Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi odškodnina še v višini 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2006 dalje do prenehanja obveznosti.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje se spremeni tudi v stroškovnem delu pod II. točko 3 izreka in se delno ugodi pritožbi tožene stranke tako, da se v odločitvi o stroških postopka izrek pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.733,16 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 268,81 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil poškodovan kot motorist v prometni nezgodi 15. 5. 2004. Prometno nezgodo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je pripeljal iz stranske ceste na prednostno cesto, s tem pa zaprl pot tožniku, ki je vozil motorno kolo znamke H. CBR 600F tako, da je padel, pri tem pa utrpel več poškodb: večdelni zlom leve nadlahtnice, poškodbo levega radialnega živca, strganje vranice, ki so mu jo morali odstraniti, večdelni zlom desne pogačice, večdelni zlom baze pete dlančnice leve roke, udarnino glave, raztrganino na čelu, nategnitev vratnih mišic, kar skupno predstavlja hudo telesno poškodbo. Sodišče mu je priznalo odškodnino v višini še 21.689,52 EUR od tega za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 64.800,00 EUR, oz. ob upoštevanju delnega plačila še 20.408,83 EUR: za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 30.000,00 EUR 20.500,00 EUR, za strah 2.300,00 EUR od zahtevanih 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi za zmanjšanja življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR od zahtevanih 60.000,00 EUR. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi utrpel pretres možganov in poškodbo križne vezi desnega kolena. Tožniku je prisodilo odškodnino za materialno škodo z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti. O stroških postopka je odločilo glede na tožnikov uspeh v pravdi. Od prisojene odškodnine za negmotno škodo je priznalo zakonske zamudne obresti od 26. 1. 2006 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S sklepom pod I. izreka je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 45.321,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek ustavilo. Dovolilo je tudi objektivno spremembo tožbe. Te odločitve pravdni stranki ne izpodbijata.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo (II. izreka) pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je ravnalo nepravilno ker kot dokaza ni upoštevalo na zadnji obravnavi predloženega izvedeniškega mnenje prof. dr. M. T., ki ga je izvedenka izdelala v drugem postopku in ki ga je v tej zadevi vložila pravočasno, saj ga pred tem ni mogla vložiti. Sodišče je kršilo določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP. S tem mnenjem je tožnik dokazoval, da je obseg škode, ki mu je nastala takšen, da bo lahko v bodoče opravljal delo na lažjem delovnem mestu in v skrajšanem delovniku. Sodišču v tem delu očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa v pritožbi navaja, da ta dejstva izhajajo tudi iz mnenja izvedenke dr. L. T. O., ki je mnenje izdelala v tem postopku. V kolikor sodišče tega mnenja ni upoštevalo kot dokaza, bi ga moralo upoštevati vsaj kot njegovo trditveno podlago. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče storilo s tem, ko ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. B. B. o tem, da kot estetsko posledico pri njemu predstavlja tudi šepanje na desno nogo kot tudi dejstvo, da mu levi zgornji ud visi ob telesu. Tožnik tega dejstva ni znal ko laik opredeliti, ker se je v času vložitve tožbe še zdravil, pač pa je šele kasneje izvedel, da gre za trajno posledico. Zato teh dejstev ni mogel navesti prej. Ker je te trditve podal šele kasneje in sicer takrat, ko je bilo stanje zaključeno, ga tudi ni mogla doleteti prekluzija. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistveno kršitev določb postopka pa vidi v tem, ko je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da sprejema vsa izvedeniška mnenja, tudi mnenje izvedenke mag. L. T. O., ki je specialistka nevropsihiatrinja, vendar pa njenega izvedeniškega mnenja ni v celoti povzelo. Sodišče je ignoriralo ugotovitve te izvedenke v delu, ko je zaključilo, da tožnik ni utrpel pretresa možganov niti poškodbe rotatorne manšete. Tako sodišče ni upoštevalo, da je pri njemu prišlo do razvoja posttravmatske stresne motnje, ki je prešla v trajno osebnostno spremenjenost. Sodišču očita, da je tudi neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke nevrologinje v zvezi s koncem zdravljenja in sicer, ko je izvedenec dr. B. kot konec zdravljenja navedel datum 15. 12. 2005, tožnik pa se je zdravil tudi še kasneje. Ker mu sodiščen ni sledilo je s tem zgrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato meni, da sodišče obsega njegove škode ni pravilno ugotovilo in da bi mu moralo prisoditi višji odškodnino za vse oblike škode. Izpodbija tudi odločitev v delu, ko je sodišče tožniku zavrnilo zahtevek za premoženjsko škodo v višini 50,13 EUR, kar predstavlja povračilo stroška za doplačilo bivanja v T. Z. Sodišču v tem delu očita napačno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi strošek v višini 13,35 EUR, za izstavitev potrdila za zavarovalnico, je upravičen in bi mu ga sodišče moralo priznati. Sodišče je tudi napačno prisodilo zakonske zamudne obresti od negmotne škode do prenehanja obveznosti namesto do dneva plačila. Meni, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Izpodbija tudi izrek o stroških sodnega postopka, predvsem v tistem delu, ko mu sodišče ni priznalo vseh stroškov za dokazne predloge, s katerimi je predložil določene dokaze. Sodišče je nepravilno štelo, da gre za krajše dopise. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, da se mu prisodi odškodnina še v višini 39.017,21 EUR s pripadajočimi obrestmi, da se spremeni obrestni zahtevek ter da se mu povrnejo vsi stroški postopka vključno s stroški pritožbenega postopka v skupni višini 640,66 EUR in sicer za obvestilo stranki o prispeli sodbi 10 točk, na sestavo pritožbe 1125 točk in za obvestilo stranki o rešitvi pritožbe 10 točk, skupaj z 20 % DDV.

Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija še prisojeno odškodnino v višini 12.500,00 EUR in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in o stroških postopka. Sodišču očita, da je odmerilo za 2.500,00 EUR previsoko odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, dejanskega stanje, ki ga je v zvezi s tem ugotovilo sodišče ne izpodbija oziroma samo v delu, ko naj bi sodišče napačno navedlo, da je tožnik prestal štiri operativne posege, kar ne izhaja iz mnenja izvedence. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po mnenju tožene stranke previsoka za 10.000,00 EUR, sodišču pa očita tudi, da je mimo trditvene podlage v okviru dejanskega stanja štelo, da tožniku roka bolj kot ne visi ob telesu, da šepa ob hoji in da je oviran pri vsakodnevnih aktivnosti. Teh dejstev po mnenju pritožnika tožnik ni navajal oziroma jih ni pravočasno navajal, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. V tem delu vidi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi z zaključki sodišča o tem, da je odstranitev vranice pri tožniku pustila trajne posledice, sodišče pa pri tem ni sledilo ugotovitvam prim. dr. B. B., pač pa se je oprlo na mnenje izvedenca dr. N. Zato izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tudi odstranitev vranice pri tožniku zapustila trajne posledice. Sodišče je napačno povzelo mnenje izvedenca v zvezi z zlomom desne pogačice v delu, ko je navedel, da je pričakovati postopno stopnjevanje subjektivnih težav ob nastanku artroze in izgubo funkcije tega sklepa. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati mnenje izvedenca specialista. V tem delu sodišču tudi očita, da si razlogi sodbe nasprotujejo med seboj, ko sodišče povzema mnenje izvedenca kirurga o možnih poslabšanjih stanja, po drugi strani pa navede, da je v celoti sledilo ugotovitvam izvedencev, da je stanje pri tožniku dokončno, ter da v prihodnosti ni pričakovati niti izboljšanja niti poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišču tudi očita, da ni pojasnilo v čem je tožnik oviran pri osnovni higieni, hranjenju, oblačenju in v tem delu sodba nima razlogov in se ne da preizkusiti. Sodišču očita, da je napačno odločilo, da tečejo obresti od materialne škode od datumov, ki so navedeni v 1. točki 2., 3., 4., 5., 6. in 7. alineji izreka. Sodišče je zmotno uporabilo 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj mu ne gredo obresti od dneva nastanka škode. Ugovarja tudi ob dosojenemu znesku zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, saj takrat, ko je tožnik pri toženi stranki podal odškodninski zahtevek zdravljenje še ni bilo zaključeno, prav tako ne tekom pravdnega postopka. Po prejemu odškodninskega zahtevka so angažirali izvedenca cenzorja, ki bi podal strokovno medicinsko mnenje, vendar se tožnik pregleda ni udeležil zato tudi ne more zahtevati obresti od tega datuma. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče kot tožnikovega uspeha ne bi smelo upoštevati zneska, ki so ga poravnali še preden so sprejeli tožbo. Zato bi moralo sodišče odločiti, da je uspeh tožeče stranke bistveno manjši. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka: za takso za pritožbo 250,00 EUR in za administrativne stroške kot so fotokopije in poštnina 10,00 EUR.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa, razen v odločitvi o stroških postopka, ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz, ki ga je tožeča stranka predlagala na zadnji glavni obravnavi 15. 11. 2011 z obrazložitvijo, da je predložen prepozno in s tem pravilno uporabilo določbo o prekluziji dokazov (ZPP člen 286). Tožeča stranka je na tem naroku zatrjevala, da iz mnenja izvedenke psihiatrinje dr. M.T. v postopku pred Delovnim sodiščem izhaja, da bo tožnik zmožen opravljati svoje delo le v skrajšanem delovnem času in da je indicirana simptomatika psihoorganskega sindroma, ki se kaže v znatnem zmanjšanju njegovih kognitivnih sposobnosti. Pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni mogla brez svoje krivde tega dokaza predložiti prej, oziroma, da bi sodišče moralo navedbe v drugem postopku zaslišane izvedenke šteti kot njihovo trditveno podlago, niso utemeljene. Najprej zato ne, ker gre za tožnikove težave, ki so nastajale od škodnega dogodka naprej (od leta 2004), tožba pa je bila vložena v letu 2006, pa tudi zato ne, ker je sodišče prve stopnje v tem postopku opravilo obširen dokazni postopek kar z več izvedenci, tudi nevropsihiatrinjo. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, predvsem ocene mnenja izvedenke L. T. O. zaključilo, da se je pri tožniku kot reakcija na škodni dogodek razvila posttravmatska stresna motnja, ki se kaže v depresivnem razpoloženju, strahu pred vožnjo, slabši samopodobi, težavah pri spanju in hudi osebnostni spremenjenosti (sodba stran 18 in 19), izvedenka pa je navedla tudi blage kognitivne motnje, kar vse je povzročilo trajno spremenjenost tožnikove osebnosti. Torej je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi tožnik vse težave lahko navajal že veliko prej, saj je izvedenka podala mnenje že v letu 2006. Nekrivda pri navajanju pomeni, da stranka ni vedela za neko dejstvo in da ob primerni (profesionalni) skrbnosti tega tudi ni mogla vedeti. Na stranki je breme, da pridobi dovolj informacij v primernem času (in ne po sedmih letih). Tožnik ni zatrjeval, da so se mu te težave pojavile šele sedaj, ampak da jih je izvedenka omenila v mnenju, ki ga je sprejel v letu 2011. Kršitev, ki jo sodišču tožnik očita je relativna bistvena kršitev, ki pa bi jo moral tožnik v skladu s določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je sodišče ugodilo ugovoru prekluzije, vendar tudi te kršitve ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje pa v tem delu tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je upoštevalo tudi poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja, kar izhaja tudi iz navedb v sami pritožbi.