Jedro

Tožničina zahteva je bila zavrnjena, ker program, ki ga je prijavila, ni izpolnjeval pogoja za uvrstitev v izbor, in ne zato, ker ne bi bil izbran izmed uvrščenih programov, zato tudi (ne)dodelitev sredstev za programe drugih prosilcev ni pravno odločilna za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici v letu 2013 ne dodeli sredstev za prijavljeni program „Nakup specialnega reševalnega vozila in usposabljanja reševalcev“ na področju programov raziskovanja in razvoja športa (v nadaljevanju področje RR). V obrazložitvi odločbe navaja, da so bila predmet odločanja sredstva, razpisana z javnim razpisom Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013 (Uradni list RS, št. 80/12, v nadaljevanju javni razpis). Na področju RR so zaprošena sredstva za 8,33 x presegla višino razpisanih sredstev, zato je toženka prijavljene programe ovrednotila na podlagi meril, določenih v 29. členu Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/07 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik).

2. Obravnavani program je pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa“ prejel 0 točk, pri merilu „pomembnost programa“ 10 točk in pri merilu „zmožnost uresničitve programa“ 0 točk. Pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa“ je program prejel 0 točk, ker ni skladen s področjem sofinanciranja, saj iz vloge izhaja, da se ne nanaša na vsebine, ki se skladno s Pravilnikom sofinancirajo, saj ne sodi na podpodročja nakupa tehnologije, potrebne za spremljanje in razvoj športne vadbe, programov spremljanja in razvoja športne vadbe, izbranih znanstvenih in strokovnih raziskovalnih projektov ali drugih programov razvoja športa. Gre za nabavo specialnega reševalnega vozila z opremo za posredovanje oziroma za reševanje iz dirkalnih vozil ter za usposabljanje reševalcev za delo z opremo in ne za nabavo tehnologije, potrebne za spremljanje in razvoj športne vadbe. Pri merilu „zmožnost uresničitve programa“ je program tožnice prejel 0 točk, ker ima program glede na podatke, izhajajoče iz vloge, slabe zmožnosti uresničitve.

3. Pri ugotovitvi, da se uvrstijo v izbor programi, ki zberejo najmanj 22 možnih točk, se je sklicevala na četrti odstavek 29. člena Pravilnika.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ovrednotil obe navedeni merili. Tožničino razlago, da bi bilo mogoče njen program uvrstiti v podpodročje drugih programov razvoja športa, je ocenil kot preširoko in navedel, da gre za program, ki je prvenstveno namenjen zagotavljanju varnosti na prireditvah in izvedbi le-teh. Kot pravilno pa je ocenil tudi oceno prvostopenjskega organa, da gre za program, ki ima slabe zmožnosti realizacije in poudaril, da organa nista zavzela stališča, da tožnica ne bi bila zmožna realizirati navedenega programa.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da obrazložitev odločb ne zadostuje zakonskim zahtevam in se pri tem sklicuje na Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zatrjuje, da so bile njene vloge v prejšnjih letih za vsebinsko sorodne programe redno točkovane z več točkami in so ji bila sredstva, za katera je zaprosila, tudi dodeljena. Opozarja na obveznost upravnega organa, da stranke o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, seznani, in se sklicuje na 35. člen Pravilnika, ki stalni strokovni komisiji, ki vrednoti vloge, omogoča, da od prosilca zahteva dodatne informacije o programu, če meni, da se na podlagi posredovanih informacij do vloge ne morejo opredeliti. Navaja, da je smisel te določbe predvsem v tem, da je izdana odločba obrazložena, zakonita in pravilna.

6. Nadalje ugovarja, da je celoten postopek razdeljevanja sredstev nezakonit. Razdelitev sredstev, ki je odvisna od tega, koliko izvajalcev se na razpis prijavi, posamezniku onemogoča, da vnaprej pozna svoj pravni položaj. Poleg tega meni, da bi morali biti prijavitelji seznanjeni z vlogami vseh drugih prijaviteljev, saj bi bilo le tako mogoče preveriti pravilnost odločitve. V vseh odločbah bi moralo biti pojasnjeno, koliko sredstev in zakaj je toženka dodelila posameznim prosilcem. Opozarja tudi na načelo zaslišanja stranke, po katerem bi bilo treba vsakomur omogočiti, da se seznani z razlogi, ki vodijo k odločitvi. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up 17/95 in Up 29/98. 7. Meni, da nakup specialnega reševalnega vozila in usposabljanja reševalcev spada v kategorijo drugih programov razvoja športa, kar pojasnjuje s tem, da je zagotavljanje varnosti pri vseh športnih panogah izjemnega pomena, tako za tekmovalce, kot za organizatorje. Navaja, da pogoji za dodelitev 10 točk v vpisniku merila v Pravilniku niso navedeni kumulativno, ampak je dovolj že izpolnjevanje enega samega. Njen program pa izpolnjuje dva pogoja, in sicer je skladen s področjem financiranja in je v celoti uporaben v športni praksi.

8. Navaja, da je bilo tudi točkovanje pri merilu „zmožnosti uresničitve programa“ napačno. Pojasnjuje, kako je programe v preteklosti uspešno realizirala in se sklicuje na 18. člen Pravilnika, po katerem imajo prednost prosilci, ki so že prejeli sredstva fundacije, in tisti, ki so programe že uspešno uresničili. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in dodelitev zaprošenih sredstev ter povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi gre za javni razpis, katerega predmet je sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu. Po določbi prvega odstavka 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa ZLPLS ter pravilnik iz drugega odstavka 11. člena tega zakona, ki ga sprejme svet pristojne fundacije. V obravnavani zadevi je to Pravilnik. Če ZLPLS in Pravilnik posameznih vprašanj postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe ZUP.

12. Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravnosodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma enakih možnosti udeležencev na razpisu glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega in procesnega prava, odločitev toženke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (prim. sodbe Upravnega sodišča RS U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011). Tega pa, kot izhaja iz nadaljevanja, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Zato ji tudi ni mogoče očitati pomanjkljivosti obrazložitve in s tem kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

13. Po predmetnem javnem razpisu raziskovanje in razvoj športa obsega: dejavnosti raziskovanja in razvoja športa, nakup tehnologij, spremljanje in razvoj športne vadbe, znanstvene in strokovne raziskovalne projekte in druge programe za razvoj športa.

14. Kriterije za izbor programov na področju raziskovanja in razvoja športa – in s tem vsebino obrazložitve – opredeljuje 29. člen Pravilnika. Po določbah tega člena je treba upoštevati možnost uresničevanje javnega interesa na področju športa, pomembnost programa in zmožnosti uresničitve programa.

15. Pri kriteriju „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ program v celoti uresničuje javni interes in prejme 10 točk, če je njegov predmet skladen s področjem sofinanciranja, uporaben v športni praksi, če športna panoga spada v prve tri razrede vrednotenja športnih panog OKS-ZŠZ, če NPŠZ program uvršča med prioritete. Program delno uresničuje javni interes in prejme 6 točk, če je možnost sofinanciranja iz drugih virov, če njegova vsebina sovpada z drugimi programi in če ni prioriteta NPŠZ. Program prejme 0 točk, če ni skladen s področjem sofinanciranja, če je manj uporaben v športni praksi, če spada med športne panoge, ki niso uvrščene med prva dva razreda športnih panog po merilih OKS-ZŠZ, če se njegova vsebina podvaja z drugimi programi ipd.

16. „Zmožnost uresničitve programa“ pa se ocenjuje glede zmožnosti za uspešno realizacijo ter uspešnost realizacije v preteklih letih.

17. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri vrednotenju merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ tožnikovemu programu dodelila 0 točk, ker ni skladen s področjem sofinanciranja, kar je pojasnila s tem, da nabava specialnega reševalnega vozila z opremo za posredovanje oziroma reševanje iz dirkalnih vozil ter usposabljanje reševalcev ne sodi na podpodročja nakupa tehnologije, potrebne za spremljanje in razvoj športne vadbe, programov raziskovanja in razvoja športne vadbe, izbranih znanstvenih in strokovnih raziskovalnih projektov, niti drugih programov razvoja športa. Organ druge stopnje je v tem delu obrazložitev še dopolnil z navedbo, da podpodročja drugih programov razvoja športa ni mogoče interpretirati tako široko, kot jo interpretira tožnik, in da sam navaja, da je njegov program prvenstveno namenjen zagotavljanju varnosti na prireditvah in izvedbi le-teh. Takšna obrazložitev po presoji sodišča glede na navedeno vsebino 29. člena Pravilnika jasno in nedvoumno odraža toženkine razloge za odločitev. Ti razlogi so smiselno povezani tako z vsebino predlaganega programa, kot tudi s predmetom razpisa in s kriteriji iz 29. člena Pravilnika, zato jim ni mogoče očitati nerazumnosti, tožbeni očitek, da je odločitev neobrazložena, pa zato ni utemeljen. Dodelitev 0 točk po tem kriteriju je torej skladna z 29. členom Pravilnika in njegova uporabljivost v športni praksi po presoji sodišča niti ni več pomembna.

18. Če program ni skladen s področjem sofinanciranja, pa že po naravi stvari tožnica ne more prejeti točk po kriteriju „zmožnost uresničitve programa“. Ne glede na navedeno pa tudi, če bi tožnica pri tem kriteriju prejela največ možnih točk, to je 10 točk, kar bi pomenilo, da je skupaj zbrala 20 točk, to ne bi vplivalo na odločitev. Iz četrtega odstavka 29. člena Pravilnika namreč izhaja, da se v izbor programov, ki jih sofinancira fundacija, uvrstijo programi, ki zberejo najmanj 22 točk. 19. V zvezi s tudi sicer neizkazanimi tožbenimi navedbami, da je tožnica za vsebinsko sorodne programe v preteklih letih prejela več točk in da so ji bila sredstva tudi dodeljena, sodišče poudarja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj zakonitost izpodbijane odločbe.

20. Ali bo komisija od prosilcev zahtevala dodatne informacije, kar ji omogoča 21. 35. člen Pravilnika, na katerega se sklicuje tožnica, je stvar odločitve strokovne komisije v posameznem primeru in ne njena obveznost, kot zmotno meni tožnica. V obravnavanem primeru je komisija ocenila, da ima za oceno tožničinega programa dovolj informacij in podatkov, zato te možnosti ni izkoristila, presoja o tem, ali je ta ocena pravilna, pa je predmet tega upravnega spora.

22. Ker je bila tožničina zahteva zavrnjena, ker program, ki ga je prijavila, ni izpolnjeval pogoja za uvrstitev v izbor, in ne zato, ker ne bi bil izbran izmed uvrščenih programov, tudi (ne)dodelitev sredstev za programe drugih prosilcev ni pravno odločilna za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Očitek o kršitvi načela zaslišanja strank iz 9. člena ZUP in pravice iz 22. člena Ustave, ker da ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile podlaga za odločitve o dodelitvah sredstev drugim prosilcem, zato ni utemeljen.

23. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.