Jedro

V postopku izdaje obrtnega dovoljenja je stranka v postopku tudi solastnik ali lastnik poslovnega prostora, v katerem bo dovoljeno opravljanje obrtne dejavnosti, torej tudi idealni solastnik stavbe, v kateri je poslovni prostor, saj ima opravljanje obrtne dejavnosti lahko vpliv na celotno stavbo. Upravni organ ne more zavreči predloga za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, če ni predhodno razčistil navedene okoliščine, od česar je odvisno, ali je predlog za obnovo vložila upravičena oseba ali ne oziroma ali je ta okoliščina verjetno izkazana.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 8.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za razvoj, urejanje prostora, varstvo okolja in upravne zadeve občine z dne 29.10.1992, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z obrtnim dovoljenjem prvostopnega organa z dne 7.11.1991 in 22.6.1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot predlagatelj obnove postopka le solastnik stavbe, ne pa tudi solastnik poslovnega prostora, v katerem se opravlja dejavnost. Po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotavlja, da je po 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku lahko udeleženec v postopku le uporabnik, lastnik ali solastnik poslovnega prostora. Zato prvostopni organ tožniku kot predlagatelju obnove postopka ni mogel priznati statusa stranke v postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je idealni zemljiškoknjižni lastnik na stavbi in uporabnik stanovanja v njej. Ima nedvomno izkazano pravno korist v obliki zaščite svojih nespremenjenih bivalnih pogojev v večernem času, na katere vpliva dolžina obratovanja lokala. To, da je zemljiško - knjižni solastnik v idealnem solastniškem deležu na sporni stavbi, sprejema tudi upravni organ kot nesporno dejstvo. Ob takem stanju, ko je sicer uporaba same stavbe med solastnikoma bila le dogovorjena, pri čemer si je eden izmed solastnikov v delu stavbe uredil lokal, drugi pa stanovanje, strogo pravno - formalno gledano, izključno lastništvo nad pritličnim delom stavbe, kjer je urejen lokal, ni z ničemer pravno izkazano v korist kateregakoli solastnika. Zato velja splošno načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaradi tega je po njegovem mnenju tudi iz naslova solastništva na sami stavbi izkazana njegova pravica, zaradi katere mu je mogoče v konkretni zadevi priznati pravico do položaja stranskega intervenienta v upravnem postopku. V nasprotnem primeru mu takšna pravica ne bi šla niti pred davnimi leti, ko je solastnik stavbe sam začel opravljati gostinsko dejavnost, pri čemer je bilo njegovo takratno in siceršnje obratovanje v večernem času omejeno v njegovo korist le do 22. ure. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja tožbenim navedbam. Meni, da je bila njena odločitev pravilna in zakonita. Zato vztraja pri svojih ugotovitvah, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za obnovo upravnega postopka po 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V predlogu mora stranka verjetno izkazati obnovitveni razlog, torej v konkretnem primeru verjetno izkazati trditev, da je idealni zemljiškoknjižni solastnik navedene stavbe. To je potrebno, ker je v postopku za izdajo obrtnega dovoljenja stranka v postopku tudi solastnik ali lastnik poslovnega prostora, v katerem bo dovoljeno opravljanje obrtne dejavnosti, pa tudi idealni solastnik stavbe, v kateri je poslovni prostor, saj ima opravljanje obrtne dejavnosti lahko vpliv na celotno stavbo.

Glede na navedeno bi zato moral prvostopni organ od tožnika na podlagi 68. člena ZUP zahtevati predložitev zemljiškoknjižnega izpiska za razjasnitev navedene okoliščine kot verjetne.

Ker tožena stranka ni odpravila navedene procesne pomanjkljivosti prvostopnega organa, je tudi njena odločba nezakonita.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno obravnavati tožnikovo pritožbo in o njej odločiti v skladu z določbami 242. člena ZUP.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).