno poveča, ter da je prisotnost alkohola in psihoaktivnih snovi tolikšna, da je vplivala na zmožnosti obtoženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Torej je bila stopnja alkohola v obtoženčevem organizmu tolikšna, da je, ne glede na stopnjo razvite tolerance na alkohol, vplivala na razumsko področje obtoženca.

11. V zvezi s tem pritožnica zatrjuje še, da je izvedensko mnenje v nasprotju z dokazi v spisu, in navaja, da je sodni izvedenec trdil, da so obtoženčevo vinjenost kritičnega dne zaznale vse priče, vključno z oškodovancem, kar ne drži, saj sta oškodovanec in E. E. izpovedala, da vinjenosti obtoženca nista zaznala. Nadalje je sodni izvedenec izpovedal še, da se je pri obtožencu vpliv psihoaktivnih substanc kazal tudi s tem, da se ob zasačenju ni umaknil, ampak je postal celo napadalen in agresiven, kar ne drži. Pritožnica izpostavlja, da je obtoženec s kraja storitve kaznivega dejanja hotel pobegniti, a mu je to preprečil oškodovanec. Po oceni pritožnice sodni izvedenec prav tako ni ponudil prepričljivega razloga, zakaj naj bi obtoženčevo vedenje, da je v blok poskušal vlomiti z izvijačem in da je zasačen pri dejanju, z izvrševanjem kaznivega dejanja nadaljeval, nato pa napadel še B. B., kazalo na kar koli drugega, kot na to, da je obtoženec pri izvrševanju vloma pokazal vztrajnost in z napadom na oškodovanca določeno stopnjo brezbrižnosti do ljudi. Med osebnimi značilnostmi obtoženca je bilo namreč ugotovljeno pomanjkanje empatije in impulzivno reagiranje ne glede na posledice. Pritožnica se nadaljnje ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, ki je reakcijo obtoženca pri aretaciji pripisal njegovi neprištevnosti in ne njegovi manipulativnosti. Pritožnica meni, da je opisano vedenje mogoče pripisati obtoženčevi manipulaciji in obrambni taktiki, ko mu je po vklenitvi postalo jasno, da je ujet in da bo za storjeno dejanje odgovarjal. 12. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico in ocenjuje, da je izvedensko mnenje dr. C. C. v skladu s podatki spisa. Pritožnica je v pritožbi citirala izpovedbo dr. C. C., ki je izpovedal, da so vse priče vključno z oškodovancem izpovedale, da se je pri obtožencu zelo opazil vpliv alkohola, in hkrati izpostavlja, da B. B. in E. E. pri obtožencu nista zaznala prisotnosti alkohola. Pritožnica pri tem ne upošteva celotne izpovedbe sodnega izvedenca, ki je pritrdil pritožnici, da B. B. in E. E. res nista zaznala alkohola pri obtožencu, a sta kljub temu zaznala, da z obtožencem ni bilo vse v redu, saj ga je B. B. opisal kot napetega in E. E. kot ne najbolj bistrega posameznika, ki je imel „poteptan“ govor in se je počasi premikal. Torej sodni izvedenec ni spregledal izpovedb B. B. in E. E., da nista zaznala vonja po alkoholu, je pa upošteval njuni izpovedbi, da z obtožencem ni bilo vse v redu.

13. Nadalje pritožnica izpostavlja, da je sodni izvedenec izpovedal, da se obtoženec zaradi vpliva substanc ni umaknil, ko ga je zasačil B. B., temveč je postal še napadalen in agresiven, in poudarja, da je obtoženec večkrat želel pobegniti s kraja dogodka, a mu je to preprečil prav B. B. V zvezi z reakcijo obtoženca, ko je bil pri izvrševanju kaznivega dejanja zasačen, pritožbeno sodišče glede na izpovedbi B. B. in E. E. ugotavlja, da je šlo za dinamično dogajanje in da obtoženec takoj po zasačenju ni zbežal, temveč je najprej odgovoril B. B., da naj ga pusti pri miru in da ima svoj posel, po nadaljnjem vztrajanju B. B., da naj preneha z vlamljanjem, ga je napadel z izvijačem in šele v nadaljevanju poskušal pobegniti. Tako ne drži, da je sodni izvedenec upošteval okoliščine, ki nimajo opore v podatkih spisa, saj obtoženec takoj po zasačenju ni poskusil zbežati, temveč je postal agresiven in napadalen ter je šele v nadaljevanju želel zbežati, kar pa mu ni uspelo, zaradi ravnanja B. B. 14. Nadalje je pritožnica zatrjevala, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, zakaj je sodni izvedenec obtoženčevo spremenjeno obnašanje ob aretaciji, ko se je iz povsem mirnega spremenil v kričečega in opletajočega posameznika, ki je obračal oči, in se upiral policistom, pripisal njegovi neprištevnosti in ne njegovi manipulativnosti, ki je bila ugotovljena v okviru njegove disocialne osebnostne motnje. Pritožničino stališče ne drži. Sodni izvedenec je navedene pomisleke pritožnice pojasnil ob zaslišanju na glavni obravnavi in izpovedal, da je bil obtoženec ob izvršitvi kaznivega dejanja pod tako močnim vplivom alkohola, da njegova manipulativnost ni mogla biti prisotna v takšni meri, in da se obnašanje vinjene osebe lahko zelo spreminja od mirnega posameznika, ki se v redu pogovarja, do nenadnega kričanja, opletanja, jokanja ali smejanja brez razloga, do ponovne umiritve (str. 10 prepisa zvočnega posnetka izpovedbe sodnega izvedenca). Tako ne drži, da sodni izvedenec ni pojasnil, zakaj je obnašanje obtoženca ob aretaciji pripisal njegovi vinjenosti in ne njegovim siceršnjim osebnostnim potezam.

