Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se kot nezakonita razveljavi 2. točka sklepa št. ... z dne 23. 10. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 19. 3. 2013 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (II. točka izreka) in da tožeči stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 3. 9. 2013, temveč je trajalo do 5. 9. 2013, kar je zahtevala tožnica več (ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranko od 6. 9. 2013 dalje) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo na delovno mesto svetovalec v pravni službi ter ji za čas od 4. 9. do 5. 9. 2013 obračunati nadomestilo plače z dodatki k plači, odvesti davke in prispevke ter tožnici po plačilu davkov in prispevkov plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala tožnica več (sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, obračun in plačilo vseh drugih dajatev iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in priznanje vseh drugih pravic iz delovnega razmerja) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.906,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnice zavrže, podrejeno pa, da zahtevek tožnice v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 21. 8. 2012 in od 4. 9. 2012 dalje do 3. 9. 2013, na podlagi šestih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tudi ni sporno, da je tožnica 31. 8. 2013 vložila pri toženi stranki zahtevo za odpravo kršitev pravic ter da je tožena stranka s prvotnim sklepom zahtevo tožnice zavrgla, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je spremenila izpodbijani sklep tako, da je zahtevo za varstvo pravic zavrnila. Ni sporno, da je tožnica vložila tožbo dne 29. 11. 2013, torej v roku 30 dni po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je odločila o njeni zahtevi v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar bi morala tožnica v skladu s 25. členom ZJU tožbo vložiti v roku 60 dni po tem, ko je vložila pritožbo zoper prvostopni sklep delodajalca, v primeru molka organa. Tožnica je pri toženi stranki varstvo pravic uveljavljala zaradi transformacije in ne zaradi prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno. Tožnica je bila zadnji dan na delu pri toženi stranki dne 3. 9. 2013, v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 pa bi morala tožbo zaradi prenehanja delovnega razmerja vložiti v roku 30 dni od prenehanja, to je najkasneje 4. 10. 2013. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo pravno podlago za uveljavljanje sodnega varstva v primeru transformacije in v primeru prenehanja delovnega razmerja. Kot je sodišče pravilno ugotovilo je tožnica tožbo vložila šele 29. 11. 2013, kar pomeni, da je bila vložena po poteku roka, ki ga določa ZDR-1 in je zato prepozna. Tožnica tudi ni izpodbijala sklepa delodajalca v roku, ki ga določa 25. člen ZJU, zato je prepozna tudi z uveljavljanjem zahtevka za izpodbijanje sklepa Komisije za pritožbe in ne samo z vložitvijo tožbe zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Napačno je tudi stališče sodišča, da je za presojo pravočasnosti in dopustnosti tožbe dovolj, da je vložena v roku 30 dni. Tožbeni zahtevek se mora ujemati z zahtevo za varstvo pravic, ki ga je tožnica uveljavljala v postopku pred delodajalcem za primer prenehanja delovnega razmerja in je zato tožnica imela možnost uveljavljati sodno varstvo neposredno po določilih ZDR-1, tožnica pa je v obeh primerih tožbo vložila prepozno. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določila ZPP, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožene stranke, ki bi lahko natančno izpovedale, katero delo so delale, preden jih je tožnica nadomestila in šele z zaslišanjem navedenih prič bi se lahko sodišče z gotovostjo prepričalo ali so dela in naloge, ki jih je tožnica dejansko opravljala tiste, ki so jih pred tožnico opravljali javni uslužbenci. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe prič, ki so bile zaslišane. Nadrejeni delavec tožnice A.A. je izpovedal, da je v pravni službi ministrstva zaposlenih deset pravnikov, ki opravljajo suport celotnemu ministrstvu in da so dela v pravni službi zgolj grobo deljena ter da zaposleni opravljajo tudi dela za direktorate. Tudi priča B.B. ni potrdila navedb tožnice. Slednja je izpovedala, da je tožnica opravljala naloge C.C. v zvezi z reorganizacijo Agencije ... ter da so se naloge prepletale z ostalimi nalogami ministrstva. Sodišče je napačno presodilo izvedene dokaze in premalo upoštevalo tudi izpovedbo priče D.D.. Po mnenju tožene stranke izrek sodbe, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo, odvesti davke in prispevke in izplačati plačo za čas 4. 9. do 5. 9. 2013, ni izvršljiv, in izvršilno sodišče ne bo moglo ugotoviti kakšna je terjatev tožnice. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela zgolj z manjšim, zanemarljivim delom zahtevka. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katero vrednost spornega predmeta je upoštevalo sodišče. Tožnica je med drugim zahtevala tudi razliko v plači oziroma plačo za celotno obdobje do vrnitve nazaj na delo, kot tudi vse ostale pravice, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo mesečne razlike plač za obdobje treh let. Glede na to, da je sodišče tožnici prisodilo plačo zgolj za obdobje od 4. - 5. 9. 2013, je tožena stranka uspela v pretežnem delu, zato je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka nepravilna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožnica navaja, da je pravočasno vložila tožbo, saj je sklep Komisije Vlade RS za pritožbe prejela šele dne 7. 11. 2013 in v pravnem pouku sklepa je bilo navedeno, da lahko tožnica v 30 dneh od prejema sklepa začne postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Tožnica je tožbo vložila dne 29. 11. 2013, torej pravočasno. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločilo pravilno v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1, ki določa, da delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica v času vložitve tožbe ni mogla vedeti kakšno plačo bo prejemala pri drugem delodajalcu niti ni vedela, kako dolgo bo ostala zaposlena, zato ni imela druge možnosti kot da reparacijske zahtevke tudi postavi, glede na naknadno zaposlitev za določen čas pri drugem delodajalcu, pa je umaknila tožbeni zahtevek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila šest pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer: - dne 30. 7. 2010 pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 9. 8. 2010 do 9. 6. 2011 za delovno mesto svetovalec - pripravnik; - dne 24. 5. 2011 pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi za čas od 10. 6. 2011 do 7. 5. 2011 za nadomeščanje E.E. v času porodniškega dopusta; - dne 1. 2. 2012 za delovno mesto svetovalec v pravni službi za čas od 1. 2. 2012 do 20. 8. 2012 za nadomeščanje F.F. v času dopusta za nego in varstvo otroka; - dne 4. 9. 2012 za delovno mesto svetovalec v pravni službi za določen čas od 4. 9. 2012 do 17. 12. 2012 za nadomeščanje C.C., ki je bila na porodniškem dopustu; - dne 28. 11. 2012 za delovno mesto svetovalec v pravni službi za čas od 18. 12. 2012 do 31. 3. 2013 za nadomeščanje C.C. v času dopusta za nego in varstvo otroka; - dne 19. 3. 2013 za delovno mesto svetovalec v pravni službi za določen čas od 1. 4. 2013 do 3. 9. 2013 oziroma do vrnitve C.C. z dopusta za nego in varstvo otroka.

