Jedro

Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora nasprotne udeleženke z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist. ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna. Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa.

Zakon o zavodih je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravice ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost. Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je nasprotna udeleženka lastnica sporne parcele na podlagi navedenih zakonov, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVETL-1, od tega pa odločitev sodišča, komu bo sporna parcela pripadla.

Glede na to, da vprašanje lastninske pravice nasprotne udeleženke predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu, to je v I. in II. točki izreka za parcelo 656/112, k. o. X, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0001 na naslovu Ulica 13 in 15 v Ljubljani predstavljajo parcele 656/112, 656/114 in 656/116 ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), odredilo je vpis solastnine v zemljiško knjigo (II. točka izreka), za določene parcele pa je postopek ustavilo (III. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov in se pritožuje zoper odločitev glede parcele 656/112. Navaja, da del parcele 656/29, iz katere je nastala sedanja sporna parcela 656/112, v Občinskem prostorskem načrtu (OPN) Mestne občine Ljubljana (MOL) in v Evidenci nepremičnega premoženja (ENP) MOL ni opredeljen kot javna površina, a je po namenski rabi opredeljen kot CDz - območje centralnih dejavnosti za zdravstvo in s tem vsekakor v širšem javnem interesu. Zato navedena parcela ne more predstavljati pripadajočega zemljišča stavbi predlagateljev, kot je določilo sodišče. Tudi sicer prvotna parcela 565/29 ni bila nikoli mišljena kot zemljišče, ki bi pripadalo blokom na Ulici, temveč kot zemljišče za potrebe pozidave zdravstvenega doma, kar je bilo realizirano leta 1980. Dejstvo, da med blokom in zemljiščem zdravstvenega doma ni ograje, pomeni, da so predlagatelji do te parcele upravičeni. Sklepu ugovarja tudi iz vidika varstva premoženjskih interesov ter navaja, da je lastninsko pravico tudi na sedaj sporni parceli pridobila na podlagi 3., 62., 65. in 66. člena Zakona o zavodih, 92. in 93. č člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993. Tudi v naravi širitev pripadajočega zemljišča na sporno parcelo ni dopustna, saj gre za zelenico v okviru lastnih zelenic zdravstvenega doma. Poleg tega opozarja, da je bilo funkcionalno zemljišče soseske že enkrat povečano na račun zemljišč zdravstvenega kompleksa na podlagi leta 1973 izdane lokacijske odločbe za zunanjo ureditev in je sedanja ponovna širitev na škodo nasprotne udeleženke neutemeljena. Odločitev sodišča ne podpira niti morebitna pretekla raba zemljišča, ki je brez podlage v projektni dokumentaciji in prostorskih aktih. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da sporna parcela ni pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelji navajajo, da je odločitev sodišča pravilna. Glede na upoštevano preteklo rabo in status zemljišča, ki je zelenica neposredno ob stanovanjski stavbi, sporna parcela ne more pripadati zdravstvenemu domu, saj ga od njega loči najprej dovozna cesta, nato pa še ograja z živo mejo. Na očitke, da se je pripadajoče zemljišče neutemeljeno razširilo, odgovarja, da so predlagatelji glede na obstoječo projektno gradbeno dokumentacijo nekaj pripadajočega zemljišča na severu izgubili, nekaj na vzhodu pa pridobili. Zdravstveni dom pa ravno obratno. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke za urbanizem1 in izvedenca geodetske stroke2 določilo pripadajoče zemljišče stavbi na naslovu Ulica 13 in 15 v obsegu kot je razvidno iz skice terenske meritve,3 pri čemer je za nasprotno udeleženko sporna le parcela 656/112. Ob določitvi pripadajočega zemljišča je od prvotne parcele 656/29 v skupnem obsegu 4738 m/2 določilo parcelo 656/12 v obsegu 52 m/2. Iz preostalega dela v velikosti 4686 m/2 je nastala nova parcela 656/111, ki ni bila določena kot pripadajoče zemljišče. 6. Sodišče prve stopnje je obseg pripadajočega zemljišča pravilno ugotavljalo po pogojih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Obrazložitev sodišča, zakaj so tri v izreku navedene parcele, med drugim tudi sporna parcela 656/112, pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, je jasna, prepričljiva, konsistentna in razumsko utemeljena ter ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Pritožbene navedbe, da gre za območje po namenski rabi opredeljeno za območje centralnih dejavnosti za zdravstvo in s tem za območje v širšem javnem interesu, ni utemeljeno, saj ENP ni pravna podlaga, ki bi jo sodišče lahko uporabilo po ZVETL-1. Poleg tega nasprotna udeleženka zatrjuje, da je le del prvotne parcele 656/29 namenjen širšemu javnemu interesu. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da v naravi sporna parcela predstavlja del zelenice ob vzhodni fasadi stavbe predlagateljev in že po naravi sami pripada tej stavbi, zato so pravilne nadaljnje ugotovitve, da ta zelenica ni tisti del prvotne parcele, ki po namenski rabi iz OPN in ENP MOL pomeni javno površino.

