Jedro

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s Pravilnikom o zaščiti pred hrupom v stavbah s Tehnično smernico TSG-1-005:2012. To je dokument, ki je namenjen določitvi pogojev za projektiranje in presoji skladnosti gradnje. Nikakor pa ne pomeni, da merila, ki jih določa tehnična smernica, odgovarjajo na vprašanje ali ima stavba stvarne napake, ki jih v tožbi zatrjuje tožnica. Takšni upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. V obravnavani zadevi sicer ne gre za emisije, ampak tožnica uveljavlja jamčevanje za stvarne napake, pri čemer je s predloženim cenitvenim elaboratom izkazala, da je zaradi v tožbi uveljavljane stvarne napake vrednost tožničinega stanovanja za 30.000 EUR nižja. Prav tako je elaborat meritev potrdil, da je v tožničinem stanovanju, še posebej v spalnem delu, prisoten hrup. Ta hrup res ne presega mejnih vrednosti iz tehnične smernice, a upoštevaje cenitveni elaborat vseeno predstavlja razlog za stvarno napako stanovanja, ki je posledično vredno manj, kot bi bilo brez nje. To namreč nima lastnosti za njegovo normalno uporabo, kar pomeni, da gre za primer iz 1. točke 459. člena OZ. Ne gre za upravni postopek, v katerem bi tožnica dokazovala, da stanovanje ne izpolnjuje pogojev za uporabno dovoljenje, ampak gre za pravdo, v kateri tožnica trdi, da stanovanje nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo – običajna raba pa vsekakor pomeni tudi miren spanec in počitek brez nepotrebnega hrupa.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da stvarna napaka, katere posledica so hrup in vibracije, ki so moteče zlasti v času nočnega počitka, vpliva na kakovost tožničinega življenja in na njeno zdravje v zadostni meri, da utemeljuje prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre namreč za precej intenziven poseg, katerega posledice so lahko zelo hude.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvih šestih alinejah III. točke spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 15. 12. 2021 dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je tožeči stranki v 15 dneh dolžna povrniti 653,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo (I.) znižalo kupnino na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 2. 2017, sklenjene med pravdnima strankama za prodajo nepremičnine posameznega dela stavbe, stavba 246, del stavbe 2, k. o. X, za 30.000 EUR, ter naložilo toženi stranki, da tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje plača (II.) 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2021 dalje do plačila, in (III.) 4.315,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 306,60 EUR od 29. 8. 2019, od 185,44 EUR od 6. 3. 2021, od 1.479,25 EUR od dne 5. 5. 2021, od 780,55 EUR od 28. 5. 2021, od 454,08 EUR od 25. 11. 2021, od 610,00 EUR od 14. 12. 2021 in od 500,00 EUR od 15. 12. 2021. V presežku (glede plačila 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.) in (V.) toženi stranki naložilo, da tožnici v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrne pravdne stroške 1.329,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (z ustrezno stroškovno posledico).

Navaja, da ni pogojev za zamudno sodbo, saj so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s Pravilnikom o zaščiti pred hrupom v stavbah1 (v nadaljevanju: Pravilnik) s Tehnično smernico TSG-1-005:2012 (v nadaljevanju: tehnična smernica). Točka 8.5.1 tehnične smernice določa, da se kot merodajna vrednost upošteva povprečje maksimalnih ravni hrupa. Iz sklepnih ugotovitev tožbi priloženih meritev z dne 26. 11. 2021 izhaja, da povprečna maksimalna raven hrupa v spalno-bivalnem prostoru stanovanja ne presega vrednosti, določene v tehnični smernici in da hrup v tožničinem stanovanju ustreza predpisanim mejnim vrednostim (tabela 3.1 meritev). Zato gre po mnenju tožene stranke za nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbi priloženimi listinami. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno uporabilo tehnične smernice tudi zato, ker je ugotovilo, da je merilna negotovost izmerjenih vrednosti ± 2bB(A), kar nato po presoji sodišča pomeni, da vse izmerjene vrednosti v spalnem delu tožničinega stanovanja presegajo vrednost 30 dB(A), ki jo dovoljuje tehnična smernica. Tehnična smernica nikjer ne pove, da bi bilo treba na ugotovljeno povprečno maksimalno raven hrupa prišteti še merilno negotovost. Po drugi strani pa izrecno določa, da je treba v primeru ugotovljenih poudarjenih tonov prišteti še 5 dB(A), kar pa v tem primeru ni bilo izpolnjeno. Tožena stranka zato meni, da je odločitev arbitrarna, saj sodišče prve stopnje ne pove, zakaj je merilno negotovost upoštevalo v korist tožnice (+), ne pa npr. navzdol (-). Sodbe se v tem delu po prepričanju tožeče stranke ne da preizkusiti.

