Jedro

Likvidacijski upravitelj odgovarja po načelih odškodninske odgovornosti, vsebovanih v določbah ZOR in ob upoštevanju določbe

388. člena ZGD kot specialne določbe. Zato je likvidacijski upravitelj odgovoren za škodo, ki jo povzroči upnikom, izogne pa se odgovornosti, če dokaže, da je v likvidacijskem postopku glede na okoliščine ravnal tako, kot je bilo treba, torej s skrbnostjo, ki se zahteva od likvidacijskega upravitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna nerazdelno plačati 4.134.340,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 524.120,00 SIT, drugotoženi stranki pa 511.579,00 SIT, obema s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude, tekočimi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožnik se v pravočasni pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge iz

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sodbe in novo odločanje. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil zahtevek tožnika z dne 20.3.1998 zgolj garancijski. Iz vsebine zahtevka izhaja, da ima tudi naravo odškodninskega zahtevka. Sodišče je nepravilno enačilo ugasnitev tožnikovih pravic iz naslova reklamacije z odškodninsko terjatvijo tožnika, ki je predmet tega postopka. Tožnik namreč meni, da skladno z določilom 507. člena tedaj veljavnega ZOR lahko ugasnejo le reklamacijski zahtevki iz naslova popravila oziroma zamenjave, ne pa morebitna odškodninska terjatev. Ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredeljevalo sporazum zgolj kot ponudbo, je spregledalo, da je tožnik po svojem pooblaščencu z dopisom z dne

16.11.2000 nesporno soglašal z delom sporazuma in sicer tistim, ki je opredeljaval zamenjavo poškodovanih opek, nasprotoval je le določilu, da se s podpisom sporazuma odpove uveljavljanju zahtevka iz naslova stroškov dela in vsem drugim zahtevkom do družbe Križevske opekarne.

V tem delu je dopis pooblaščenca tožnika z dne 16.11.2000 opredeliti kot delni sprejem ponudbe. Tudi sicer se sodišče prve stopnje ni v ničemer ukvarjalo s presojo oziroma dokazno oceno obsežne korespondence med njim in K., ki je trajala skoraj tri leta. Iz te pa izhaja, da je bil tožnik s K. glede reševanja reklamacije v stalnem stiku in je priganjal k reševanju reklamacije, opozarjal na zavlačevanje in na škodo, ki mu nastaja. Ponujeni sporazum je po pravni plati nedvomno pomenil določeno zavezo družbe K.. Sodišče predlaganih dokazov ni zavrnilo, niti jih ni dokazno ocenilo, saj sodba o tem ne vsebuje razlogov. Iz uvoda citiranega sporazuma je natančno razvidno, da je bila reklamacija tožnika pri družbi K. zavedena pod št. BC-98063/42-A z dne 23.3.1998, kar je v nasprotju z navedbami predvsem prvega toženca, ki je trdil, da s terjatvijo ni bil seznanjen in da terjatev tožnika ni bila zavedena v poslovnih knjigah. Že po domnevni s strani sodišča ugotovljeni "prekluziji pravic" tožnika v marcu 1999 je bil s strani K. izdelan dne 20.9.1999 reklamacijski zapisnik, kar vse dokazuje, da je družba K. ves čas štela, da ima neurejene obveznosti do tožnika. Tožnik meni, da je družba K. s tako dolgo trajajočo korespondenco potrdila svojo voljo, izraženo v predlaganem sporazumu, pri čemer je očitno in na jasen način konkludentno sama izključila prekluzijo njegovih pravic iz naslova garancije, to je do zamenjave sporne kritine. K. so nesporno obravnavale domnevno "prepozne ugovore" tožnika o kvaliteti in ponujale rešitev, s čemer so izključile učinkovanje prekluzije. Ob navedenem je tožnik prepričan, da glede odškodninskega zahtevka in glede pravic iz garancijskega zahtevka ne more biti prekludiran.