7. Pritožba je neutemeljena tudi v delu navedb, da je morebitna pretekla raba spornega zemljišča s strani vsakokratnih lastnikov brez podlage v projektni dokumentaciji za stavbo in v prostorskih aktih. Ta pritožbena navedba je tudi v celoti pavšalna, saj je sodišče obširno obrazložilo obstoj pogojev iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVETL-1, zato bi morala nasprotna udeleženka obrazložitev sodišča v posameznih delih konkretno izpodbijati, kar pa ni storila.

8. Nasprotna udeleženka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je bilo funkcionalno zemljišče soseske že enkrat povečano na račun zemljišč zdravstvenega kompleksa, in sicer v letu 1973, saj navedeno dejstvo ne posega v ugotavljanje pogojev pripadajočega zemljišča po ZVETL-1, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo obrazložilo, da iz prostorskih aktov izhaja, da bi moralo pripadajoče zemljišče na severu stavbe zajemati nekoliko več zemljišča, pa gre asfaltna pot neposredno ob vogalu stavbe v korist zdravstvenega doma, na ta račun je funkcionalno zemljišče nekoliko povečano v delu sporne parcele 565/112 v korist stavbe predlagateljev, kar pomeni, da je prišlo do približne izenačitve. Pritožbeno zavzemanje, da asfaltirana pešpot sama po sebi ne more pomeniti meje med funkcionalnim zemljiščem stavbe predlagateljev in zemljišči zdravstvenega doma je neutemeljeno, ker iz fotografij izvedenke (list. št. 69 sodnega spisa) nedvoumno izhaja, da sporna parcela predstavlja zelenico, ki je funkcionalno povezana s stavbo predlagateljev. Asfaltna pot tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja razmejitev med zemljišči, ki pripadajo stavbi predlagateljev in zemljišči zdravstvenega doma. Tako ni res, da gre za pešpot med lastnimi zelenicami zdravstvenega doma, saj fotografije, predvsem pa ugotovitve izvedenke izkazujejo nasprotno.

9. Nasprotna udeleženka je podala pritožbeni ugovor tudi z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist. Navedeni ugovor je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo in se do njega ni izreklo, s tem pa je storilo absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sklep o tem nima razlogov, nasprotni udeleženki pa je odvzelo pravico do izjave, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi.

10. ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze.4 Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Zakon o zavodih (Ur. l. RS 12/91) je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. št. 9/92) pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravice ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost. Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je nasprotna udeleženka lastnica sporne parcele na podlagi navedenih zakonov, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVETL-1, od tega pa odločitev sodišča, komu bo sporna parcela pripadla. Nasprotna udeleženka še zatrjuje, da je svojo lastninsko pravico pri parceli 656/825 vpisala na podlagi vknjižbenega dovoljenja, zato bo treba presojati tudi ali morebiti ni šlo za pravno poslovno razpolaganje, pri katerem je odločilnega pomena dobra vera pridobitelja.

11. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo izreči o zgoraj navedenem ugovoru nasprotne udeleženke in pravilno uporabiti materialnopravno določilo 44. člena ZVEtL-1, svojo odločitev pa ustrezno obrazložiti. Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa6 sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.7 Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče.8 Glede na to, da vprašanje lastninske pravice nasprotne udeleženke predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe. Postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče kljub pooblastilu v 354. členu ZPP zato ni moglo odpraviti samo.

12. Odločitev o razveljavitvi sklepa je sprejeta na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljeno vložiti pritožbo v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pisno pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo in bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357 a. člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). V postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP).

1 Izvedensko mnenje list. št. 65 sodnega spisa. 2 Elaborat sodne parcelacije list. št. 142 sodnega spisa. 3 List. št. 144 sodnega spisa. 4 Primerjaj VSL II Cp 760/2018. 5 Iz katere naj bi nastala parcela 656/29, iz nje pa sporna parcela 656/112. 6 Primerjaj sklepa VS RS Cp 13/2018 in Cp 30/2018. 7 Primerjaj sklep VS RS Cp 37/2018. 8 Povzeto po sklepu VS RS II Ips 14/2018 in tam citirani pravni teoriji.