Prav tako je bilo med strankama nesporno, da so bile delavke, ki jih je tožnica nadomeščala, zaposlene na delovnem mestu višji svetovalec v pravni službi, F.F. pa je bila zaposlena na delovnem mestu podsekretar v direktoratu za promet in C.C. na delovnem mestu višje svetovalke v kadrovski službi. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas (3. 9. 2013).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožba dopustna in pravočasna. Tožnica sodnega varstva ni uveljavljala neposredno (v roku 30 dni) po prenehanju delovnega razmerja, temveč je varstvo pravic v zvezi z nezakonitostjo sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas uveljavljala najprej pri toženi stranki v času veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je na toženo stranko naslovila zahtevo za odpravo kršitev in tožena stranka je o zahtevi odločila s sklepom z dne 20. 9. 2013. Zoper ta sklepa se je tožnica pritožila in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je spremenila izpodbijani sklep, tako da je zahtevo za odpravo kršitev tožnice zavrnila. Zoper sklep Komisije za pritožbe, ki je bil tožnici vročen 7. 11. 2013, pa je tožnica pravočasno, torej v roku 30 dni (drugi odstavek 25. člena ZJU), vložila tožbo pri naslovnem sodišču. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno in da je tožnica izpolnila procesno predpostavko za sodno varstvo, saj je pred vložitvijo tožbe ravnala v skladu z določbo 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZJU). ZJU je namreč specialni predpis, ki velja za uveljavljanje varstva pravic za javne uslužbence. V vseh primerih, razen glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, je za odločanje o pravicah, obveznosti in odgovornosti javnega uslužbenca in za uveljavljanje sodnega varstva, kot procesna predpostavka določeno pravno varstvo pri delodajalcu, kar je izrecno določeno v petem odstavku 24. člena ZJU. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu, v smislu 25. člena ZJU, procesna predpostavka za vložitev tožbe v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010, VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010). Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je tožnica uveljavljala transformacijo delovnega razmerja v času zaposlitve pri toženi stranki.

8. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnica tožbo vložila v roku 30 dni od prejema sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je odločala o njeni zahtevi v zvezi s transformacijo delovnega razmerja. Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od prejema sklepa Komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, temveč zakon javnim uslužbencem, v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU, daje dve možnosti za vložitev tožbe. Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa Komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe (drugi odstavek 35. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU). Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 zapisalo, da iz drugega odstavka 25. člena ZJU in petega odstavka 24. člena ZJU, ki urejata postopek uveljavljanja oz. varstva pravic ne izhaja, da mora delavec v primeru, če Komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU vložiti tožbo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti.

9. Pritožba zmotno šteje, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnica šele z drugo pripravljalno vlogo z dne 13. 6. 2014 (8 mesecev po prejemu drugostopnega sklepa delodajalca) tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 11. 2013. V skladu s sprejeto sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 383/2008 in sklep VIII Ips 64/2013) v predpisih ni podlage za sklepanje, da bi tožnica morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitev. Tožba je vložena v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tožnica je storila oboje. V tožbi je navedla opr. št. in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebinsko odločitev sklepa, ter je sklep tudi priložila k tožbi. Četudi javni uslužbenec s tožbenim zahtevkom izrecno ne zahteva razveljavitve sklepa delodajalca, je takšno tožbo potrebno obravnavati po vsebini, če je iz navedb iz tožbe razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. V konkretnem primeru tožena stranka ob prejemu tožbe ni bila v nobenem dvomu, kar je razvidno tudi iz tega, da je na tožbo odgovorila po vsebini in sploh ni uveljavljala, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica ne izpodbija sklepa Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 7. 11. 2013. 10. Zmotno je stališče pritožbe, da bi se moral tožbeni zahtevek tožnice ujemati z zahtevo za varstvo pravic, ki ga je tožnica uveljavljala v postopku pred delodajalcem, ker sicer ne gre za zahtevek, ki bi mu sodišče lahko nudilo sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožnica v zahtevi za odpravo kršitev uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas, saj je zahtevo vložila v času, ko je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju. V času vložitve tožbe pa je tožnici že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je posledično tožnica uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je trdila, da je prišlo pri toženi stranki do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas in ji je zato tožena stranka nezakonito odpovedala delovno razmerje. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni mogoče presojati samostojno, temveč le v okviru zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena dejstvo, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič pravilno zaključilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico za obdobje od 4. 9. 2012 do 3. 9. 2013, na podlagi katerih je tožnica nadomeščala C.C. ugotovilo, da je C.C. opravljala delo v kadrovski službi, kar sta potrdili priči D.D. in B.B. (vodja kadrovske službe). Priči sta izpovedali, da je C.C. predvsem opravljala delo povezano s sistemizacijo delovnih mest in reorganizacijo. Tožnica dela v kadrovski službi ni opravljala. Glede na to, da je tožnica delo opravljala po pogodbah o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje C.C., in pri tem ni opravljala dela, ki ga je sicer opravljala odsotna javna uslužbenka in to v drugi organizacijski enoti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

12. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki bi lahko natančno izpovedale, katero delo so delale preden jih je tožnica nadomestila v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo izvedbo zaslišanja predlaganih prič tožene stranke in zavrnitev predlaganih dokazov tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič C.C., G.G., E.E. in F.F., torej javnih uslužbenk, ki jih je tožnica nadomeščala in ki naj bi izpovedale o tem, da tožnica ni opravljala ves čas zaposlitve pri toženi stranki ista dela. Sodišče je pravilno obrazložilo, da priče, ki so bile v času, ko jih je tožnica nadomeščala odsotne z dela, niso sledile delu tožnice, zato niti ne bi mogle izpovedati katero delo je tožnica v spornem času opravljala. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič H.H. in I.I., ki bi naj izpovedali, da tožena stranka ni vedela, da bi pogodbe o zaposlitvi s tožnico sklepala nezakonito. Pravilno je sodišče obrazložilo, da za odločitev v konkretnem sporu ni bistveno ali je tožena stranka za domnevno nezakonitost vedela ali ne.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedene dokaze, predvsem dokaz z zaslišanjem priče A.A. in D.D.. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedi pravilno povzelo in dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo nadomestilo plače za čas od 4. 9. 2013 do 5. 9. 2013 in takšen izrek je izvršljiv, zato ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo v skladu s 41. členom ZDSS-1, ki določa, da v primeru prenehanja delovnega razmerja trpi stroške postopka delodajalec, ne glede na uspeh v sporu.

15. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Glede na uspeh s pritožbo krije tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil odločilen za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP).