Jedro

Obstoja kvalifikatornih okoliščin sodišče ni niti ugotovilo (samo ugotovitev zmote sodišča prve stopnje take ugotovitve ne more nadomestiti) in zato tudi ne obrazložilo, če in zakaj sodišče meni, da so te podane. Zato sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, manjka pa tudi razlog o obstoju odločilnega dejstva, kar kvalifikatorna okoliščina pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je kot najstrožji ukrep določen fakultativno, vsekakor je.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in sklepa disciplinske komisije in komisije za pritožbe tožene stranke z dne 21.6.1996 in 30.7.1996, na podlagi katerih je tožniku zaradi ugotovljenih disciplinskih kršitev prenehalo delovno razmerje, spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnik disciplinsko odgovoren za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 77/C člena kolektivne pogodbe podjetja v zvezi s 1. točko 58. člena ZTPDR ter mu je za to kršitev izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. Glede očitane disciplinske kršitve po 12. točki 77/C člena kolektivne pogodbe pa je sklep disciplinske komisije razveljavilo in disciplinski postopek za to kršitev ustavilo. Zato je tudi odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa sodba v vseh delih nima razlogov. Ni obrazložena povzročena škoda niti ne, zakaj ugotovljena škoda predstavlja večjo materialno škodo. Vprašljivo je tudi, če so v disciplinskem postopku odločali zakoniti organi. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je poleg zmotne uporabe materialnega prava formalno uveljavljala samo revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jih vsebinsko ni opredelila, vsebinsko ne pa tudi formalno pa še bistveno kršitev po 13. točki 154. člena ZPP/77, saj je navajala, da izpodbijana sodba v nekaterih delih nima razlogov oziroma da ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do svojih zaključkov.

Revizijsko sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo vsebinsko uveljavlja revizija. To (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka zagreši sodišče, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, če je med njimi nasprotje.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o razlogih za potrditev izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa, ki ga je revidentu sicer izrekel organ tožene stranke. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno zaključilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ob upoštevanju dejanskega stanja ni pravilno uporabilo določb podjetniške kolektivne pogodbe, in da je na podlagi dejanskega stanja pravilna kvalifikacija obravnavane disciplinske kršitve po 1. točki 77/B člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pravilno je tudi zaključilo, da je za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja treba upoštevati tudi določbe Č podjetniške kolektivne pogobe oziroma ugotavljati obstoj kvalifikatornih okoliščin (določba 89. člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 73/93). Kljub temu pa samo obstoja kvalifikatornih okoliščin ni niti ugotovilo (samo ugotovitev zmote sodišča prve stopnje take ugotovitve ne more nadomestiti) in zato tudi ne obrazložilo, če in zakaj sodišče meni, da so te podane. Zato sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, manjka pa tudi razlog o obstoju odločilnega dejstva, kar kvalifikatorna okoliščina pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je kot najstrožji ukrep določen fakultativno, vsekakor je.

Na podlagi povedanega je revizijsko sodišče zaključilo, da je upravičen revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP/77 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).