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino za skaženost in pri tem pravilno upoštevalo samo številne brazgotine, ki so mu ostale, ne pa tudi opaznega šepanja in drže levega zgornjega uda ob telesu, kar oboje je v razlogih sodbe opisalo (stran 20 sodbe) kot ugotovitve izvedenca. Sodišče se je pri tem oprlo na določbo 286. člena ZPP in navedlo, da tožnik dejstev o tem ni pravočasno navedel. Pritožnik z obširnimi pritožbenimi navedbami glede šepanja in drže roke izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem in navaja, da bi sodišče pri skaženosti moralo upoštevati tudi ti dve obliki defekta. Pritožba ni utemeljena.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka prepozno zatrjevala dejstva o tem, da šepanje predstavlja skaženost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 286 člen ZPP. Pravilno je ocenilo dokaze in obrazložilo, da bi lahko (morala) tožeča stranka ta dejstva navajala že prej. Ni sicer nujno,da bi morala takšne navedbe dati do zaključka 1. naroka, saj tožnik pravilno (vendar šele v pritožbi) opozarja na to, da je zdravljenje trajalo tudi še kasneje in da se stanje še ni stabiliziralo. Vendar pa bi morala tožeča stranka v primeru, ko navaja nova dejstva na kasnejših narokih obrazložiti zakaj brez svoje krivde tega ni mogla navesti pravočasno (ZPP člen 286/IV). To bi morala tožeča stranka navesti najkasneje v pripravljalnem spisi 28. 11. 2008. V tem spisu pa je le navedla, da se ne strinja z izvedencem o tem, da ni podana skaženost zaradi opaznega šepanja med hojo, pri tem pa je očitno spregledala, da dejstev o skaženosti zaradi šepanja do takrat ni navedla. Pavšalna pritožbena zatrjevanja o tem, da tega ni mogla vedeti prej predstavljajo pritožbeno novoto, ki bi jo lahko pritožbeno sodišče upoštevalo le ob pogojih iz 337 člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo zakaj v okviru odškodnine za skaženost ni moglo upoštevati dejstva, da tožniku roka visi ob telesu. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da je pri njemu podana skaženost zaradi viseče roke, pač pa je to v mnenju navedel le izvedenec, ne da bi obstajala tožnikova trditvena podlaga (ZPP člen 7/I). Le te pa s pritožbenimi navedbami ne more nadomestiti.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je odškodnina za to obliko škode nekoliko prenizka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik številne brazgotine različnih dolžin (tudi 18 cm), širokih tudi do 2 cm. Ker gre za mladega človeka je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (OZ člen 179/II) je bilo potrebno zato sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožniku prisodi odškodnina še v višini 1000,00 EUR. Višja odškodnina pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi bila primerna.

Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da mu ni uspelo dokazati, da je utrpel tudi pretres možganov in kot posledico pretresa posttravmatsko stresno motnjo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi poškodbami izvedlo obširen dokazni postopek in v sodbi (stran 13) tudi obrazložilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je v nezgodi utrpel pretres možganov. Pritožnik sodišču očita, da bi moralo upoštevati zgolj mnenje nevropsihiatrinje, ne pa tudi ostalih dokazov. Vendar nima prav. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (ZPP, člen 8), zato zgolj dejstvo, da sodišče verjame enemu izvedencu, drugemu pa ne, čeprav je ta specialist, ni nujno, da samo po sebi še pomeni kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo navedbam v mnenju dr. B. B., ki je povedal, da v medicinski dokumentaciji ni našel dovolj trdnih dokazov za postavitev suma na pretres možganov, kar izhaja tudi iz tega, ker se tožnik ni zdravil pri nevrologu zaradi tako imenovanega postkomocionalnega sindroma, ki je stanje po pretresu možganov. Povzelo je tudi mnenje L. T. O., ki je povedala, da diagnoza o pretresu možganov iz odpustnice travmatološkega oddelka Splošne bolnišnice C. ni zapisana kot tudi, da je bila z ustrezno preiskavo izključena kakršnakoli vidna, hujša možganska okvara. Res je, da je izvedenka tudi navedla, da je pri tožniku možganska poškodba zelo verjetna posledica obravnavane nesreče, vendar pa takšne navedbe, kjer izvedenka nekaj le predvideva in kjer je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da tega ni v medicinski dokumentaciji zadoščajo za zaključek sodišča o tem, da tožniku tega dejstva ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno povzelo mnenje izvedenca B., ki ga je dopolnil na glavni obravnavi in ki je povedal, da bi tožnik lahko utrpel le pretres možganov lažje stopnje medtem ko so hude obtolčenine možganov vidijo na CT ali MRI posnetkih kot krvavitve, oteklina možganov ali posledične brazgotine in izguba možganskega tkiva, takšnega stanja pa pri tožniku niso ugotovili in zanj tudi ni bilo podlage v kliničnem pregledu te poškodbe. Tudi kasneje se tožnik ni zdravil pri nevrologu zaradi tako imenovanega postkomocionalnega sindroma, ki je stanje po pretresu možganov. Zato je izvedenec navedel, da objektivno lahko trdi, da izjava v izvidu psihiatra-huda