Jedro

Ker obveznost na podlagi nične pogodbe ne nastane, nastane povračilna obveznost takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da toženca nerazdelno in solidarno povrneta tožeči stranki kupnino v znesku 493.500,00 SIT (sedaj 2.059,34 EUR), ki jo je tožeča stranka plačala prvotoženi stranki na podlagi nične kupoprodajne pogodbe z dne 20. 10. 1990, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 SIT od 26. 9. 1990 do plačila in od zneska 443.500,00 SIT od 13. 12. 1990 do plačila ter ji povrneta pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencema v 15 dneh njune pravdne stroške v višini 832,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje. Po tožnikovi oceni je potrebno v tej zadevi, v kateri tožnik zahteva vrnitev plačane kupnine za nepremičnino po prodajni pogodbi, za katero se je ugotovilo, da je nična, primarno uporabiti določbo 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tej določbi začetek zastaranja upnikove terjatve sovpada z nastankom njegove pravice terjati od dolžnika izpolnitev te iste terjatve. Zmotno je stališče sodišča, da bi tožnik lahko zahteval vrnitev kupnine najkasneje dne 25. 5. 1999, ko je prvotoženi stranki poslal dopis s predlogom rešitve spora. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi, opr. št. II Ips 507/93, zavzelo stališče, da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene pridobitve lahko sploh začelo teči, mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo. Pogodbeno razmerje med tožnikom in prvotoženo stranko ni prenehalo že 25. 5. 1999, ko je tožnik predlagal sporazumno razvezo pogodbe in vrnitev tistega, kar je bilo na podlagi pogodbe dano, saj je prvotožena stranka nesporno odklanjala razvezo pogodbe in vrnitev danega, ker je bila prepričana, da je omenjena pogodba pravno veljavna. Tožnik tako ni bil upravičen zahtevati vrnitve kupnine, ki jo je plačal prodajalcu. Stališče sodišča, da je imel tožnik pravico zahtevati vrnitev kupnine že 25. 5. 1999, je zmotno tudi zato, ker je tožnik tega dne imel nepremičnino od prvotožene stranke, ta pa je imela tožnikov denar, obogatitve na strani ene in prikrajšanja na strani druge dne 25. 5. 1999 tako še ni bilo. Šele potem, ko je tretji v pravdi zoper oba pogodbenika dokazal ničnost prodajne pogodbe, sta pogodbenika pridobila pravico drug od drugega zahtevati vrnitev danega. Zakaj bi tožnik imel pravico od toženca zahtevati vrnitev plačane kupnine že 25. 5. 1999, sodišče niti ne pojasni. Sodba se zato ne more preizkusiti, s tem pa je podana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotna in popolnoma neobrazložena pa je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik vedel, da je pogodba nična že zato, ker je njegova pooblaščenka z dopisom predlagala drugačno ureditev medsebojnih razmerij. Tožnik je namreč navedeni dopis poslal zato, ker je želel odpraviti vse negotovosti, ki so nastale v zvezi s pogodbo in ne zato, ker je vedel, da je pogodba nična. Tudi če bi tožnik že takrat vedel, da je pogodba nična, pravice zahtevati vrnitev kupnine takrat še ni imel, saj pred ugotovitvijo, da je pogodba nična, ni mogel od prodajalca enostransko terjati vrnitve kupnine, glede na to, da takrat še ni bilo jasno, da je njuno razmerje dokončno prenehalo. Tožnikova tožba se je rodila šele z ugotovitvijo ničnosti pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je zahtevek zastaran. Pravno odločilen trenutek, od katerega je zastaranje začelo teči, je po mnenju sodišča prve stopnje dan, ko je tožeča stranka (z)vedela, da je kupoprodajna pogodba z dne 20. 10. 1990 nična.

Pritožbeno sodišče se s takšno materialnopravno oceno ne strinja. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). V obravnavanem primeru zahteva tožeča stranka na podlagi 104. člena ZOR vrnitev kupnine, ki jo je plačala prvotoženi stranki kot prodajalcu na podlagi kupoprodajne pogodbe, za katero je bilo dne 16. 2. 2005 pravnomočno ugotovljeno, da je nična. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka; za ničnost je značilno učinkovanje samo po sebi (ipso iure), brez kakršnegakoli akta (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2006 z dne 27. 3. 2008). Nična pogodba ne povzroči pravnih posledic: medsebojne pravice in obveznosti strank, ki so predmet nične pogodbe, ne nastanejo. Zato je izpolnitev na podlagi nične pogodbe brez (veljavnega) pravnega temelja. To pomeni, da ima taka izpolnitev značilnosti izpolnitve neobstoječe obveznosti. Ker obveznost na podlagi nične pogodbe ne nastane, nastane povračilna obveznost takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe (N. Plavšak, R. Vrenčur v knjigi Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 676). Iz obrazloženega izhaja, da je terjatev tožeče stranke na podlagi neupravičene pridobitve nastala, ko je bil podan prehod premoženja, to je, ko je tožeča stranka prvotoženi stranki izročila kupnino. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožeča stranka plača kupnino prvotoženi stranki v letu 1990 (pretežni del kupnine je plačala 13. 12. 1990, že pred tem pa je plačala varščino, ki je bila všteta v kupnino). Glede na navedeno in ker je tožeča stranka obravnavano tožbo na vrnitev kupnine vložila dne 19. 12. 2005, se pokaže, da je vtoževana terjatev, ki zastara v splošnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR in znaša pet let, zastarana. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, je zato pravilna.

Tožeča stranka v pritožbi sicer vztraja, da je zastaralni rok začel teči šele z ugotovitvijo sodišča o ničnosti pogodbe, ker je bilo šele takrat jasno, da je pogodbeno razmerje dokončno prenehalo, vendar pa glede na zgoraj obrazloženo takšnemu stališču ni moč pritrditi. V primeru, ko gre za nično pogodbo, kondikcijski (dajatveni) zahtevek ni odvisen od zahtevka za ugotovitev ničnosti, saj je za ničnost značilno učinkovanje samo po sebi, brez kakršnegakoli akta, zaradi česar se ničnost tudi uveljavlja z ugotovitveno (deklaratorno) tožbo in ne morebiti z oblikovalno. Vendar pa obstaja ničnost že po samem zakonu, zato je ni potrebno posebej ugotavljati s sodbo. Nastanek pravice zahtevati nazaj izpolnjeno na podlagi nične pogodbe, ki je neveljavna že sama po sebi, glede na navedeno ne more biti vezan na trenutek, ko postane ugotovitvena sodba o ničnosti pogodbe pravnomočna.

Neutemeljeno je nadalje sklicevanje pritožbe na odločbo, opr. št. II Ips 507/93, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora zato, da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene pridobitve lahko začelo teči, postati jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo, saj ne gre za podoben primer. V omenjeni odločbi se je namreč Vrhovno sodišče RS ukvarjalo z vprašanjem zastaranja kondikcijskega zahtevka v zvezi z (veljavnim) trajajočim razmerjem med pravdnima strankama (in ne torej v zvezi z nično pogodbo), ki ga je ena od pogodbenih strank kasneje razdrla.

Ker razlogi in ugotovitve, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, glede na drugačno stališče pritožbenega sodišča o začetku teka zastaralnega roka niso relevantni, enako pa velja tudi za pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka tem razlogom nasprotuje, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).