Po sodni praksi z uresničitvijo jamčevalnega zahtevka na znižanje kupnine kupec nima več drugih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z isto napako. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo zmotno, ko je tožnici ugodilo glede znižanja kupnine in tudi glede povrnitve škode. Nadalje v sodbi ni pojasnjeno, kako naj bi bilo novo oblazinjenje vzglavja za posteljo v vzročni zvezi z očitano napako oz. odpravo škode, v tem primeru tudi ne gre za adekvatno vzročnost. Nadalje pritožba izpostavlja tudi vprašanje povrnitve nematerialne škode v primeru pogodbene obveznosti (izpolnitev z napako 239/1 Obligacijskega zakonika2 - v nadaljevanju: OZ) in se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso in del teorije, ki tega ne priznava3, pa tudi če bi upoštevali del teorije, ki takšno kumulacijo dopušča, tožena stranka meni, da tožnica ne bi bila upravičena do odškodnine. Tožnica namreč v zvezi z zatrjevanim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti v tožbi ni niti trdila, da gre za trajen poseg v njene osebnostne pravice, sodišče pa je ugotovilo, da ni nujno, da gre za trajen poseg, zato bi bilo po mnenju pritožbe treba zahtevek v tem delu zavrniti.

Po 299. členu OZ pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče je zato tožnici zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od zahtevanih zneskov preden se je toženec z njimi sploh lahko seznanil. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in meni, da pritožba po vsebini predstavlja prepozen odgovor na tožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo. Opozarja, da se je sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe prepričalo, da predloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami. Meritve, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi, ne pomenijo dokaza z izvedencem, zato se je sodišče do meritev opredelilo v skladu z ugotovljenimi dejanskimi rezultati in glede na tožbene navedbe. Konkretni podatki o meritvah niso v nasprotju s tem kakšno skrito napako uveljavlja tožnica, saj je opisala, kako jo moti pri počitku. Ne drži, da tožba ni sklepčna. Dodatno opozarja tožnica, da s svojim zahtevkom ne nastopa pred upravnim organom in ne zatrjuje, da njeno stanovanje kot celota ne izpolnjuje minimalnih tehničnih predpisov in standardov za uporabno dovoljenje. Tožnica tudi pojasnjuje ukrepe, ki jih je izvedla za zmanjšanje hrupa, stroške katerih zahteva, da ji jih povrne tožena stranka, in za katere navaja, da je o njih sproti obveščala toženo stranko. Tako ne drži, da bi se z njimi seznanila ta šele ob prejemu tožbe. Tudi glede priznane nepremoženjske škode je po mnenju tožnice sodba pravilna, saj je v tožbi povsem nazorno pojasnila ter opisala svoj trud za odpravo napake in doživeto stisko.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti (o čemer več v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in dokazov tožnice, ob predpostavki, da se te trditve (zaradi izostanka odgovora na tožbo tožene stranke) štejejo za resnične, le-te pa tudi niso v nasprotju s predloženimi dokazi, v pretežnem delu sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki jih je argumentirano in skrbno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z njimi v pretežni meri strinja in jim pritrjuje (razen glede začetka teka zamudnih obresti), v odgovor pritožbenim trditvam pa dodaja naslednje:

6. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s Pravilnikom o zaščiti pred hrupom v stavbah5 s Tehnično smernico TSG-1-005:2012. Namen te tehnične smernice je pojasnjen v njeni točki 0.1.1 (Zakonska podlaga za izdajo tehnične smernice). Gre za dokument, s katerim se za določeno vrsto objekta uredi natančnejša opredelitev bistvenih zahtev, pogoji za projektiranje, izbrane ravni oziroma razredi gradbenih proizvodov oziroma materialov, ki se smejo vgrajevati ter načini njihove vgradnje in način izvajanja gradnje z namenom, da se zagotovi zanesljivost objekta ves čas njegove življenjske dobe, kadar je to primerno, pa tudi postopke, po katerih je mogoče ugotoviti, ali so takšne zahteve izpolnjene.6 To je torej dokument, ki je namenjen določitvi pogojev za projektiranje in presoji skladnosti gradnje. Nikakor pa ne pomeni, da merila, ki jih določa tehnična smernica, odgovarjajo na vprašanje ali ima stavba stvarne napake, ki jih v tožbi zatrjuje tožnica. Ko je šlo za vprašanje emisij, je VS RS v zadevi II Ips 919/2007 zapisalo, da so lahko upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. V obravnavani zadevi sicer ne gre za emisije, ampak tožnica uveljavlja jamčevanje za stvarne napake, pri čemer je s predloženim cenitvenim elaboratom (A67) izkazala, da je zaradi v tožbi uveljavljane stvarne napake7 vrednost tožničinega stanovanja za 30.000 EUR nižja. Prav tako je elaborat meritev (A53) potrdil, da je v tožničinem stanovanju, še posebej v spalnem delu, prisoten hrup. Ta hrup res ne presega mejnih vrednosti iz tehnične smernice, a upoštevaje cenitveni elaborat vseeno predstavlja razlog za stvarno napako stanovanja, ki je posledično vredno manj, kot bi bilo brez nje. To namreč, kot zatrjuje tožba (in čemur dokazi ne nasprotujejo), nima lastnosti za njegovo normalno uporabo, kar pomeni, da gre za primer iz 1. točke 459. člena OZ. Dejstvo, da povprečni izmerjeni hrup ne presega 30 dB(A)8 torej ne pomeni, da so tožbene trditve v nasprotju z dokazi. Kot namreč pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, ne gre za upravni postopek, v katerem bi tožnica dokazovala, da stanovanje ne izpolnjuje pogojev za uporabno dovoljenje, ampak gre za pravdo, v kateri tožnica trdi, da stanovanje nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo – običajna raba pa vsekakor pomeni tudi miren spanec in počitek brez nepotrebnega hrupa.

7. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da je sodišče zmotno prištelo merilno negotovost ± 2 dB k izmerjenim vrednostim. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za to ni nobene podlage. A vendar na pravilnost odločitve to ne vpliva, saj že vrednosti, kot so bile izmerjene, povsem zadoščajo za zaključek o obstoju stvarne napake na stanovanju.

8. Res je, kot opozarja pritožba, da po sodni praksi z uresničitvijo jamčevalnega zahtevka na znižanje kupnine kupec nima več drugih _jamčevalnih zahtevkov_ v zvezi z isto napako. To pa seveda ne pomeni, da nima _odškodninskega zahtevka_, kakršnega uveljavlja tožnica in kakršnega dovoljujeta (ob uveljavljanju jamčevalnega zahtevka) tudi drugi in tretji odstavek 468. člena OZ. Pritožba je torej v tem delu povsem neutemeljena.

9. Nadalje pritožba trdi, da v sodbi ni pojasnjeno, kako naj bi bilo novo oblazinjenje vzglavja za posteljo v vzročni zvezi z očitano napako oz. odpravo škode. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem ustrezno pojasnilo, da je tožnica imela z izvedbo ukrepov, ki jih je sama financirala, stroške, kar pomeni, da ji je nastala premoženjska škoda. Ukrepi so bili namenjeni odpravi oz. ublažitvi posledic stvarne napake, tega učinka sicer niso dosegli, po presoji sodišča prve stopnje pa niso bili apriorno nerazumni ali neprimerni (šlo je za poskus zmanjševanja hrupa – tak je bil tudi namen novega oblazinjenja vzglavja), zaradi česar je tožnica upravičena do povračila teh stroškov. K temu ni kaj dodati in pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje takšni presoji, še posebej upoštevaje, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, s čimer priznava tožbene trditve.

10. Pritožba izpostavlja tudi vprašanje povrnitve nematerialne škode v primeru pogodbene obveznosti, pri tem se sklicuje na del pravne teorije, ki to zavrača.9 Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na tretji odstavek 468. člena OZ (ki ureja t. i. _refleksno škodo_, oz. škodo, ki kupcu zaradi napake stvari nastane na drugih njegovih dobrinah), kar pomeni, da že sam OZ odgovornosti za nepremoženjsko škodo ni vnaprej izključil,10 zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo tudi odškodnino za nematerialno škodo, pravilna.

