Jedro

Zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin res zajema vse omejitve (z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih) v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Pri tožnici, pri kateri se začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže le v delnem (največ 20% v prvem tednu, kasneje pa celo le v 10% oziroma 5%) zmanjšanju možnosti opravljanja "običajnih upokojenskih del" pa ni podan nobeden od prej navedenih pogojev za prisojo odškodnine zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tako spremeni, da se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, zaradi česar se 2. točka izreka drugostopne sodbe v obsodilnem delu glasi : " Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V ostalem se revizija tožene, revizija tožeče stranke pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1994 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 43.049,60 SIT z zakonitimi obrestmi od 29.4.1994 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank v delu, ki se je nanašal na odločitev o plačilu odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ugodilo (zahtevana je bila odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT, prisojeno je bilo 500.000,00 SIT, zavrnjenih pa 500.000,00 SIT) in v tem delu, in glede odločitve o stroških postopka, sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je delno ugodilo le pritožbi tožene stranke (pritožbo tožeče stranke je zavrnilo) in odškodnino iz tega naslova, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 150.000,00 SIT (od zahtevanih 400.000,00 SIT), znižalo na 100.000,00 SIT (z zakonitimi zamudnimi obrestmi), v presežku pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede odškodnine iz naslova prestanega strahu, ki jo je sodišče prve stopnje od zahtevanih 300.000,00 SIT prisodilo v znesku 150.000,00 SIT (z zakonitimi zamudnimi obrestmi) pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnica je bila v prometni nesreči le lažje telesno poškodovana. Poškodba pri tožnici ni mogla povzročiti prav nobenega strahu. Zato ji odškodnina iz tega naslova ne bi smela biti prisojena. Povsem napačna pa je odločitev, da gre tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča, so bile življenjske aktivnosti le začasno in še to le delno zmanjšane. Neugodnosti, ki jih je tožnica v tem času trpela, bi se morale upoštevati v okviru fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ne pa kot posebna odškodninska postavka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se v navedenih delih tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Tudi tožeča stranka uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica se je ob škodnem dogodku močno prestrašila, saj je bilo trčenje avtomobila vanjo in njenega moža silovito. Zaradi zaskrbljenosti za svoje zdravje je trpela tudi močan sekundarni strah. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila v času škodnega dogodka stara 66 let. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev bi moralo sodišče prisoditi tožeči stranki iz naslova prestanega strahu odškodnino v celotnem zahtevanem znesku (300.000,00 SIT). Povsem neutemeljeno pa je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Pri tožnici je bilo brez dvoma podano prehodno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi česar je trpela duševne bolečine vsaj 53 dni. V tem času je potrebovala tujo pomoč, saj ni mogla sama skrbeti zase. Težko se je umivala, tudi skopati se ni mogla sama, težave pa so bile prisotne tudi, kadar je morala na WC. Ko gre na WC, jo še danes vse boli, bolečine pa se pojavljajo tudi v desni roki in hrbtenici. Ob upoštevanju tožničine starosti in dejstva, da so od škodnega dogodka pretekla že tri leta, tožnici pa ni bila izplačana še nobena odškodnina, bi moralo sodišče tožničinemu zahtevku iz tega naslova v celoti ugoditi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožeči stranki prisodi, poleg zneska 250.000,00 SIT, še odškodnina v znesku 450.000,00 SIT.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožeči stranki. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo, kateremu sta bili vročeni obe reviziji, se o njiju ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je revizija tožene stranke utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožnica kot upokojenka ni bila v bolniškem staležu, vendar pa 14 dni ni bila sposobna sama opravljati vsakodnevnih opravil, ki jih je bila pred poškodbo sicer vajena opravljati. Po preteku štirinajstih dni pa se je njena mobilnost postopoma povečevala. Kot je ugotovil izvedenec (sodišči pa sta te ugotovitve sprejeli), so bile tožničine splošne življenjske aktivnosti zmanjšane v prvem tednu po poškodbi za 20%, nadaljnjih deset dni za 10%, nato pa še tri tedne za 5%. Po preteku nadaljnjih nekaj dni (tri do pet) je zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti padlo na 0%.

Ob upoštevanju navedenih ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev sta po presoji revizijskega sodišča tako sodišče druge kot tudi sodišče prve stopnje s tem, ko sta tožeči stranki iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti priznali denarno zadoščenje, zmotno uporabili materialno pravo (200. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin res zajema vse omejitve (z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih) v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Pri tožnici, pri kateri se začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže le v delnem (največ 20% v prvem tednu, kasneje pa celo le v 10% oziroma 5%) zmanjšanju možnosti opravljanja "običajnih upokojenskih del" pa ni podan nobeden od prej navedenih pogojev za prisojo odškodnine zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti. Zato je v tem delu revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo (revizijo tožeče stranke, ki je zahtevala višjo odškodnino pa zavrnilo) in zahtevek tožeče stranke iz tega naslova v celoti kot neutemeljen zavrnilo.

Glede odškodnine iz naslova prestanega strahu, pa sta obe reviziji neutemeljeni.

Glede na način, kako je prišlo do škodnega dogodka (zavarovanec tožene stranke je zapeljal v ob cesti stoječo tožnico, njenega moža in njeno svakinjo, ki je zaradi posledic poškodb zadobljenih v nezgodi umrla, tožničin mož pa je umrl teden dni po nezgodi zaradi embolije), ne more biti prav nobenega dvoma v zaključek drugostopnega sodišča (ki je drugačen od mnenja izvedenca, po katerem se je tožnica le hudo prestrašila, vendar pa njen strah po njegovem mnenju ni dosegel stopnje primarnega strahu), da je hud primarni strah pri tožnici obstajal. Ob dejstvu, da je bila tožnica v času poškodbe stara 66 let, pa jo je po ugotovitvah sodišča tudi upravičeno, bolj kot bi mlajšega človeka skrbelo, kakšen bo izid zdravljenja. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je podlaga za prisojo denarnega zadoščenja zaradi prestanega strahu podana, vendar pa trajanje in intenzivnost prestanega strahu ne narekujeta prisoje višje odškodnine kot v znesku 150.000,00 SIT (200. člen ZOR).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa glede te oblike nepremoženjske škode tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP). V ostalem pa je obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki je z revizijo delno uspela, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala, tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, pa mora stroške revizijskega postopka trpeti sama.