organska cerebralna oškodovanost ne zdrži strokovne presoje. Pri tem pa je izvedenec še navedel, da psihiatrija ni medicinska veda, ki bi lahko ugotavljala organske posledice možganskih poškodb. Ko je bila izvedenka dr. L. T. O. zaslišana na glavni obravnavi, je povedala na vprašanje ali objektivna medicinska dokumentacija izkazuje poškodbe možganov oziroma obtolčenino možganov, da ne gre za kakšno veliko obtolčenino možganov, gre pa za možno difuzno poškodbo možganovine obdane mehanizmu poškodbe, vendar v tem primeru medicinska dokumentacija neposredno po poškodbi ni popolna, saj pri tožniku tudi niso bile napravljene takšne preiskave. Zatrdila je, da je medicinska dokumentacija nezadostna za obdelavo tovrstne poškodbe, to je pretresa možganov. To je sodišče pri oceni mnenj obeh izvedencev tudi upoštevalo in zato utemeljeno zaključilo, da tožniku pretresa možganov ni uspelo dokazati z objektivnimi dokazi. Tožnik sam pa tudi ni zatrjeval, da je bil po dogodku v kakršnikoli daljši nezavesti. Izvedenka pa je tudi povedala, da posttravmatska stresna motnja ne pomeni direktno poškodbo možganov, ampak se razvije kot reakcija na škodni dogodek. Le-to pa je sodišče pri oceni višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi upoštevalo. Zato obširna pritožbena navajanja tožeče stranke o tem, zakaj bi moralo sodišče slediti izvedenki in zakaj bi moralo zaključiti, da je tožniku uspelo dokazati tudi to poškodbo, niso utemeljena. Ni res, da bi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče le-tega ugotavljalo na podlagi obširne in objektivne medicinske dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni moglo ugotoviti, da je tožnik utrpel tudi poškodbo rotatorne manšete, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravilno je glede te poškodbe verjelo izvedencema dr. B. in dr. N., ne pa tudi izvedenki dr. L. T. O. Takšno odločitev je tudi zadostno obrazložilo. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče enemu od izvedencev odrediti, da za tožnika opravi nadaljnjo diagnostiko, saj bi sodišče s tem prevzelo tožnikovo dokazno breme. To pa je bilo na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je zaslišalo izvedenca na glavni obravnavi, kjer je pojasnil, kakšne preiskave bi bile potrebne za ugotovitev te poškodbe, vendar tožnik ni imel pripomb niti vprašanj. Oba izvedenca nista potrdila te poškodbe, zato ni obstajala dolžnost tožene stranke, da „izniči“ nek dokaz, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče kot zaključek zdravljenja štelo datum 15. 12. 2005, saj kaj takšnega iz sodbe ne izhaja. Sodišče je povzelo mnenje izvedenca, ki je navedel, da je bil zaključek nepretrganega zdravljenja po poškodbi 15. 12. 2005, ko je zdravniška komisija tožniku prvič zaključila bolniški stalež. To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo zdravljenje takrat tudi zaključeno, saj iz sodbe izhaja, da je tožnik še kasneje imel posege, ki so prav tako zahtevali zdravljenje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je imel tožnik zaradi vseh poškodb tudi psihične težave zaradi katerih je prav tako iskal zdravniško pomoč, zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče tega ni upoštevalo in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik ob zaključku glavne obravnave ni zahteval, da sodišče ponovno zasliši izvedenko nevrologinjo, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo tudi ni uveljavljal relativne kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko ni še dodatno zaslišalo izvedenko nevrologinjo, zato tega s pritožbo ne more izpodbijati (ZPP člen 286 b). Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, pa tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je zdravljenje trajalo tudi še kasneje in tudi zaradi tožnikovih psihičnih težav.

Pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obsega tožnikove škode tako iz naslova doslej prestanih telesnih bolečin in neugodnosti kot bodočih glavobolov ter vseh prestanih neugodnosti, ki jih bo v bodoče trpel in bolečinskih obdobij, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje izvedencev in pravilno ugotavljalo in povzemalo bolečinska obdobja, stalno hudih, srednje močnih in bodočih bolečin, prav tako pa je upoštevalo tudi, da tožnik še vedno prestaja bolečine, ki bodo v bodoče tudi trajne in zaradi katerih mora jemati zdravila proti bolečinam. Vse neugodnosti, ki jih je sodišče pravilno povzemalo tako iz tožnikove izpovedbe kot tudi mnenja izvedencev, je v sodbi natančno opisalo. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko sodišču očita, da je odmerilo prenizko odškodnino glede na težo in trajanje poškodbe oziroma bolečinskega obdobja in ob številnih neugodnostih. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na trajanje fizičnih bolečin, ob številnih posegih ob dejstvu, da je moral nositi mavčno opornico, da je bil kar 40 x izpostavljen rentgenskemu sevanju, da je imel 58 specialističnih kirurških pregledov, da je moral biti v zdravilišču 6 tednov, 200 x je imel fizioterapijo in ob bodočih bolečinah, ki bodo trajale še dolgo, je po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju podobnih primerov primerna odškodnina 25.000,00 EUR, torej za 4.500,00 EUR višja kot jo je določilo sodišče prve stopnje. V tem delu je bilo potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava (OZ člen 179/II) sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožniku prizna odškodnina še v višini 4.500,00 EUR. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna.

