Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno r a z v e l j a v i v delu, ko so prisojene "zakonske zamudne obresti od zneska 2.050.000,00 SIT od izdaje sodbe dalje" ter v stroškovni odločitvi, "kolikor niso bili priznani višji pravdni stroški" in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki odškodnino v višini 2.079.045,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.050.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje ter od zneska 29.045,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15-ih dni ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 201.576,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.03.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba spremeni oziroma podrejeno, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija zavrnilni del sodbe, odločitev o plačilu zamudnih obresti na dosojeno odškodnino ter stroškovno odločitev. Meni, da sodišče ni odločalo o modificiranem zahtevku glede plačila zamudnih obresti na zahtevano odškodnino kot ga je opredelila na naroku dne 23.03.2004. Nadalje meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je tožnica utrpela poškodbe v predelu glave (glavoboli, bolečine v predelu zobovja, v vratu, na mestu udarnin). Poleg tega, da so bile že poškodbe boleče in da so bolečine spremljale tožnico od časa nezgode dalje, so bili izredno boleči in neprijetni tudi medicinski posegi med samim zdravljenjem (kirurška oskrba ran s šivanjem in odstranjevanjem šivov, konzervativno zdravljenje zob, posebej apikotomija, ki je bila posebej boleča in neprijetna). Sodišče tudi ni ustrezno ovrednotilo vseh nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje in med katere ni mogoče uvrstiti le tiste, ki jih našteva izvedenec, temveč tudi vse nevšečnosti, ki jih je predstavljala večdnevna hospitalizacija, nato nevšečnosti, povezane z opravljenimi posegi, v zvezi z jemanjem zdravil - težave z želodcem itd. Posebej je treba omeniti preiskavo CT slikanje glave, ki je, kar je splošno znano, še posebej škodljiva, saj ob takšni preiskavi prejme človeško telo najmanj 20 do 50-kratno količino ionizirajočega sevanja kot pri navadnem rentgenskem slikanju. Zato bi moralo sodišče tožnici dosoditi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini kot jo je zahtevala v tožbi. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je še zelo mlada. Posledice se pri tožnici kažejo kot motnje pri koncentraciji in spominu, ki močno ovirajo tožnico že sedaj, ko še študira. Gotovo pa bo motnje občutila tudi kasneje, ko bo pričela z rednim delom kot diplomantka Visoke šole za zdravstvo. Zato bi moralo sodišče tožnici priznati bistveno višjo odškodnino, saj bo prestajala duševne bolečine, ki jih izvedenec ocenjuje kar na 10%, tudi v bodočnosti. Posledice, ki se pritožnici kažejo kot motnje pri koncentraciji in spominu ter glavoboli, ki se pojavijo ob izpostavljanju soncu, so takšne vrste, da še posebej prizadenejo mlade ljudi. Zato je tožnica že sedaj ovirana pri svojem delu, izogibati se mora aktivnostim, ki so sicer prijetne in ki predstavljajo posebna ugodja (izleti v naravo, rekreacija, sončenje in kopanje, ...). Prenizka je za tožnico tudi dosojena višina odškodnine za pretrpljeni strah. Tožnica je po izobrazbi medicinski tehnik in študentka Visoke zdravstvene šole, zato ni bila povsem laik na medicinskem področju. Ves čas zdravljenja se je natančno zavedala svojega stanja in vseh nevarnosti, ki jim je bila ves čas izpostavljena, tudi nevarnosti glede izida zdravljenja. Poškodbe glave, še posebej pretres možganov, kot jih je utrpela, predstavljajo hude telesne poškodbe, pri katerih je potek in izid zdravljenja pogosto negotov in nepredvidljiv tudi za zdravnike. Pozna vrsto primerov, ko je pri podobnih poškodbah prišlo kasneje do določenih težav oziroma do poslabšanja stanja. Pri tožnici so EMG preiskave ves čas po nezgodi izkazovale abnormalno stanje, kar vse kaže, da je obstajala (in še vedno obstaja) možnost, da se stanje po poškodbi možganov poslabša. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo priglašenih pravdnih stroškov. Sodišče ji ni priznalo stroškov, potrebnih za sestavo odškodninskega zahtevka pred pravdo ter stroškov, potrebnih za prihod na sodišče. Že v tožbi je navedla, da je pred pravdo naslovila na toženo stranko odškodninski zahtevek, kar za toženo stranko očitno ni bilo sporno, saj temu ni oporekala. Tekom postopka je tudi sodišče seznanila z dejstvom, da je študentka Visoke šole za zdravstvene delavce. Zato se je v času študija nahajala v Ljubljani. V Ljubljani je stanovala le zaradi potreb študija in prakse, stalno prebivališče pa je imela seveda v D. Pozivom sodišča za prihod na naroke, kot tudi za pregled pri izvedencu, se je odzvala in v te namene prihajala iz Ljubljane in ne iz kraja stalnega bivališča. Zato meni, da je upravičena do povračila potnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Kolikor izhaja iz pritožbe, se tožnica pritožuje zaradi prisoje prenizke odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja - 1060.