Jedro

Tožeči stranki sta vrednost spornega predmeta označili v višini, ki ne presega zneska za dovoljenost revizije, vendar s tem ne moreta doseči sojenja po sodniku posamezniku. Uveljavljani tožbeni zahtevek namreč ni premoženjskopravne narave, kar pa je v 2. odstavku 14. člena ZDSS-1 poleg vrednosti spornega predmeta določeno kot obligatorna zahteva za pristojnost sodnika posameznika.

Ker je o tožbenem zahtevku na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, moral pa bi senat, ker gre za spor o ocenjevanju javnega uslužbenca, je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prvotožeča stranka uveljavljala razveljavitev ocene za ocenjevalno obdobje od 1.1.2004 do 31.12.2004, s katero je bila seznanjena dne 11.2.2005, in razveljavitev preizkusa ocene, ki je bil sprejet na seji komisije za preizkus ocene dne 15.9.2005. Tožbo, s katero je drugotožeča stranka uveljavljala enako pravno varstvo kot prvotožeča, je prvostopenjsko sodišče zavrglo. Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni (vsaka do 1/2) plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 214.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe tožeči stranki iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Prvotožeča stranka uveljavlja predvsem nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vse priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje štelo za prepričljive, so zaposlene pri toženi stranki, zato je te izpovedbe šteti za neverodostojne. Nobena priča ni svoje izpovedbe podprla z listinsko dokumentacijo. Ocenjevalni list je izpolnil tožeči stranki nadrejeni delavec in je sestavljen tako, da je subjektivna ocena nadrejenega ocenjevalca o podrejenih delavcih lahko povsem pristranska. Drugotožeča stranka izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zamudila rok za vložitev zahteve za preizkus ocene. Če bi bilo to res, zahteva ne bi bila obravnavana na komisiji. Na tej komisiji je bilo drugotožeči stranki pojasnjeno, da njena zahteva ni utemeljena, ne pa, da je prepozna in s tem dokončna ter da ima možnost zoper njo vložiti tožbo. Sicer pa je bila tožena stranka dolžna tudi v primeru, da je bil rok za vložitev zahteve dejansko zamujen, izdati odločbo in drugotožečo stranko kot pravnega laika seznaniti o možnosti uveljavljanja pravnega varstva. Oba pritožnika zatrjujeta, da jima v postopku pri toženi stranki ni bilo zagotovljeno pravno varstvo, prav tako pa so podane kršitve postopka pred sodiščem v smislu nezagotavljanja enakosti orožij ter kršitve z Ustavo RS varovanih človekovih pravic in svoboščin. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, izpovedbam katerih prič je verjelo v posameznem delu in zakaj. Tožeči stranki predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe postopka (1. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

V skladu s 1. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in o socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odloča sodišče prve stopnje v delovnih in socialnih sporih v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska za dovoljenost revizije, določenega z ZPP (2. odstavek 14. člena ZDSS-1). V času sojenja pred prvostopenjskim sodiščem je ta znesek znašal 1.000.000,00 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Ne glede na vrednost spornega predmeta pa sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih sporih, ki se nanašajo na suspenz pogodbe o zaposlitvi, poskusno delo, nadurno delo, odmore, počitke in dopuste ter druge odsotnosti z dela, obveznost opravljanja dela zaradi izjemnih okoliščin, izrek disciplinske sankcije, ki trajno ne spreminja delovnopravnega položaja delavca, začasno odstranitev z dela zaradi uvedbe disciplinskega postopka in začasno premestitev (1. alinea 3. odstavka 14. člena ZDSS-1).

Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocene in razveljavitev preizkusa ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi določil 111. - 117. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Tožeči stranki sta vrednost spornega predmeta v tožbi označili v višini 100.000,00 SIT.

V obravnavani zadevi je o tožbenem zahtevku na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, glede na pravila o sestavi sodišča pa bi moral odločiti senat. Tožeči stranki sta vrednost spornega predmeta resda označili v višini, ki ne presega zneska za dovoljenost revizije, vendar zgolj s tem ne moreta doseči sojenja po sodniku posamezniku. Uveljavljani tožbeni zahtevek namreč ni premoženjskopravne narave, kar pa je v 2. odstavku 14. člena ZDSS-1 poleg vrednosti spornega predmeta določeno kot obligatorna zahteva za pristojnost sodnika posameznika. Tudi ob upoštevanju pravnega temelja spora niso izpolnjeni pogoji za odločanje po sodniku posamezniku. Vtoževane razveljavitve ocene in preizkusa ocene uradnika namreč po svoji vsebini ni mogoče umestiti med individualne delovne spore, ki so v 1. alinei 3. odstavka 14. člena ZDSS-1 našteti taksativno.

Ker je o predmetnem tožbenem zahtevku na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, moral pa bi odločiti sodni senat, je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedenega pritožbenega razloga sicer pritožba izrecno ni uveljavljala, vendar je v skladu s 2. odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje dolžno na to procesno kršitev paziti po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v pravilni sestavi ponovno odločiti o materialnopravni utemeljenosti zahtevka. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tudi drugotožeča stranka pravočasno vložila tožbo. O njenem tožbenem zahtevku bi prvostopenjsko sodišče zato moralo materialnopravno odločiti z ugodilno ali zavrnilno sodbo, ne pa tožbe zavreči, saj ni ugotovilo nobenega od razlogov za zavrženje tožbe, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 274. člena ZPP (da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe).

Ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi procesne kršitve, se sodišče druge stopnje v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

V skladu s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem primeru gre za takšno nepravilnost, ki je ni mogoče popraviti s pritožbeno obravnavo, saj bi morala pri sojenju na prvi stopnji sodelovati dva sodnika porotnika, izvoljena iz liste kandidatov delavcev in delodajalcev. Ker je sodišče prve stopnje odločilo v napačni sestavi, pritožbeno sodišče pa te procesne napake ne more samo odpraviti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.