Pritožbeni očitki o tem, da sodišče ni odmerilo pravilne in primerne odškodnine za strah in da tudi v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, niso utemeljeni. Odškodnina za strah v višini 2.300,00 EUR je ob dejanskem stanju, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, primerna. Sodišče je verjelo tožniku, da je utrpel močan primaren strah, kar je potrdil tudi izvedenec kot tudi, da je tudi kasneje trpel strah zaradi težav in izida zdravljenja. V zvezi s tem je sodišče tudi dodatno zaslišalo izvedenca dr. B. N. glede na izpovedbo izvedenca B. in mu sledilo glede tega, da je tožnik hud sekundarni strah prenašal še 7 dni in sicer v času pred in po operativnih posegih ker se je bal za svoje življenje in v času, ko je izvedel, da je prišlo do delne ohromitve leve zgornje okončine. Sekundarni strah srednje intenzitete je prestajal še 15 dni v časovnem obdobju po operativnih posegih, ko še vedno ni mogel gibati z levo roko in stopiti na desno nogo. Lažje intenzitete strahu pa je trpel še dva meseca. Pritožbeni očitki o tem, da je bil strah tako intenziven, da je pri njemu prišlo do razvoja posttravmatske stresne motnje pa ne pomenijo, da bi sodišče moralo takšno škodo upoštevati pri tej postavki. Sodišče prve stopnje je pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo trajen strah, ki se je razvil v posttravmatsko stresno motnjo, zato pravilno tega strahu ni upoštevalo pri odškodnini z strah, ki se presoja po drugačnih kriterijih.

Pritožba je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo in odmerilo nekoliko prenizko odškodnino. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem pa ob dejstvu, da je bil tožnik ob poškodbi star 28 let in da je bilo še vse življenje pred njim ter glede na posledice, ko je sodišče ugotovilo, da je izgubil mišično moč leve roke, ki mu visi ob telesu, da je trajno ohromel levi radialni živec, da je poškodovano desno koleno tako, da je zaradi tega omejen vpogib in izteg in da je gibljivost zmanjšana za 37 %, da se zaradi tega težko dvigne iz sedečega položaja, težko hodi navzdol, ne more klečati, varno voziti osebnega avtomobila, ne more skakati in se voziti s kolesom, kar vse je trajnega značaja, in ob upoštevanju, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo pri njemu trajno psihično spremenjenost, ki je posledica te prometne nezgode, je primerna odškodnina za to obliko škode 50.000,00 EUR, torej za 10.000,00 EUR več kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da se je tožnikova kvaliteta življenja močno poslabšala, kot tudi pravilno in prepričljivo povzelo mnenje izvedenca, ki je povedal, da ima tožnik posledice tudi zaradi odstranitve vranice. Tožnik je oviran tako pri vsakdanjem življenju kot tudi pri vseh športnih aktivnostih, saj ima hude težave tako z nogo kot tudi z roko, zato mu je sodišče utemeljeno verjelo, da hudo psihično trpi, kar se kaže v njegovem depresivnem razpoloženju, ki ga je ugotovil tudi izvedenec. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da udarnina prsnega koša in rana na čelu pri tožniku nista zapustila nikakršnih trajnih posledic pač pa zlom leve nadlahtnice, desne pogačice in pete dlančnice na levi roki, omejena gibljivost vratu pri nekaterih gibih kot tudi odstranitev vranice. Ni za prezreti ugotovitev izvedenca, ki jih je sodišče v razlogih sodbe povzelo in sicer, da je groba moč v levi roki zmanjšana za 75 % in da je gibljivost levega ramena v vseh smereh zmanjšana za 22 %, zaradi česar ima tožnik velike težave pri vseh fizičnih delih, dvigovanju in prenašanju težkih bremen ter pri vseh delih, kjer je potrebno levo roko visoko dvigniti. Sodišče je tudi pravilno sledilo izvedencu, ko je zaključilo, da opazno šepanje med hojo tožniku onemogoča vsakršno intenzivnejšo fizično aktivnost in da je gibljivost desnega kolena v vseh smereh zmanjšana za 37 %. V razlogih sodbe je tudi natančno opisalo psihične posledice kot jih je opisala izvedenka L. T. O., ki je potrdila, da se je kot reakcija na škodni dogodek pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja, ki je bila ugotovljena v aprilu 2006 pri pregledu pri psihologu. Sodišče je tudi povzelo mnenje izvedenke, da so bile pri tožniku opazne blage kognitivne motnje in da je osebnostno trajno spremenjen. Zato so zaključki sodišča o tem, da se je tožnikovo življenje bistveno poslabšalo, pravilni, saj so potrjeni z medicinsko dokumentacijo in ne le s tožnikovo izpovedbo. Sodišče je tudi navedlo, da je bil tožnik zaradi posledic poškodbe sicer razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti, da pa tako iz mnenja izvedenca B. B. kot tudi L. T. O. izhaja, da takšna razvrstitev ne predstavlja dokončne ocene, ker pri tej oceni komisija ni v zadostni meri upoštevala dejstva, da tožnik jemlje večje število zdravil, ki sicer lajšajo bolečine, vendar pa neugodno vplivajo na njegovo zbranost, pozornost in so vzrok hitrejši utrudljivosti. Po vsem navedenem pa je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 50.000,00 EUR in ne 40.000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Celotna odškodnina v višini 80.300,00 EUR, kar predstavlja v času sojenja približno 76 povprečnih plač, je tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri.

