Jedro

Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.

Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-1675/2018/21 (1312-22) z dne 26. 2. 2020, o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je 13. 7. 2020 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se vanj ni vrnil, kar je sodišču prve stopnje 22. 7. 2020 potrdila tudi predstavnica azilnega doma. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je po pooblaščenki zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, saj mu ni dalo možnosti, da pred izdajo izpodbijanega sklepa poda svoje mnenje glede obstoja pravnega interesa. Trdi, da zaključek sodišča prve stopnje, da pravni interes tožnika ne obstaja, ker nima namena počakati na odločbo sodišča v Sloveniji, nima pravne podlage in je v nasprotju s pravom Evropske unije, saj krši pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Meni, da je dolžnost prosilca, da ostane v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, povezana z obstojem pravnega interesa pred upravnim organom. Ko je odločba izdana, pa ta povezava ni več tako očitna in takšno pogojevanje izdaje vsebinske odločbe pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in je v nasprotju z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 46 (3) členom Procesne direktive. Navaja, da 46 (11) člen Procesne direktive sicer določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo, vendar slovenska zakonodaja teh pogojev ne določa. Trdi, da je Slovenijo zapustil v strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, torej se njegovo dejanje ne more šteti kot popolnoma prostovoljno. Izpostavlja, da bo meritorna odločba sodišča v njegovem primeru izboljšala njegov pravni položaj, saj bo v primeru vrnitve v Slovenijo po dublinskem postopku v slabšem položaju, ker je sodišče tožbo zavrglo, kot pa če bi odločilo meritorno. Sklicuje se na sodno prakso ESČP, po kateri je stik tožnika s pooblaščencem bistven za potrditev obstoja tožnikovega interesa za nadaljevanje postopka pred ESČP. Navaja še, da je poleg individualnega interesa tožnika v konkretnem primeru pomemben tudi vidik vzpostavitve sodne prakse v primeru državljanov Eritreje.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa pri predstavnici Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov preverilo podatek o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma. Kot relevantno podlago za odločitev v zadevi izpostavlja prvi odstavek 28. člena Procesne direktive.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ugovor pritožnika, da ne obstaja pravna podlaga za zavrženje tožbe, je neutemeljen. Po ustaljeni sodni praksi je to 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1.1 Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjenem primeru zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

7. Glede na navedeno so neutemeljene pritožnikove navedbe o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva, taka odločitev pa tudi ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

8. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe o kršitvi pravil postopka, ker sodišče prve stopnje pritožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dalo možnosti, da se izjavi o okoliščini, ki je ključna podlaga za zavrženje tožbe, to je o dejstvu, da je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom, ter v zvezi s tem predloženimi dokazi tožene stranke. Ker pa navedeno kršitev uveljavlja pritožnik tudi v svoji pritožbi, se je Vrhovno sodišče glede na okoliščine te zadeve izjemoma odločilo, da obravnava te ugovore po vsebini s ciljem, da se navedena postopkovna kršitev odpravi. Ker je Vrhovno sodišče navedeno postopkovno kršitev odpravilo (77. člen ZUS-1) zadeve ni treba vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

9. Med strankama je dejstvo, da je pritožnik zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil, nesporno. Dejstvo, da je azilni dom zapustil samovoljno, izhaja iz uradne evidence pristojnega organa, ki ga je kot dokaz v upravnem sporu predložila tožena stranka. Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.

10. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v sporu niso pomembne. V kakšnem pravnem položaju bo pritožnik, če se bo vrnil v Slovenijo, ni predmet tega spora in tudi ne te upravne zadeve, zato se Vrhovno sodišče do tega ne opredeljuje. Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil. 11. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.