Jedro

Glede na izrecno določbo 11. odstavka 27. člena ZDen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v primerih iz 3. točke 19. člena ZDen, ko je nepremičnina izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote .... z dne 1.7.2002, s katero je bilo ugodeno tožničini zahtevi za denacionalizacijo parcele št. 15 k.o..., podržavljene pok. A.A., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 2.870,69 DEM.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke, da se denacionalizacijski upravičenki za podržavljeno parcelo določi odškodnina v obliki obveznic SOD in da ni upravičena do odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 27. členu ureja način vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov prejšnjim lastnikom in posebne oblike vračanja, vendar po njegovem 11. odstavku, določbe tega člena ne veljajo za primere iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, če je nepremičnina izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v primeru, ko ZDen določa izjemo, oziroma, ko določa izključitev možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Upoštevaje podatke in listine predloženega upravnega spisa je na delu podržavljene parcele sedaj zgrajena avtocesta odsek, delno pa gre za vodotok, o čemer med strankama tudi ni spora. Pritrjuje stališču tožene stranke, da podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, ker gre za oviro za vračanje v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, zanjo pa tudi ni mogoče zahtevati odškodnine v obliki nadomestne parcele.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo upravnega sodišča pritožbo. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo upravnega sodišča. Navaja, da je denacionalizacijski postopek trajal nerazumno dolgo, 13 let. Ves ta čas so jo zavajali z možnostjo pridobitve nadomestnega zemljišča, kar jo je zelo prizadelo. Če bi vsaj prejela ustrezno odškodnino, če že ne nadomestnega zemljišča, bi ji bilo prikrajšano dolgoletno nerviranje in šikaniranje. V nadaljevanju podrobno navaja kronologijo poteka samega denacionalizacijskega postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da denacionalizacijska upravičenka v tej zadevi za podržavljeno kmetijsko zemljišče ni upravičena do odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je na delu podržavljenega zemljišča sedaj zgrajena avtocesta, delno pa predstavlja vodotok. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnica ne ugovarja, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Po določbi prvega stavka 1. odstavka 27. člena ZDen in njegovi obvezni razlagi je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov ni mogoče vrniti v naravi. Vendar pa, glede na izrecno določbo 11. odstavka 27. člena ZDen, navedeno ne velja za primere iz 3. točke 19. člena ZDen, ko je nepremičnina, kot je v tej zadevi, izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča ne more vplivati tožničin pritožbeni ugovor, da bi morala prejeti, če že ne nadomestnega zemljišča, vsaj višjo odškodnino. Ker je bilo podržavljeno kmetijsko zemljišče, je bila njegova vrednost, glede na njegovo katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj pravilno določena na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnice izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena ZDen).