Pritožnik s pritožbo izpodbija tudi delno odločitev o premoženjski škodi in sicer zavrnilni del v znesku 50,13 EUR, kar predstavlja povračilo stroška za doplačilo bivanja v T. Z. Sodišče prve stopnje je ta del zavrnitve zahtevka obrazložilo in pravilno navedlo, da takšen strošek ni bil potreben, zato ga je tudi pravilno zavrnilo. Sodbo je v tem delu zadostno obrazložilo. Prav tako sodišče utemeljeno tožniku ni priznalo stroška 13,35 EUR, ki predstavlja izstavitev potrdila za zavarovalnico, saj takšen strošek ni bil potreben. Sodišče je pravilno zaključilo, da ne gre za strošek, ki bi nastal v zvezi z zdravljenjem in tudi ne gre za strošek, ki bi bil potreben za ta pravdni postopek. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je napačno odločilo o obrestih glede negmotne škode in sicer da tečejo do prenehanja obveznosti namesto do dneva plačila. Pritožbenemu sodišču ni jasno, kaj tožnik s tem misli, saj je popolnoma logično, da obveznost preneha tudi s plačilom. Po 270. členu OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v stroškovni odločitvi, saj je sodišče tožniku obrazložilo zakaj je štelo, da ni upravičen do takšnega števila točk, pač pa le do nagrade za krajše dopise. Tožnik je v tem postopku nizal vrsto vlog, zato je sodišče utemeljeno štelo, da določene vloge predstavljajo samo krajše dopise in da je za njih upravičen le do 20 točk. Sicer pa je bilo potrebno glede na tožnikov večji uspeh odločitev o stroških spremeniti kot bo obrazloženo na koncu.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka s pritožbo izpodbija odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in sodišču očita delno napačno ugotovitev dejanskega stanja, delno pa napačno uporabo materialnega prava in meni, da je odškodnina previsoka za 2.500,00 EUR. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožnica s pritožbo ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o poškodbah, ki jih je tožnik utrpel, niti glede trajanja bolečinskega obdobja, kot tudi ne glede neugodnosti, ki jih je prenašal. Sodišču le očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko je v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem navedlo, da je tožnik prestal štiri operativne posege. To je sicer res, saj je sodišče pomotoma navedlo, da je šlo za štiri posege, čeprav je opisalo samo tri posege, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tudi ne držijo pritožbeni očitki o tem, da je odškodnina previsoka, nasprotno, glede na pritožbo tožeče stranke je sodišče ugotovilo, da je ob številnih in obseženih neugodnostih ter fizičnih bolečinah, ter ob upoštevanju tudi bodočih bolečin odškodnina celo nekoliko prenizka in jo je pritožbeno sodišče zvišalo. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je mimo trditvene podlage upoštevalo kot trajne posledice tožnikove težave z nogo kot tudi z roko. Ne držijo navedbe, da tožnik teh dejstev ni navajal, saj je ves čas zatrjeval tako težave z roko kot tudi z nogo. Že v tožbi je med poškodbami navedel tudi poškodbo živca radiusa na levi roki, udarnino leve rame, zlom leve nadlahtnice in zlom desne pogačice ter zlom pete metakarpalne kosti leve roke. Navajal je tudi, da mu je kot trajna posledica ostala omejena gibljivost obeh kolen, nestabilnost obeh kolen ter posledično tudi manjša moč v obeh nogah, prav tako je navajal omejeno gibljivost levega zapestja, komolca in ramena ter manjšo moč v levi roki ter atrofijo mišic leve nadlahtnice. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče teh težav ne bi smelo upoštevati in da jih je upoštevalo mimo trditvene podlage. To vsekakor ne drži. Druga stvar pa je, da sodišče kot skaženosti ni moglo upoštevati očitnega šepanja, kot tudi ne visenja roke, saj tožnik teh sprememb na telesu ni zatrjeval pri tisti vrsti škode, ki jo je obrazložil s skaženostjo oziroma trajno spremembo zunanjosti, zaradi katere duševno trpi. Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče napačno glede posledic odstranitve vranice upoštevalo pri tožniku zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedenca kot tudi na tožnikovo izpovedbo o tem, kakšne težave ima zaradi odstranitve vranice, te težave pa so tiste, ki jih izvedenec opisuje kot možne posledica te poškodbe. Zgolj dejstvo, da je izvedenec B. navedel, da iz svoje prakse ni ugotovil, da bi imeli pacienti, ki so jim odstranili vranico kakšne posebne težave, pač pa je to ugotovil le pri otrocih, pa še ne pomeni, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni. Izvedenec je v mnenju tudi navedel, da je vranica neparni organ v človeškem telesu in ima dokazano pomembno vlogo pri presnovi krvi in imunološkem sistemu telesa, ter da njena odstranitev v praksi ne povzroči opaznih težav pri ogromni večini bolnikov, ki jim vranico odstranijo. Izvedenec torej ni navedel, da kadar nekomu odstranijo vranico, nima nikakršnih posledic, pač pa je le navedel, da pri veliki večini ljudi ni kakšnih posebnih težav. To pa še ne pomeni, kar navaja pritožnica, da je izvedenec izrecno navedel, da poškodba in posledična odstranitev vranice pri tožniku nista zapustila trajnih funkcionalnih posledic. Tega izvedenec ni navedel, najprej je govoril na splošno, po drugi strani pa je tudi navedel, da težav večina bolnikov nima, sodišče pa je sledilo tožnikovi izpovedbi o tem, kakšne težave ima. Zato je sodišče bolj verjelo izvedencu B. N., ki je ocenil, da odstranitev vranice pri človeku povzroči bistveno kompromitiranje imunskega sistema in mu s tem močno zmanjša splošno odpornost proti različnim obolenjem, kar je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi. Zato sodišče ni nepravilno ugotovilo dejanskega stanja niti ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo slediti navedbam izvedenca prim. B. niso utemeljeni, saj sodišče prosto presoja dokaze, njegova dolžnost je le, da to presojo utemelji, kar pa je tudi storilo, ko je verjelo drugemu izvedencu in tudi tožnikovi izpovedbi. Sicer pa poškodba vranice in njena odstranitev ter posledice, ki jih je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo kot zmanjšano imunsko sposobnostjo tožnika, ne predstavljajo bistvenih posledic, zaradi katerih je bilo potrebno tožniku odmeriti tako visoko odškodnino.