Očitek glede odsotnosti razlogov sodbe velja po mnenju pritožnika tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegov zahtevek ni utemeljen, ker za svoje delo ni prejel nagrade. Sodba ne navaja, na katere ugotovitve sodišče opira svojo odločitev, niti se ne opredeli do navedb tožnika iz njegove tretje pripravljalne vloge, kjer pojasnjuje pravne in dejanske temelje za odgovornost prvega in drugega toženca. Popolno odsotnost razlogov, ki bi omogočali njen preizkus, je po mnenju pritožnika končno mogoče očitati sodbi tudi v delu, kjer izpeljuje pogojeno odgovornost drugotožene stranke glede na odgovornost prvotožene stranke. O nespornem dejstvu, da je drugotožena stranka izrecno prevzela pokritje primanjkljaja likvidacijske mase družbe K. iz premoženja družbe T. in o jamčevanju slednje družbe za obveznosti K., se sodišče sploh ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile potrditvah pritožbe v tem, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih pritožnik v nadaljevanju tudi izpostavi, češ da sodišče ni dokazno ocenilo ponujenega sporazuma kot zaveze družbe K., da prvi toženec za svoje delo ni prejel nagrade ter da je drugotoženka izrecno prevzela pokritje primanjkljaja likvidacijske mase družbe K.. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, pa ne gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se pritožbeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi nanašajo bodisi na dejstva, ki niso odločilna, ali pa se povsem neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje pomanjkljivosti, ki se dejansko tičejo le sprejete dokazne ocene sodišča. Pritožba graja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bila toženca za sporno terjatev odškodninsko odgovorna tožniku in sicer prvi toženec kot likvidacijski upravitelj družbe K. in pred tem nesporno njen zadnji direktor, drugotožena stranka pa tudi zato, ker je izrecno prevzela pokritje primanjkljaja likvidacijske mase družbe K. iz premoženja družbe T..

Zmotna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali pa uporabi take določbe, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi smelo. Take zmotne uporabe pritožbeno sodišče ni ugotovilo, pač pa nasprotno, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. V tej zadevi je pravna podlaga za odločitev uporaba določbe 2. odstavka 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki jo je potrebno uporabiti v zvezi z določbo 456. člena ZGD. Po tej določbi likvidacijski upravitelj odgovarja za škodo, ki jo je med likvidacijskim postopkom povzročil upniku, do vrednosti 5-kratnega plačila, ki ga je prejel za svoje delo. Če to ne zadošča za poplačilo škode, so solidarno odgovorni vsi delničarji do višine izplačanih deležev iz likvidacijske mase. Ne šteje se za škodo, če upnik ni dobil poplačila svoje terjatve zato, ker je ni pravočasno prijavil, likvidacijskemu upravitelju pa ni bila niti ni mogla biti znana.

Ugotovitve prvostopnega sodišča o dejanski podlagi zadeve so pravilne in jih je mogoče strniti sledeče: tožniku je družba K. d.o.o. kot izvajalec na podlagi pogodbe o adaptaciji z dne 10.4.1993 izvedla zamenjavo strešne kritine s strešniki tipa bobrovec, ki jih je tedaj proizvajala družba K.. Tožnik je čez nekaj let z dopisom z dne

20.3.1998, naslovljenim "garancijska reklamacija strešnika bobrovec", reklamiral neustreznost strešnikov in predlagal zamenjavo. Družba K. je tožencu v podpis ponudila sporazum, s katerim bi iz naslova reklamacije dobavila strešnike, vendar se tožnik s sporazumom ni strinjal, ker bi s tem moral odstopiti od vseh svojih nadaljnjih zahtev iz naslova reklamacije. Dne 23.10.2000 je drugotoženka sprejela sklep o likvidaciji družbe K. d.o.o., sledil je sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra. Tožnik v likvidacijskem postopku ni priglasil svoje terjatve. Njegovega garancijskega zahtevka likvidacijski upravitelj ni obravnaval, ker so tožnikove pravice iz naslova garancije, glede na določbo 507. člena ZOR, ugasnile že pred začetkom likvidacijskega postopka. Drugotožena stranka je bila edini družbenik družbe K. d.o.o. Iz podatkov sodnega registra ter listin v spisu (predvsem poročilo likvidacijskega upravitelja o poteku likvidacije) je razvidno, da je šlo pri družbi K. d.o.o. za postopek redne prostovoljne likvidacije družbe, ki jo je predlagal njen edini družbenik oziroma lastnik, torej drugotožena stranka. Ne glede na cilj, ki jo taka likvidacija družbe zasleduje, morajo biti brez dvoma v postopku upoštevani in realizirani interesi upnikov. Določba 2. odstavka 388. člena ZGD ureja odškodninsko odgovornost likvidacijskega upravitelja v primeru morebitnih nepravilnosti v likvidacijskem postopku nasproti upnikom.

Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da odgovarja likvidacijski upravitelj po načelih odškodninske odgovornosti, tedaj vsebovanih v določbah ZOR in ob upoštevanju citirane določbe 388. člena ZGD kot specialne določbe. Zato je likvidacijski upravitelj odgovoren za škodo, ki jo povzroči upnikom, izogne pa se odgovornosti, če dokaže, da je v likvidacijskem postopku glede na okoliščine ravnal tako, kot je bilo treba, torej s skrbnostjo, ki se zahteva od likvidacijskega upravitelja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, v tem postopku dokazala, da je ravnala tako, kot je bilo treba glede na okoliščine primera in sicer glede na ugotovljeno dejstvo, da likvidacijski upravitelj tožnika ni bil dolžan obravnavati kot upnika niti njegove zahteve kot terjatve glede na določbo 2. odstavka 388. člena ZGD. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da tožnikovega dopisa z dne 20.3.1998 ni mogoče obravnavati drugače, kot da gre za zahtevek iz garancije proizvajalca izdelka, ki so ga urejale določbe členov 501. do 507. ZOR. Pritožnik sicer trdi, da naj bi šlo po vsebini za odškodninski zahtevek in ne garancijski zahtevek, za katerega ne velja rok po 507. členu ZOR, pač pa le ugovor zastaranja. Kot pravilno razlaga sodba, pa jasno izhaja ravno iz vsebine zahtevka, ne le iz naslova, da je tožnik uveljavljal svoje pravice iz garancije. Sklicuje se na neustrezno kvaliteto strešnikov in na petletni garancijski rok ter zahteva ogled in zamenjavo neustreznih strešnikov. Kakšna je pravna narava ponujenega sporazuma (priloga A 16) tožniku, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo, enako pa ravnanje tožnika, ki ga ni moč enostavno opredeliti kot "delni sprejem ponudbe", kot trdi pritožba. Sporazum namreč vsebuje tudi obveznosti pritožnika, da predloži dokumentacijo (3. točka) ter da se s podpisom zaveže k odstopu vseh nadaljnjih zahtev iz naslova reklamacije.

Nadaljnja "korespondenca" se nanaša le na urgence pooblaščenca tožnika izbrisani družbi, v kateri je uveljavljal svoje zahteve oziroma variante rešitve reklamacije. Dejstvo, da je navedena družba, kljub poteku roka iz 507. člena ZOR, reševala reklamacijo tožnika, pa seveda še ni dokaz, da je s tem družba sporazumno s tožnikom izključila učinkovanje prekluzije, kot trdi pritožba. Glede na gornje ugotovitve sledi, da torej prvi toženec v likvidacijskem postopku ni bil dolžan pisno obveščati tožnika, da v danem roku prijavi svojo terjatev. Zato se sodišču v nadaljevanju tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je prvi toženec za svoje delo likvidacijskega upravitelja prejel nagrado. Res pa je, da sodba tako ugotovitev vsebuje. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je odgovornost drugotožene stranke vezana na odgovornost prvotožene stranke. Odgovornost likvidacijskega upravitelja in delničarjev je po temelju enaka in ker je likvidacijskemu upravitelju uspelo dokazati, da je ravnal tako, kot je bilo treba, je tudi delničar - druga toženka, prosta odgovornosti za škodo upnikom. Le kot dodaten argument k temu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana odgovornost drugotožene stranke tudi zato, ker iz likvidacijske mase ni prejela nobenega premoženja. Da je izrecno prevzela pokritje primanjkljaja likvidacijske mase družbe Križevske opekarne, pa glede na gornje razloge za odločitev v zadevi ni več pomembno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).