Jedro

Pritožba smiselno izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, ta pritožbeni razlog pa je na podlagi ZP-1 v tej fazi postopka izključen, saj pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v prekrškovnem postopku lahko preizkuša le prvostopno sodišče, ko odloča o zahtevi za sodno varstvo storilca.

2. odst. 66. čl. ZP-1 je razumeti tako, da je pritožba proti drugim odločbam sodišča 1. stopnje, ki niso naštete v 1. odst. 66. čl. ZP-1, dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR, vloži pa se lahko le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka, ko ni dopustna niti iz teh razlogov.

Izrek

Pritožba storilca L. S. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S plačilnim nalogom P. p. S. K. z dne 08.03.2005 je bila storilcu L. S. izrečena globa v znesku 60.000,00 SIT. Proti temu plačilnemu nalogu je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, slednjo pa je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog P. p. S. K. Proti tej sodbi je storilec vložil pritožbo in navajal, da je bil prekršek storjen ob 06.15 uri in ne ob 16.15 uri ter predlagal, da se ga oprosti plačila stroškov postopka, saj je od 30.12.2005 prijavljen na ZZRS kot brezposelna oseba in ker je prejemnik socialne pomoči, ne zmore plačati globe naenkrat, zaradi česar prosi, da se mu omogoči plačilo globe na obroke.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb v zvezi z določilom 159. čl. Zakona o prekrških-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba proti sodbi, ki je bila izdana na podlagi zahteve za sodno varstvo storilca, ni dovoljena. Pomembno je pojasniti, da je ZP-1 posebej uredil pravico do pritožbe v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ko je v 66. čl. omejil dopustnost pritožbe le na primere, če je bila s sodbo o prekršku prvostopnega sodišča izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. Vendar pa je tudi v tem primeru, ko bi bili izpolnjeni navedeni pogoji za dopustnost pritožbe, pritožbo mogoče vložiti le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. ZP-1 in ko sodišče prejme pritožbo, mora najprej preizkusiti ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo pritožbe, kar pomeni, da mora sodišče najprej preizkusiti ali je pritožba dopustna in pravočasna. Če sodišče ugotovi, da pritožba ni dopustna, tudi o vsebini pritožbe ne more odločati. Ob pritožbeni navedbi, ki se nanaša na postopek o prekršku, je mogoče zaključiti, da pritožba smiselno izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, ta pritožbeni razlog pa je na podlagi ZP-1 v tej fazi postopka izključen, saj pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v prekrškovnem postopku lahko preizkuša le prvostopno sodišče, ko odloča o zahtevi za sodno varstvo storilca. Res pa je, da je prvostopno sodišče v pravnem pouku izpodbijane sodbe zabeležilo, da sme storilec proti tej sodbi vložiti pritožbo na Višje sodišče v Celju glede odločitve o stroških postopka o prekršku, ki so nastali na sodišču, kar po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno, izhajajoč iz namena in ciljev ZP-1, ki so evidentno v omejevanju pritožbenih razlogov. Že omenjeni II. odst. 66. čl. ZP-1 je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razumeti tako, da je pritožba proti drugim odločbam sodišča prve stopnje, ki niso naštete v I. odst. 66. čl. ZP-1, dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, vloži pa se lahko le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka, ko ni dopustna niti iz teh razlogov, zaradi česar so bili stroški postopka tudi izrecno izvzeti. Ni mogoče prezreti, da je zakonodajalec uzakonil ureditev, po kateri je proti odločitvi sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pritožba praviloma izključena, ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo pa je odločanje okrajnega sodišča primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu kot je mogoče povzeti po odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-56/06, s katero je odločilo, da II. odst. 66. čl. ZP-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Prav zaradi tega je torej sodišče v takšnem primeru v položaju, ko kot pritožbeno sodišče presoja odločitev prekrškovnega organa, zaradi česar tudi postopa smiselno kot pritožbeno sodišče, saj se na podlagi IV. odst. 59. čl. ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Zaradi tega sodišče odloči tudi o stroških postopka dokončno kakor odloči o njih tudi višje sodišče kot pritožbeno sodišče, na takšen zaključek pa napotuje tudi analogna uporaba 147. čl. ZP-1. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega ob uporabi I. odst. 163. čl. ZP-1 zavrglo pritožbo storilca kot nedovoljeno, ni pa storilca obremenilo za stroške pritožbenega postopka, da ne bi ravnalo v njegovo škodo, ko je zgolj sledil pravnemu pouku sodbe prvostopnega sodišča.