Pritožnica s pritožbo sodišču očita, da je v razlogih sodbe neutemeljeno v delu, ki se nanaša na poškodbo zloma desne pogačice uvrstilo navajanje izvedenca splošne kirurgije, da je pričakovati postopno stopnjevanje subjektivnih težav ob nastanku artroze in postopno dodatno izgubo funkcije tega sklepa ter da bo potrebno resnejše ortopedsko obravnavanje. Meni, da je to v nasprotju z mnenjem izvedenca ortopeda, ki je navedel, da je zaradi te poškodbe prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika in da je stanje dokončno ter da v prihodnosti ni pričakovati niti izboljšan niti poslabšanj zdravstvenega stanja. Nadaljnja pritožbena navajanja o tem, da bi sodišče moralo slediti izvedencu specialistu, v kolikor pa je imelo pomisleke, pa bi moralo tega izvedenca zaslišati, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe res oprlo na mnenje izvedenca B., ki je navedel, da bo v prihodnosti potrebno resnejše ortopedsko zdravljenje desnega kolena, morda tudi artroplastika, to je menjavanje sklepa z umetnim, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za takšno kršitev, ki bi bila absolutnega značaja. Tudi izvedenec B. B. je specialist splošne kirurgije in sodni izvedenec za medicino ter travmatolog. Sodišče prve stopnje je res izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca ortopeda dr. med. B. N., ki je pri zlomu desne pogačice kot posledico te poškodbe navedel, da je prišlo do degenerativnih sprememb, to je do obrabnostnih sprememb desnega kolena in do omejene gibljivosti desnega kolena, ki je v vseh smereh zmanjšana za 37 %. Navedel je še, da ima tožnik zaradi tega težave pri hoji po neravnem terenu in pri položajih čepenja in klečanja ter pri svojem delu, športne aktivnosti pa je moral v celoti opustiti. Zato je izvedenec tudi zaključil, da je pri njemu prišlo zaradi te poškodbe do trajnega zmanjšanja vseh njegovih splošnih življenjskih aktivnosti za 7 %. Res je izvedenec navedel, da je stanje dokončno, kar pomeni, da ni pričakovati niti izboljšanja niti poslabšanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo in pri tem povzelo mnenje izvedenca B. o tem, da bo v prihodnje potrebno resnejše ortopedsko zdravljenje desnega kolena, vendar pa iz razlogov sodbe ne izhaja, da je pri odmeri odškodnine to okoliščino tudi upoštevalo, saj je upoštevalo zgolj dejstvo, kakšne so sedanje omejitve v zvezi s to poškodbo kolena in glede na takšno dejstvo tudi prognoziralo tožnikove težave v prihodnosti. Zato zgolj povzemanje izvedenca dr. B. še ne pomeni, da je sodišče to okoliščino tudi upoštevalo in da ni upoštevalo mnenja izvedenca ortopeda, ki je prav tako navedel, kakšne posledice bo tožnik imel zaradi poškodovanega kolena. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo v tem delu materialno pravo.

Ne držijo pa tudi pritožbene navedbe o tem, da sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo v čem oziroma na podlagi česa je štelo, da je tožnik pomembno oviran pri osnovni higieni, hranjenju, oblačenju, gibljivosti po stanovanju in sodišču v tem delu očita absolutno bistveno kršitev določb postopka. Takšna kršitev ni podana, pritožbenemu sodišču pa ni jasno, zakaj tožena stranka iz razlogov sodbe ni mogla razbrati takšnih omejitev tožnika, saj je sodba v tem delu dovolj izčrpna in tudi jasna. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo težave s tožnikovo levo roko, ugotovilo da je pri njemu podana poškodba rotatorne manšete in da je leva roka omejena v gibljivosti za 75 %, prav tako pa je tudi ugotovilo posledice na kolenu, v zvezi s tem pa tudi omejeno gibljivost. Po mnenju pritožbenega sodišča bi tožena stranka morala vedeti, da človek v vsakdanjem življenju pogosto uporablja dve roki in ne le eno, tako pri oblačenju, umivanju, pri prenašanju bremen. Sodišče je tudi v tem delu utemeljeno sledilo izvedencu, ki je takšne omejitve tudi opisal. Ob tem, da je sodišče prve stopnje glede na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in omejitve, ki jih ima tožnik v vsakdanjem življenju in delu zvišalo odškodnino tudi za to obliko škode, pa ni utemeljena pritožba tožene stranke o tem, da bi sodišče moralo priznati nižjo odškodnino.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo zakaj je tožniku priznalo obresti od materialne škode od dneva, ko je ta škoda nastala. Pravilno je sodišče zaključilo, da je bila tožena stranka z nastankom škode že v plačilni zamudi, saj gre za škodni dogodek, za krivdno ravnanje, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče je pravilno uporabilo 165. člen OZ oziroma prej veljavni 186. člen ZOR, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude, ker je po zapadlosti obveznosti v načelu dolžnik tudi v zamudi. Tudi sodna praksa potrjuje takšne zaključke v primerih, kadar kakšno škodo oškodovanec sam odpravi in sam krije stroške kot je bilo v tem primeru. Zato sodna praksa stoji na stališču, da ni razlogov, da mu ne bi šle zamudne obresti od dne plačila takšnih stroškov. V sodni praksi še vedno velja načelno mnenje nekdanje skupne seje iz leta 1979, po kateri je zamuda opredeljena s trenutkom nastanka škode. Takšna je tudi enotna sodna praksa, ki temelji še vedno na načelnem mnenju.