čl. OZ). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Navedena merila veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (203.čl. ZOR). Ob upoštevanju navedenega je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo odškodnino za strah v višini 100.00,000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT in za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 950.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je med drugim na podlagi zaslišanja tožnice in mnenja izvedenca dr. P. ugotovilo, da je zaradi utrpelih poškodb (pretres možganov, rane na bradi, zlom dveh zob zgoraj desno, delno izruvan zgornji desni prvi in tretji zob, udarnine desne strani obraza) tožnica trpela hude bolečine dva dni, srednje 14 dni in lažje 30 dni (ki se občasno pojavljajo še danes - glavoboli) in jemala analgetike (vsled tega so nastopile težave z želodcem) in nevšečnosti med hospitalnim in ambulatnim zdravljenjem (kirurška oskrba ran s šivanjem in odstranjevanje šivov, zdravljenje zob - apikotomija, rentgensko slikanje, preiskave EEG in CT glave), tako da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna. Odmerjena je glede na konkreten obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, skladno z merili, določenimi v citiranih določbah ZOR, torej glede na stopnjo in trajanje teh bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod.

Skladno z materialnopravnimi določbami ZOR je prvostopenjsko sodišče, glede na ugotovljena dejstva, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno odmerilo odškodnino za (sekundarni) strah, ki ga je utrpela tožnica, saj v celoti ustreza njegovi intenzivnosti in trajanju. To še posebej velja glede na predpostavke za prisojo denarne odškodnine za to obliko negmotne škode, saj so te podane le, če je intenziven strah trajal dalj časa, kakor tudi takrat, kadar je bil strah intenziven, toda kratkotrajen, vendar pa je pri poškodovancu povzročil za dalj časa porušeno duševno ravnovesje. Protispisne so pritožbene trditve, da so preiskave ves čas po nezgodi izkazovale pri tožnici abnormalno stanje, kar kaže, da je obstajala in še vedno obstaja možnost, da se stanje po poškodbi možganov poslabša. Tožnica je opravila preiskavo EEG glave šele 22.09.1998 (izvedensko mnenje - lahno abnormen posnetek - list. št. 35 spisa), CT izvid 07.12.1998 (list. št. 36 spisa) pa je bil v mejah normale. Zato za trditev o še trajajoči nevarnosti poslabšanja v izvedenih dokazih ni podlage.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Sodišče prve stopnje je vse to upoštevalo in nasprotne pritožbene trditve ne držijo (težave s koncentracijo in spominom, glavoboli po naporih ali izpostavljenosti soncu, kot tudi odmrtje zgornjega sekalca in zlom drugega zoba, kot tudi tožničino mladost), zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno odškodnino, ki je tožnici priznana za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina ustreza merilom in izhodiščem iz 200. in 203.čl. ZOR, je dovolj individualizirana (ob upoštevanju tožničine izpovedi - list. št. 54 in 56 spisa) in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za podobne škode.

Pritožbeno sodišče je iz vseh navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zoper izpodbijani zavrnilni del sodbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ugodilo pa je pritožbi v delu, ko je tožnici sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine 2.050.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, saj pritožba utemeljeno opozarja na modifikacijo tožbenega zahtevka v obrestnem delu (glede na spremenjeno sodno prakso glede teka obresti - list. št. 53 spisa), katero je prvostopno sodišče očitno spregledalo in je odločalo o prvotno postavljenem obrestnem zahtevku (list. št. 4 spisa). Utemeljeno pritožba tudi opozarja, da sodišče prve stopnje (nepravilno) ni priznalo stroškov sestave odškodninskega zahtevka pred pravdo ( kar ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča pripada po tarifni št. 38 Odvetniške tarife v zvezi s tarifno št. 18/1) in potnih stroškov za prihode na glavne obravnave in pregled pri izvedencu. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo sporno, da je tožnica študentka Visoke šole za zdravstvene delavce v Ljubljani. To izhaja iz spisovnih podatkov in tudi iz tožničine izpovedi (list. št. 54 spisa), zato ni mogoče slediti prvostopenjski argumentaciji, zakaj tožnici uveljavljanih potnih stroškov ni priznalo. Zaradi zmotnega stališča, da potni stroški tožnici ne pripadajo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskih (avtobusnih) stroškov, zato je moralo sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi v tem delu, kolikor tožnici niso bili priznani višji pravdni stroški in v obrestnem delu, prvostopno sodno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. in 365.čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.