Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, in je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-2500/2022/7 (1221-02) z dne 11. 10. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 11. 10. 2022), s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 11. 10. 2022 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška, in se pri tem sklicuje na razloge sklepa z dne 11. 10. 2022. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, njegov zgolj posplošen opis policijskega nasilja in neprimernega odnosa varnostnikov v hrvaškem azilnem domu pa ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Zato ni izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožbene navedbe o posledicah, ki bi jih tožnik utrpel zaradi vrnitve v matično državo, je zavrnilo kot nerelevantne, saj se v tej fazi postopka še ne odloča o njegovi vrnitvi v izvorno državo, marveč le o njegovi predaji v odgovorno državo članico.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (tj. I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški podana v posebnih okoliščinah, zaradi česar naj bi bila neveljavna. Navaja, da ga je tam policija slučajno aretirala in ga priprla ter mu vzela prstne odtise, pri čemer ne ve, zakaj so to storili, saj so ga takoj za tem izpustili. V zaporu naj bi ga pretepali, pred tem pa naj bi mu pobrali njegove stvari. Trdi, da v Republiki Hrvaški ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, saj naj bi bilo znano, da ima hrvaški azilni postopek sistemske pomanjkljivosti. Trdi, da s prosilci ne ravnajo humano, da jih pretepajo in jim odvzemajo stvari. Meni, da zato tudi niso podani pogoji za njegovo predajo Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III. Opozarja tudi na razloge za nevzdržnost njegove vrnitve v matično državo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo toženke odpravi, v vsakem primeru pa naj zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa toženke do pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. V obravnavanem primeru je toženka ugotovila, da je Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo presojo pravilnosti ugotovitve toženke o tem, da je pritožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Tako je pojasnilo, da je pritožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji predložil izkaznico hrvaškega „Prihvatilišta za tražitelje međunarodne zaštite“ (ki je ne bi mogel dobiti, če v Republiki Hrvaški ne bi zaprosil za mednarodno zaščito), na naroku za glavno obravnavo pa je potrdil, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Kot je pojasnil, je to storil zato, ker ni želel nazaj v BiH. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z v tožbi zatrjevano nevložitvijo prošnje za mednarodno zaščito opredelilo tudi do obstoja posebnih okoliščin (slučajna aretacija, priprtje, odvzem prstnih odtisov in pretepanje), na katere se pritožnik sklicuje tudi v pritožbi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožnikova trditev, da so ga v zaporu pretepali, ne drži, saj pritožnik ni uspel niti izkazati, da je bil na Hrvaškem v zaporu, niti se tega, da bi ga policija pretepala, ne spomni. Tudi druge navedbe so po presoji sodišča prve stopnje v nasprotju z njegovimi navedbami na osebnem razgovoru, v katerem je izpovedal, da ga je policija po tem, ko je izrazil namero za mednarodno zaščito, odpeljala v kamp za tujce. Poleg tega je na zaslišanju pred sodiščem opisoval dogodke iz hrvaškega azilnega doma. Zakaj naj bi bile zatrjevane okoliščine njegove aretacije pred podajo prošnje odločilne za njeno zatrjevano neveljavnost, pritožnik ne pojasni. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih pritožbenih razlogov. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti trditve o ravnanju Ruske Federacije z osebami, ki se tja vrnejo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se izpodbijani sklep z dne 11. 10. 2022 ne nanaša na odločanje o vračanju v Rusko Federacijo, zato te trditve za presojo v obravnavani zadevi niso pravno odločilne.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, kar bi predstavljalo oviro za njegovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni državi.

9. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. Iz navedene določbe torej izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).1 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,2 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče5 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

11. Kot izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.7 Pri tem je izpostavilo stališče Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU),8 da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.9 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče,10 da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik pa v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem na Hrvaškem obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR11), tovrstni dokumenti pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču.12

12. Sodišče prve stopnje je skladno s prej citiranimi stališči preverilo, ali gre v obravnavani zadevi za morebitne druge kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile pred pritožnikovo podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem in bi lahko kazale na morebitno ogrožanje pritožnikovih človekovih pravic izven azilnega postopka. Glede na okoliščine konkretnega primera, je po presoji Vrhovnega sodišča presoja sodišča prve stopnje, da te niso podane in da tudi pritožnikova izpoved o teh okoliščinah na glavni obravnavi ne more pretehtati v prid drugačni odločitvi, pravilna in utemeljena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj pritožnik ni uspel izkazati, da bi ga v zaporu pretepli policisti (nenazadnje je pritožnik na naroku sam zatrdil, da se tega ne spomni), glede neizkazanosti policijskega nasilja, jemanja oziroma kraje pritožnikovih osebnih stvari in neprimernega odnosa varnostnikov v azilnem domu, pa se je sodišče sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa, ki jih je tudi povzelo.

13. Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je torej pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzetimi izjavami in navedbami ni izkazal. Njegove splošne tožbene navedbe in dejstvo, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ob tem pa neprepričljivo in življenjsko nelogično opisoval dogodke, ko naj bi ga hrvaški policisti pretepli, ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pritožnik ugotovitev sodišča prve stopnje in njegove presoje o neutemeljenosti tožbenih razlogov ne more učinkovito izpodbiti zgolj s posplošenimi trditvami, da je Republika Hrvaška znana po tem, da ima v azilnem postopku sistemske pomanjkljivosti, da s prosilci ne ravnajo humano, jih pretepajo ter jim odvzemajo stvari. S tem namreč svojih prejšnjih navedb ni ne dopolnil, ne dodatno konkretiziral, niti ni navedel, v čem naj bi bila presoja sodišča prve stopnje pomanjkljiva ali zmotna.

14. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

15. Pritožnik je v pritožbi predlagal, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa toženke zadrži do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Navajal je, da bi bila njegova vrnitev v matično državo nevzdržna, saj je znano, da Ruska Federacija ob vrnitvi v domovino vse bivše ubežnike kaznuje, jih zapisa, maltretira ter jim nalaga večletno prisilno delo.

16. Glede na to, da Vrhovno sodišče na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda začasno odredbo samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu, z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pa je ta postala pravnomočna, je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrglo. To je storilo, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožnikova zahteva sploh dopustna, upoštevaje dejstvo, da je izpodbijani akt sklep o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito.

1 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča I Up 118/2015 z dne 18. 6. 2015), da gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. 2 V tem smislu SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 85. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 88. 6 Ibid., tč. 94. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 8 Združena zadeva Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016, ki se nanaša na predajo osebe v drugo državo članico na podlagi evropskega naloga za prijetje. 9 Glej tudi sodba SEU v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019. 10 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 in I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017. 11 The UN Refugee Agency (Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, je organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ki ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov). 12 Glej tudi obrazložitev sodbe I Up 291/16 z dne 10. 3. 2017, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo po odločitvi SEU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017.