11. Tudi sicer pa tožena stranka meni, da tožnica v nobenem primeru v zvezi ne bi bila upravičena do denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj v tožbi ni niti trdila, da gre za trajen poseg v njene osebnostne pravice, tudi sodišče pa je ugotovilo, da ni nujno, da gre za trajen poseg. Po prepričanju tožene stranke bilo treba zahtevek v tem delu zavrniti. Pritožbeno stališče je zmotno. Res je, da se praviloma odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.11

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da stvarna napaka, katere posledica so hrup in vibracije, ki so moteče zlasti v času nočnega počitka, vpliva na kakovost tožničinega življenja in na njeno zdravje v zadostni meri, da utemeljuje prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre namreč za precej intenziven poseg, katerega posledice so lahko zelo hude. V zvezi s tem je namreč ugotovilo12, da je tožnica zaradi hrupnega delovanja naprave kletnega prezračevanja razdražljiva, nervozna, izčrpana, ima visok pritisk, jemlje kapljice za pomiritev, kar vse vpliva na njeno vsakdanje življenje pri dnevnih aktivnostih, v službi in druženju s prijatelji, tremo ima pri stikih z drugimi stanovalci. Poleg tega navaja, da jo je pred spanjem strah, kdaj bo naprava delovala, s kakšno jakostjo in koliko časa; prav tako jo je strah oziroma ima tremo pred ostalimi stanovalci in etažnimi lastniki.13 Da ima kronično pomanjkanje kvalitetnega spanca posledice za človekovo vsakodnevno funkcioniranje in posledično tudi za medosebne odnose, je tudi splošno znano dejstvo. Drži, da tožnica v tožbi ni navajala, da gre za trajno zmanjšanje in da je to potrdilo tudi sodišče prve stopnje,14 a že poseg v sedanji obliki in intenzivnosti zadošča za priznanje denarne odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če bi šlo evidentno za trajen in neodpravljiv poseg, bi bila odškodnina lahko kvečjemu višja.

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja na začetek teka zamudnih obresti, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. V sodbi ni pojasnjeno, zakaj je sodišče štelo, da je tožena stranka v zamudi od datumov, kot so navedeni v III. točki izreka. Iz obrazložitve15 izhaja le, da je tožnica zahtevala zamudne obresti od naslednjega dne po plačilu računov, ki pa je viden iz tožbi priloženih listin (ni pa se sodišče prve stopnje do te navedbe opredelilo). V tožbi tožnica ne postavi trditve, kdaj je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode. Takšen zahtevek je za nastanek zamude ključen. Drugi odstavek 299. člena OZ namreč določa, da pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V odgovoru na pritožbo tožnica sicer pojasnjuje, da je o vseh izvedenih ukrepih in stroških, ki so ji s tem nastajali, sproti obveščala toženo stranko, a gre pri tem za nedovoljeno novoto, pa še ta trditev ne pojasnjuje datumov, ko je tožnica toženo stranko pozvala k povrnitvi škode. Glede na to je tožena stranka v zamudi s plačilom zneskov iz prvih šestih alinej III. točke sodbe šele od vložitve tožbe (15. 12. 2021). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela v zelo majhnem delu, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarjala na pritožbene navedbe, zato pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin meni, da gre pri tem za potrebne stroške. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena, upoštevaje prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti obsegajo 875 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 Uradni list RS, št. 10/2012. 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 3 Sodne prakse in teorije pritožba ne navede. 4 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 5 Uradni list RS, št. 10/2012. 6 Glej tudi točka 3.2 prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov. 7 Namestitev prezračevalnega sistema pod kletne prostore, točno pod spalni prostor tožničinega stanovanja, kar povzroča prekomeren hrup za uporabo stanovanja, še zlasti spalnih prostorov. 8 Razen ene meritve, ki je znašala 30,9. 9 Kot rečeno, konkretno ne navede pravne teorije na katero se sklicuje. 10 Prim. tudi dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe PiD 2/2016, str. 263. 11 VSL sodba in sklep II Cp 204/2015. 12 Tožena stranka namreč zaradi nevložitve odgovora na tožbo teh trditev ni prerekala. 13 Ko je sodišče prve stopnje obrazložilo (18. točka obrazložitve), da tožnici ne pripada odškodnina iz naslova strahu, je hkrati pojasnilo, da se posledice strahu, ki ga zatrjuje tožnica, delno prelivajo v kategorijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 14 Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zapisalo, da gre v tem trenutku za več kot triletno prenašanje nočnega hrupa (z vmesnimi kratkotrajnimi obdobji izboljšanja), da pa obstaja možnost, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne bo trajno, saj vzrok ni npr. v tožničini poškodbi, ki bi pomenila trajno stanje, ampak gre za zunanji vpliv, kjer ni izključeno, da mu tožnica ne bo trajno izpostavljena (obstaja npr. možnost, da stanovanje proda in se preseli; da zaradi izboljšav tehnike lahko sčasoma pride do možnosti učinkovitejše sanacije hrupa ipd.). 15 16. točka obrazložitve.