Jedro

Pritožnika sta prezrla, da izpostavljeni elaborat ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe. Elaborat predstavlja podlago za izvedbo katastrskih vpisov, ne pa pravne podlage za vpis lastništva v zemljiško knjigo. Namen elaborata ni urejanje stvarnopravnih razmerij med udeleženci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki A izreka dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – prodajne pogodbe z dne 25. 5. 1995, sklenjene med prodajalcem S., d. o. o., L. in kupovalko M. S. za lokal št. 12 v stavbi na naslovu T., L. V točki B/I je na stavbi z ID znakom 000, povezani s parcelama št. 2080/15 in 2132, k. o. ..., vzpostavilo etažno lastnino. Za potrebe vzpostavitve etažne lastnine je ugotovilo, da sta pripadajoče zemljišče k stavbi in s tem splošna skupna dela stavbe parceli št. 2080/15 in 2132, k. o. ... Ugotovilo je, da imajo vsakokratni etažni lastniki stavbe z ID znakom 000 zakonito stavbno pravico na parcelah št. 2106/51, 2106/54, 2106/57, 2080/14 in 2080/16, k. o. ..., ki traja toliko časa, dokler stavba stoji, ta pravica pa ima položaj splošnega skupnega dela navedene stavbe. V točki B/III je ugotovilo posamezne dele stavbe z ID znakom 000 ter lastnike in imetnike drugih stvarnih pravic. V 9. alineji te točke je med drugim navedlo tudi posamezne dele stavbe, katerih lastnik je Republika Slovenija in odločilo, da na te dele preide zaznamba javnega dobra z ID ..., vpisana pri parceli št. 2080/15, k. o. ... (javno dobro – železniška infrastruktura). V nadaljnjih točkah je ugotovilo splošne skupne dele stavbe in na njih idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (točki B/IV in B/V) ter posebne skupne dele stavbe in na njih idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (točke B/VI do B/X).

2. Prvi in drugi udeleženec izpodbijata odločitev v točki B/III, in sicer v delu, ki se nanaša na posamezne dele stavbe z ID znakom 000-35, 000-36, 000-39 in 001-41. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče je v sklepu z dne 22. 3. 2017 pravnomočno ugotovilo, da je elaborat parcelacije in evidentiranja zemljišča z dne 31. 8. 2016 primerna podlaga za izvedbo katastrskih vpisov. V elaboratu iz preglednice „podatki o stavbi in delih stavbe“, kjer so številke delov stavbe 000-35, 000-36, 000-39 in 001- 41 opredeljene kot posebni del stavbe št. 000-14, 000-7, 000-10 in 000-12, izhaja lastništvo posameznih delov stavbe drugače, kot je navedlo sodišče v izpodbijanem sklepu. Lastnika posameznih delov stavbe sta prvi in drugi udeleženec. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti, zakaj je sodišče sporne nepremičnine opredelilo kot javno dobro, še zlasti zato, ker obrazložitev temelji na elaboratu.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvega sodišča in ugotovi, da nepremičnina z ID znakom 000-35 predstavlja posebni skupni del stavbe, ki je v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom 000-14; nepremičnina z ID znakom 000-36 se opredeli kot posebni skupni del stavbe, ki je v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom 000-7; nepremičnina z ID znakom 000-39 se opredeli kot posebni skupni del stavbe, ki je v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom 000-10 in nepremičnina z ID znakom 001-41 se opredeli kot posebni skupni del stavbe, ki je v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom 000-12. 3. Na pritožbo so podali odgovore nasprotna udeleženka, tretji in četrti ter sedmi udeleženec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika grajata odločitev prvega sodišča, ki je ugotovilo, da izpostavljeni posamezni deli stavbe predstavljajo lastništvo Republike Slovenije ter da na te dele preide zaznamba javnega dobra. Njun temeljni argument je, da iz elaborata parcelacije in evidentiranja zemljišča z dne 31. 8. 2016 izhaja drugačno lastništvo posameznih delov stavbe, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Vendar pa pritožnika prezreta, da izpostavljeni elaborat ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe. Elaborat predstavlja podlago za izvedbo katastrskih vpisov, ne pa pravne podlage za vpis lastništva v zemljiško knjigo. Namen elaborata ni urejanje stvarnopravnih razmerij med udeleženci, kar jasno izhaja tudi iz sklepa prvega sodišča z dne 22. 3. 2017. 6. V zvezi s spornimi posameznimi deli stavbe je prvo sodišče podalo tehtno obrazložitev v 25. točki. Pojasnilo je, da na delih, kjer imajo udeleženci možnost postavitve oglasnih panojev, vrtnih miz in stolov ni nastala lastninska pravica ali solastnina na javnem delu prehoda in tudi ne druga stvarna pravica. V danem primeru ne gre za zagrajene površine, pri katerih bi bil neposreden dostop onemogočen. Nasprotno. Dostop do njih je mogoč tako z javnega prehoda kot iz lokalov. Prvo sodišče je pojasnilo razloge za odreditev oddelitve teh spornih površin, nato pa je pravilno zaključilo, da ni izkazan pravni naslov za pridobitev izključne lastninske pravice ali posebne pravice uporabe javnega dobra v korist lastnikov lokalov.

7. Pritožnika v pritožbi pravnega naslova za pridobitev izključne lastninske pravice ali posebne pravice uporabe javnega dobra v njuno korist niti nista ponudila. Sklicevala sta se zgolj na elaborat parcelacije in evidentiranja zemljišča pod stavbo, ki pa – kot je bilo že prej pojasnjeno – ne predstavlja ustreznega pravnega naslova za pridobitev stvarnopravnih upravičenj. Ker njuna pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča, jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP in v povezavi s 37. členom ZNP zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sicer pa lahko udeleženci in druge osebe svoje zahtevke na skupnih in posameznih delih uveljavljajo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve, v pravdi oz. v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (35. člen ZVEtL-1).