15. Pritožnica je nadalje očitala sodnemu izvedencu, da je enačil odsotnost volje obvladovati se z nezmožnostjo obvladovati se, in v tej posledici tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo mnenju sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče se s pritožnico ne strinja in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca in ne drži, da je sodni izvedenec ugotavljal odsotnost obtoženčeve volje po obvladovanju. Sodni izvedenec je v pisnem izvedenskem mnenju, ki ga je zaslišan dodatno pojasnil, navedel, da obtoženec zaradi stanja opitosti ni mogel razumsko obvladovati svojega ravnanja. Njegov razum je odpovedal, reagiral je tako kot je čutil in ob izvrševanju kaznivega dejanja ni imel kontrole ter ga je vodil avtomatizem. Iz takega pojasnila sodnega izvedenca je po prepričanju pritožbenega sodišča jasno, da je govoril o voljni sestavini psihološkega pogoja prištevnosti in ne o želji posameznika po obvladovanju samega sebe. Nenazadnje je to jasno iz izpovedbe sodnega izvedenca, da je razum obtoženca odpovedal in so ga vodila le čustva ter da so bila njegova ravnanja avtomatizirana. Jasno je, da pri posamezniku, ki ga vodijo čustva in avtomatizem ne moremo govoriti o usmerjenem hotenju, ki bi bil del njegovega naklepa, kar v okviru presoje ponuja pritožnica.

16. Sodni izvedenec je o volji obtoženca razlagal le v povezavi z njegovo željo po spremembi zatečenega stanja in pojasnil, da posamezniki z disocialno osebnostno motnjo težje oblikujejo voljo za zdravljenje odvisnosti, saj jim ravno disocialna osebnostna motnja povzroča notranje napetosti, ki jih blažijo z zlorabo psihoaktivnih substanc. V okviru tega konteksta je sodni izvedenec pojasnjeval hotenje obtoženca in njegovo voljo, ni pa mogoče očitati sodnemu izvedencu, da je enačil obtoženčevo nezmožnost obvladovati svoja ravnanja z njegovo voljo za to.

17. Za obtoženca je sodni izvedenec dr. C. C. ugotovil, da je imel zaradi stopnje opitosti (prisotnost 2 g/kg etanola in benzodiazepama v obtoženčevem organizmu) v bistveni meri prizadeto in v manjši meri ohranjeno zmožnost razumevanja pomena lastnega dejanja ter da je imel zaradi stopnje opitosti in izrazitosti osebnostne motnje ukinjeno zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca upoštevalo in zaključilo, da obtoženec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja svojega ravnanja ni imel v oblasti in torej ni bil prišteven. Pritožnica zaključke sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija. Po oceni pritožbenega stališča je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz definicije zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, ki pomeni zmožnost uskladiti razumsko spoznavanje in čustvene vzgibe, in se nanaša na vprašanje, ali je bil storilec zmožen samega sebe obvladovati. Sodišče prve stopnje je pri tem vprašanju pravilno izhajalo iz izvida in mnenja sodnega izvedenca, ki je razumljivo, logično in konsistentno. Pomanjkljivosti in neskladja, ki jih izvidu in mnenju očita pritožnica, pa niso podane. Sodni izvedenec je pravilno upošteval poročilo toksikološke preiskave, ocenil vpliv alkohola pri konkretnem obtožencu in ugotovil, da je pri obtožencu, zaradi vpliva psihoaktivnih substanc, razum odpovedal in je reagiral tako kot je čutil ter je bilo njegovo ravnanje avtomatizirano. Vzrok stanju obtoženca sta bila alkohol kot vodilni in osebnostna motnja, katere karakteristike je alkohol le še stopnjeval. Ker pa ni mogoče ločiti, v kolikšni meri je na ravnanje obtoženca vplivala osebnostna motnja, prisotnost alkohola in benzodiazepama, in je potrebno vse tri elemente upoštevati kot celoto, ni mogoče pritrditi pritožnici, da je obtoženec storil kaznivo dejanja zaradi disocialne osebnostne motnje. Pritožnica je namreč en element vzela iz sklopa celote in le slednjega upoštevala pri vplivu na obtoženčeva ravnanja, kar pa ni pravilno, saj je potrebno upoštevati kombinacijo obtoženčeve osebnosti skupaj s stopnjo njegove intoksikacije, saj le slednje predstavlja celotno sliko obtoženca in omogoča sodišču celovito presojo njegovega ravnanja. Ker je bil obtoženec tako opit, da razum ni mogel obvladovati njegovega ravnanja oziroma čustvenih vzgibov njegove osebnosti, mu ni mogoče očitati, da je ravnal napačno, ker se ni obvladal, saj v trenutku izvršitve kaznivega dejanja tega niti ni bil zmožen napraviti.

18. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s pritožnico, da so zaključki sodnega izvedenca nejasni, nelogični in v nasprotju s podatki spisa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodni izvedenec jasno in pregledno pojasnil stanje obtoženca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja tako v pisnem izvedenskem mnenju kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je njegovo izvedensko mnenje upoštevalo ter ga je tudi pravilno pravno ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bil obtoženec v trenutku izvršitve kaznivih dejanj v stanju neprištevnosti in zatorej ni utemeljen pritožničin predlog pritožbenemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca spozna za krivega obeh kaznivih dejanj v stanju prištevnosti ter mu izreče enotno zaporno kazen eno leto in tri mesece zapora.

19. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnica, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.