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko pritožnik sodišču očita, da ne bi smelo tožniku priznati obresti od nepremoženjske škode od poteka 15 dnevnega roka, ki je začel teči takrat, ko je tožeča stranka posredovala odškodninski zahtevek. Tožena stranka navaja, da zdravljenje takrat še ni bilo zaključeno kot tudi ni bilo zaključeno tekom postopka, zato zamuda še ni mogla nastati. Prav tako navaja, da so tožeča stranka vabili na pregled, ki bi ga opravil njihov cenzor, vendar ni prišla, zato tudi niso mogli ugotoviti škode. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožeča stranka je utemeljila, da je toženi stranki poslala odškodninski zahtevek z vso medicinsko dokumentacijo in ji tudi določila rok za plačilo, vendar tožena stranka odškodninskega zahtevka ni poravnala, zato je tudi nastala zamuda in kot posledico zamude je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka. Tudi če škoda še ni dokončna in zdravljenje še ni v celoti zaključeno, to še ne pomeni, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati odškodnine, saj sodišče priznava odškodnino tudi za bodočo škodo, za katero je gotovo, da bo v bodočnosti nastala. Zato ne drži, da bi morala tožeča stranka počakati, da je zdravljenje v celoti zaključeno in da bi šele takrat lahko postavila odškodninski zahtevek. Poškodbe so bile znane ob vložitvi tožbe, same posledice pa predstavljajo bodočo škodo, ki jo sodišče priznava na podlagi določbe 182. čl. OZ. Glede na težo in obseg poškodb pa se tožeča stranka ni bila dolžna izpostaviti še pregledu cenzorja zavarovalnice, saj je tožeča stranka zatrjevala svojo škodo na podlagi številne medicinske dokumentacije. Zato tudi takšen ugovor tožene stranke ni utemeljen.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in sicer meni, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh tožeče stranke, ko je vzelo kot njen zahtevek prvotno zahtevani znesek (97.806,00 EUR) in na koncu priznalo celotno odškodnino 64.800,00 EUR ter tako priznal tožeči stranki 66 % stroškov postopka. Sodišču očita napačno uporabo določb 154. in 155. člena ZPP. Opozarja, da je pravdni postopek ves čas od vložitve tožbe naprej tekel po skrčenem zahtevku tožeče stranke, saj je tožeča stranka že v prvem pripravljalnem spisu in še preden je bila tožba vročena toženi stranki s pripravljalno vlogo z dne 25. 4. 2006 (tožba je bila vložena 8. 3. 2006) delno umaknila tožbo glede na to, da je tožena stranka znesek delno poravnala in vztrajala le še na plačilu 60.706,73 EUR. Pritožnica s pritožbo ne izpodbija posameznih stroškov, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje niti višino teh stroškov, pač pa le uspeh tožeče stranke. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tem, ali je sodišče tožeči stranki odmerilo pravilne stroške, pač pa le s tem ali je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča je pritožba tožene stranke delno utemeljena, vendar pa je bilo potrebno odločitev o stroških spremeniti že zaradi drugačnega uspeha tožeče stranke, saj je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo za 15.500,00 EUR višjo odškodnino, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi določbe 154. člena tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da bi sodišče dejansko moralo kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek po skrčenem zahtevku in kot uspeh stranke prisojeni znesek oz. Razliko (37.189,52 EUR). Pritožnica pa nima prav, ko navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi vmesne uspehe. Tudi nima prav, ko trdi, da je sodišče tožeči stranki priznalo uspeh v višini66%, saj kaj takšnega iz sodbe ne izhaja. Ob tem je dejansko uspeh tožeče stranke manjši, vendar pa je glede na to, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom z višjim zneskom, kot je to določilo sodišče prve stopnje in sicer z zneskom 37.189,52 EUR, je njen uspeh 61,26 %., uspeh tožene stranke pa 38,74 %. V tem delu je bilo potrebno odločitev o stroških spremeniti tako kot izhaja iz izreka sklepa. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je takšen uspeh le od prvega pripravljalnega spisa dalje, medtem ko je uspeh za odškodninski zahtevek in tožbo nekoliko nižji (za 2.600 točk in 20 % DDV) in sicer takšen, kot ga je določilo sodišče prve stopnje (62,91% in ne 66 % kot navaja pritožnik) in v tem delu tožena stranka nima interesa za pritožbo. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki za odškodninski zahtevek pred tožbo in za sestavo tožbe 62,91 % od zneska 1.377,68 EUR torej 867,94 EUR, od zneska 8.685,95 pa glede na 61,26 % uspeh 5.321,00 EUR. Skupni priznani stroški tožeče stranke so 6.188,95 EUR. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki glede na njen 38,74 % uspeh 455,79 EUR stroškov postopka.. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 5.733,16 EUR stroškov postopka v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v pritožbi uspela s sorazmerno majhnim delom, le glede stroškov postopka, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Uspeh tožeče stranke je 43 %, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 43 % njenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo samo stroške za sestavo pritožbe in obvestilo stranki o rešitvi pritožbe, z 20 % DDV kar znese 268,81 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti v 15. dneh, v primeru zamude pri plačilu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.