Jedro

Pritožba utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni bilo potrebno dokazovati, da bi bilo njeno delo v spornem letu (visoko) nad pričakovanji. Dokazno breme določa materialno pravo, ki v določenih primerih lahko določa tudi obrnjeno dokazno breme. Vendar velja temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, da nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnica je zatrjevala, da je delo opravljala nad pričakovanji. V obravnavanem primeru ima zato tožnica dokazno breme, da je svoje delo v spornem obdobju zelo dobro opravljala oziroma nad pričakovanji in ne tožena stranka, da se je delo tožnice v primerjavi s predhodnimi ocenjevalnimi obdobji poslabšalo za dve oceni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpravi se sklep tožene stranke z dne 17. 11. 2016 in razveljavi ocena delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015. 2. Tožena stranka je dolžna oceniti delovno uspešnost tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 571,20 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke za preizkus ocene z dne 17. 11. 2016 in razveljavilo ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna ponovno oceniti delovno uspešnost tožnice v navedenem ocenjevalnem obdobju (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 468,36 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna dokazovati, da se je delo tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015 glede na pretekla obdobja poslabšalo za dve oceni. Tožena stranka je bila dolžna dokazovati le, da je bilo delo tožnice v spornem ocenjevalnem obdobju dobro oziroma v skladu s pričakovanji. To je toženi stranki tudi uspelo dokazati. Neprepričljiva je ocena izpovedi zdravnice na oddelku hemodialize, ki je potrdila, da je tožnica na oddelku hemodialize delala dobro, pri čemer ni vedela povedati, ali je bilo delo tožnice v letu 2015 nad pričakovanji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela ocenjevalka podlago za znižanje ocene glede sodelovanja, odnosa do uporabnikov in komuniciranja. Ocenjevalka je pojasnila, zakaj je bilo delo tožnice ocenjeno z "dobro", tj. v skladu s pričakovanji. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi delo tožnice v spornem obdobju preseglo pričakovanja. Tožnica ni dokazala, da je bilo njeno delo v spornem obdobju nad pričakovanji. Zato tudi ponovno ocenjevanje ne bi pripeljalo do višje ocene. Pretekle ocene ne morejo vplivati na zvišanje ocene. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, se javnemu uslužbencu, ki bi bil ocenjen z oceno odlično, ne bi bilo treba več truditi, da bi delal bolje, saj bi moral delodajalec dokazati, da je delal slabše kot v prejšnjem obdobju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), ki med drugim v 17. členu določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. - Uredba), ki v 2. členu določa, da se javne uslužbence oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva. V spornem obdobju je tožnico po navedenih kriterijih ocenjevala nadrejena A.A.. Tožnico je ocenila z oceno "dobro", ki pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na elemente delovne uspešnosti iz 17. člena ZSPJS. Takšno oceno je po opravljenem preizkusu potrdila tudi komisija pri toženi stranki.

7. Pritožba utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni bilo potrebno dokazovati, da bi bilo njeno delo v letu 2015 (visoko) nad pričakovanji. Dokazno breme določa materialno pravo, ki v določenih primerih lahko določa tudi obrnjeno dokazno breme. Vendar velja temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, da nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnica je zatrjevala, da je delo opravljala nad pričakovanji. V obravnavanem primeru ima zato tožnica dokazno breme, da je svoje delo v spornem obdobju zelo dobro opravljala oziroma nad pričakovanji in ne tožena stranka, da se je delo tožnice v primerjavi s predhodnimi ocenjevalnimi obdobji poslabšalo za dve oceni. Sicer pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ocenjevalka imela podlago za znižanje ocene po kriterijih sodelovanja, odnosa do uporabnikov in komuniciranja.

8. Tožena stranka je tožnico ocenila ob upoštevanju določb ZSPJS in Uredbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica z zaslišanjem priče B.B. ni dokazala, da bi svoje delo v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015 opravljala nad pričakovanji. Priča je izpovedala, da je tožnica na oddelku hemodialize delala dobro in na izrecno vprašanje ni znala odgovoriti, ali je bilo delo tožnice v letu 2015 nad pričakovanji. Njena ocena o vrhunskosti vseh medicinskih sester (in tožnice) se je nanašala na strokovnost dela oziroma skrajševanje časa dialize za 5 do 10 minut. Da bi tožnica svoje delo v spornem obdobju (od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015) v celoti gledano opravljala (visoko) nad pričakovanji, iz izvedenih dokazov ne izhaja. Ker tožnica ni dokazala, da bi v spornem obdobju opravljala delo (visoko) nad pričakovanji, je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožničino delovno uspešnost v spornem ocenjevalnem obdobju, je neutemeljen tudi zato, ker v določbah ZSPJS in Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) zanj ni pravne podlage.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica v postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka. V skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) je tožena stranka v zadevi, opredeljeni pod tarifno številko 15/1b (prim. sklep Pdp 312/2017 z dne 9. 11. 2017), upravičena do nagrade za odgovor na tožbo (300 točk), prvi narok za glavno obravnavo (300 točk), drugi in tretji narok za glavno obravnavo (skupaj 300 točk), trajanje drugega naroka (100 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Tožena stranka je torej upravičena do stroškov postopka v višini 571,20 EUR.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 214,20 EUR (pritožba - 375 točk, 2 % materialni stroški ter 22 % DDV).

12. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).